Jedro

V primeru, ko nosilec dejavnosti izkazuje izgubo, se za potrebe ugotavljanja pravic do socialnovarstvenih prejemkov kot dohodek upošteva bruto minimalna plača v višini 75%. Čeprav se bo ZSVarPre pričel uporabljati šele 1. 6. 2011, vendar velja že od 11. 8. 2010, je po presoji sodišča treba določbe Pravilnika o metodologiji za upoštevanje dohodka iz dejavnosti za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči uporabljati v smislu navedenega zakona, ki pa za primere, ko podjetnik izkazuje izgubo, določa, da se upošteva kot njegov dohodek 75 % minimalne plače.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da je tožnik dolžan povrniti Republiki Sloveniji 3.359,88 EUR izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči. Navedeni znesek je dolžan vrniti v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je bila tožniku dne 19. 11. 2008 dodeljena brezplačna pravna pomoč v zvezi s kazenskim postopkom, ki je tekel zoper njega pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. V navedenem postopku so bili v okviru odobrene brezplačne pravne pomoči tožnikovemu zagovorniku odmerjeni stroški v višini 3.359,88 EUR. V skladu z določbo 49. člena ZBPP je upravičenec, ki ne uspe, dolžan vrniti prejeto brezplačno pravno pomoč, če se je njegovo finančno stanje v štirih letih po pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. Tožena stranka je zato preverila, ali tožnik še vedno izpolnjuje pogoje za BPP. Pri tem je ugotovila, da se je njegovo premoženjsko stanje spremenilo, saj je v obdobju od 1. 10. 2010 do 31. 12. 2010 prejel plačo v skupnem znesku 1.541,10 EUR, njegova žena pa je v enakem obdobju kot samostojna podjetnica imela neto dohodke v višini 1.361,10 EUR. Upoštevaje navedene dohodke v obdobju zadnjih treh mesecev pred izdajo izpodbijanega sklepa je povprečni mesečni dohodek tožnika in njegove žene znašal 483,70 EUR, torej je presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je znašal 459,04 EUR. Tožnik torej ne izpolnjuje več pogojev za BPP, zato je v skladu z določbo 49. člena ZBPP dolžan povrniti stroške, nastale v zvezi z dodeljeno brezplačno pravno pomočjo.

Tožnik v tožbi navaja, da se mu finančno stanje ni trajno izboljšalo. V obravnavanem obdobju ob koncu leta 2010 je res prejemal nekoliko višjo plačo, ki pa se je kasneje zopet znižala. Prav tako je tožena stranka napačno izračunala dohodke njegove žene, ki je samostojna podjetnica, saj žena ne prejema plače. Znesek 1.361,10 EUR predstavlja zgolj osnovo za obračun davkov in prispevkov, ki jih je dolžna mesečno obračunavati. Njen dejanski dohodek bi lahko predstavljal le dobiček, če bi ga ustvarila v letu 2010. Navedene okoliščine pa tožena stranka sploh ni ugotavljala, prav tako odmera davka za leto 2010 še ni bila opravljena. Sicer pa je v navedenem letu izkazala izgubo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V navedenem primeru je sporno, ali je tožnik dolžan na podlagi določbe 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001 in spremembe, ZBPP) povrniti stroške izplačane iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči. V skladu z omenjeno določbo ZBPP upravičenec, ki v postopku ni uspel, ni dolžan povrniti sredstev, izplačanih za BPP, razen, če se je njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. To pomeni, da je treba ugotoviti, ali tožnik še vedno izpolnjuje pogoje za odobreno BPP.

Finančni pogoj za BPP se ugotavlja na podlagi prejemkov in premoženja prosilca in njegovih družinskih članov. Pri tem se šteje, da je navedeni pogoj izpolnjen, če mesečni dohodek prosilca oz. njegovih družinskih članov ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno-varstvene storitev. Navedeni predpis se uporablja tudi za ugotavljanje lastnih dohodkov in premoženja prosilca in njegove družine. V skladu s 30. členom Zakonom o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/2007-UPB2, ZSV) se dohodek iz dejavnosti, iz katerih je davčni zavezanec po predpisih o dohodnini dolžan plačevati davek od dohodkov iz dejavnosti, pri ugotavljanju lastnega dohodka šteje v skladu z metodologijo o upoštevanju dohodka iz dejavnosti, ki jo podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za finance. Omenjeni Pravilnik o metodologiji za upoštevanje dohodka iz dejavnosti za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči (Uradni list RS, št. 64/2001, v nadaljevanju Pravilnik) določa, da se mesečni dohodek iz dejavnosti v dohodek posameznika, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, in njegovih družinskih članov šteje tako, da se šteje ena dvanajstina letnega dohodka iz dejavnosti, znanega na dan vložitve vloge. Navedeni Pravilnik je sicer prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (Uradni list RS, št.61/2010, ZSVarPre), vendar se še uporablja do uveljavitve podzakonskih predpisov po navedenem zakonu, če ni v nasprotju z ZSVarPre. Ta zakon pa v 15. členu glede dohodkov iz dejavnosti določa, da če je upravičenec dejavnost šele začel opravljati ali če je njegov mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, se kot njegov dohodek upošteva dohodek v višini 75 % bruto minimalne plače. To pomeni, da se v primeru, ko nosilec dejavnosti izkazuje izgubo, za potrebe ugotavljanja pravic do socialnovarstvenih prejemkov kot dohodek upošteva bruto minimalna plača v višini 75%. Čeprav se bo ZSVarPre pričel uporabljati 1. 6. 2011, vendar velja že od 11. 8. 2010, je po presoji sodišča treba določbe Pravilnika uporabljati v smislu navedenega zakona, ki pa za primere, ko podjetnik izkazuje izgubo, določa, da se upošteva kot njegov dohodek 75% minimalne plače. Ker je tožena stranka v postopku ugotovila prejemke tožnikove žene v skladu z navedenim, je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za brezplačno pravno pomoč, ter mu je utemeljeno naložila povrnitev stroškov, izplačanih iz naslova BPP.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.