Jedro

Upravičenost do denacionalizacije je odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa odvzema iz posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1849/99-6 z dne 24.1.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 5.11.1999 ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z njo je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep Upravne enote L., Izpostave Š. z dne 23.1.1999, s katerim je bila na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86) zavržena njegova zahteva za denacionalizacijo stavbnih zemljišč parc. št. 626, 628, 634 in 726 vse k.o. D. Navedene nepremičnine so bile do nacionalizacije na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58 in 3/59) last I. (J.) E. Kljub nacionalizaciji je na njih obdržal pravico uporabe, ki je po njegovi smrti (dne 13.7.1966) prešla na I.E. Z odločbama SO L. - B. z dne 2.4.1970 in Občine L. - B. z dne 22.9.1981 so ji bila zemljišča odvzeta iz posesti, razen 214 m2 parc. št. 634. Po presoji tožene stranke v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka denacionalizacije, ker uporabnikom zemljišč, ki so pravico uporabe, ki jim je bila odvzeta, podedovali, ni mogoče priznati statusa denacionalizacijskega upravičenca.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v določbi 2. odstavka 125. člena ZUP/86 podana podlaga za zavrženje vloge le, če je evidentno, da ni pogojev za uvedbo postopka, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Vloga za denacionalizacijo, ki je upravna stvar, je bila vložena za nepremičnine, na katerih je bila prejšnjemu lastniku lastninska pravica spremenjena v pravico uporabe, na podlagi zakona, navedenega v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Torej so bili pogoji za uvedbo postopka denacionalizacije, podani. Iz obrazložitve prvostopenjskega ter drugostopenjskega upravnega akta izhaja, da je prvostopni upravni organ ta postopek tudi začel, saj je glede na tožnikovo vlogo presojal, ali so v obravnavanem primeru za vračanje premoženja izpolnjeni pogoji, določeni z ZDen. Prvostopenjski upravni organ je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ob sicer pravilni uporabi materialnega prava, izdal sklep na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP/86 ter zahtevek za denacionalizacijo zavrgel. Zato je ravnal nezakonito, saj bi moral izdati odločbo in pred njeno izdajo stranki omogočiti udeležbo v postopku. S tako odločitvijo je kršil številne določbe ZUP/86, povzročil nesklepčnost izreka in obrazložitve, kar je kršitev pravil postopka po določbi 1. odstavek 242. člena ZUP/86 in bistveno kršil pravila postopka, ker stranki ni dal možnosti, da se pred odločitvijo izjasni o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Ker teh nezakonitosti ni odpravila niti tožena stranka, je nezakonita tudi njena odločba. Po določbi 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS, je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da ni kršila določb ZUP/86 ter da sodba sodišča prve stopnje ni pravilna. Navaja, da prvostopni upravni organ v zadevi še ni uvedel postopka v smislu 1. odstavka 125. člena ZUP/86, kar naj bi izhajalo iz spisne dokumentacije. Upravni organ namreč še ni opravil nobenega dejanja v postopku, pač pa je le na podlagi listin v upravnem spisu presodil, da ni pogojev za uvedbo postopka, ker ni podana upravičenost prejšnjega lastnika do denacionalizacije obravnavanih nepremičnin. Če pa bi kljub ugotovitvi, da ni pogojev za uvedbo postopka, upravni organ postopek vseeno uvedel, bi tožniku neutemeljeno povzročal stroške. Povsem nerazumljiva se ji tudi zdi navedba sodišča prve stopnje, da je upravni organ s svojo odločitvijo povzročil nesklepčnost izreka in obrazložitve. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Meni, da so bile v upravnem postopku kršene določbe upravnega postopka, ker ni bil izpeljan dokazni postopek, niti mu ni bilo omogočeno, da se izjasni o dokazih in ugotovitvah, na katerih temelji prvostopni sklep. Prvostopni organ je tudi meritorno odločal o denacionalizacijskem zahtevku, kar izhaja iz obrazložitve sklepa, zahtevek za denacionalizacijo pa zavrgel s sklepom na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP/86, zato sta si izrek in obrazložitev prvostopnega akta v nasprotju, kar je tudi kršitev pravil postopka po 1. odstavku 242. člena že navedenega zakona.

Predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 54/2002, sprejelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968. Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču), po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci po ZDen.

Stališče Ustavnega sodišča RS v isti odločbi je tudi, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje, v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije biti tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Glede na navedeno je v zadevi pri presoji upravičenosti do denacionalizacije pomembno le podržavljenje, to je odvzem lastninske pravice, ne pa tudi nadaljnji potek zadeve. Zato in upoštevaje dejansko stanje konkretnega primera, opisano v odločbi tožene stranke in v izpodbijani sodbi, pomeni, da je odločba tožene stranke nezakonita. Vendar ne zaradi razlogov, ki jih v izpodbijani sodbi navaja sodišče prve stopnje, temveč zato, ker je bilo iz navedenih razlogov napačno uporabljeno materialno pravo. Zato v pritožbi uveljavljani ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev o stvari, ker se nanašajo na odločitve, ki temeljijo na napačni uporabi materialnega prava.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka o zadevi ponovno odločiti, pri tem pa upoštevati razloge in stališče, razvidno iz te sodbe.