Jedro

Dokazi potrjujejo, da se je nesreča zgodila tako, kot je zatrjevano. Dokazno breme fingiranosti prometne nesreče pa je na toženi stranki, ki trdi, da zavarovalni primer ni nastal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je zahtevek za plačilo odškodnine po temelju utemeljen.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da so trije izvedenci potrdili, da so bili na vozilu montirani isti deli, kot so bili poškodovani v predhodni prometni nesreči. Zaključek, da je tožeča stranka kljub temu upravičena do zavarovalnine, označuje za napačen. Za napačno označuje ugotovitev, da je bilo vozilo po prvem škodnem dogodku popravljeno tako, da je bilo vozno. Pred pravdo angažiran izvedenec Š. Š. in v postopku angažirana izvedenca N. Č. ter Ž. L. so potrdili navedbe tožene stranke, da vozilo po prvi nesreči ni bilo popravljeno; da so se v času škodnega dogodka (24.3.2014) na njem nahajali deli, ki so bili poškodovani v škodnem dogodku 18.12.2013. Ni mogoče, da bi v dveh različnih trčenjih prišlo do povsem enakih poškodb. Povzema ugotovitev izvedenca Ž. L. o tem, kateri sledovi poškodb so identični s tistimi, ki so nastale v škodnem dogodku 18.12.2013. Izpoved tožnice in njenega sina, da so bili po prvi nesreči nekateri deli zamenjani, nekateri popravljeni, bi moralo sodišče presojati v povezavi z drugimi dokazi in kritično. Ni izkazano, da bi bili rezervni deli po prvi nesreči kupljeni in da je bilo vozilo popravljeno. Tožničin uspeh v pravdi je odvisen od tega, ali je bilo vozilo popravljeno; pa tudi uspeh tožničinega sina, ker škodo na vozilu uveljavlja na osnovi kasko zavarovanja. Graja stališče o nepomembnosti dejstva, v kakšnem stanju je bilo vozilo pred škodnim dogodkom. To dejstvo v povezavi z ostalimi okoliščinami tvori sklenjen krog indicev, da je dogodek prirejen. Tožnica zahtevo za zavarovalnino gradi na premišljenem, lažnivem prikazovanju prometne nesreče. Izvedenca N. Č. in K. K. sta ugotovila, da je snop svetlobe nasproti vozečega avtomobila tožnica lahko opazila na dovolj veliki oddaljenosti, da bi na nasproti vozeče vozilo lahko reagirala. Tožničina navedba, da je nasproti vozeče vozilo, ki je pridivjalo po klancu navzgor, lahko zaznala, ko je bilo ob njej in jo je zaslepilo, ni prepričljiva. Zaradi nočne vožnje sta bila oba udeleženca opozorjena na to, da se približujeta. Izvedenec N. Č. je izključil celo možnost, da bi bila tožnica zaslepljena z lučmi nasproti vozečega avtomobila. Skrajno nenavadno je, da v takih okoliščinah tožnica ne bi zavirala in da je reagirala z zasukom volanskega obroča v desno. Materialni dokazi potrjujejo, da tožnica ni zavirala ali se umikala, ampak je glede na položaj in usmerjenost vozila zapeljala naravnost oz. tangencijalno na potek krivine – naravnost v drevo. Taka reakcija je tudi za voznika s 3 leta in 10 mesecev vozniškega staleža nenavadna in težko razumljiva. Pri ugotovljeni hitrosti 20 km/h ob trčenju ni pogojev za sprožanje zračne blazine. Ni izključeno, da je bil bel prah, o katerem je izpovedoval policist, v vozilo nameščen pred prihodom policistov zaradi vizualnega učinka proženja zračnih blazin. Ni izključeno, da je prisotnost belega prahu posledica predhodne prometne nesreče. Če bi do sproženja zračne blazine prišlo, bi bil prah tudi na tožnici, pa o tem nihče ni izpovedoval. Iz tega je sklepati, da tožnica v času nesreče ni bila v vozilu ali da do aktiviranja zračne blazine sploh ni prišlo. Strokovno mnenje izvedenca negira točnost tožničine izpovedi, da ji je v obraz priletel del, pod katerim se v volanskem obroču nahaja zračna blazina. Ugotovljena dejstva – identičnost poškodb v obeh prometnih nesrečah, nizka trčna hitrost, vožnja naravnost v drevo brez zaviranja, usmerjenost vozila glede na potek ceste, neprepričljivost tožnice pri opisu nesreče, pri čemer medicinska dokumentacija objektivnih znakov telesnih poškodb ne potrjuje – jasno kažejo na to, da je bilo trčenje prirejeno le zaradi vizualnega učinka. Tožnica je bila uporabljena kot figura, da se opraviči nastanek prometne nesreče. Do dogodka ni moglo priti na način, ki se zatrjuje v tožbi. Izpoved tožnice in njenega sina sta v celoti neresnični. V policijskem zapisniku vzrok nastanka prometne nesreče ni pravilno opredeljen. Kljub temu, da je zaradi trka v drevo do določene škode na vozilu prišlo, ne pa tudi do poškodb tožnice, zavarovalni primer ni nastal. Golo dejstvo, da je do trka prišlo, ne opravičuje izplačila zavarovalnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka (zavarovalnica) je dolžna odškodnino plačati, če se je zgodil dogodek, ki ga je mogoče opredeliti za zavarovalni primer (922. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in so tožničine telesne poškodbe (zatrjevana škoda) njegova posledica (131. čl. OZ). Podlaga toženkine obveznosti je pogodba o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki jo je njena pravna prednica sklenila z lastnikom v nesreči udeleženega vozila. Pravice zavarovanca in tožnice, ki je v času škodnega dogodka vozilo upravljala, so opredeljene v Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-10-2 (listina A8 in A9).

5. Tudi v pritožbeni fazi postopka je sporno, ali je zavarovalni primer nastal. Tožnica zatrjuje njegov nastanek in priznava odgovornost za njegov nastanek, ker pri srečanju z nasproti vozečim neznanim vozilom, ki jo je zaslepilo, ni vozila na takšni oddaljenosti od desnega roba vozišča, da bi promet varno in neovirano potekal ter je s svojim vozilom posledično zapeljala desno izven vozišča, kjer je 3,7 metra od desnega roba vozišča s prednjim delom vozila trčila v drevo. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da do škodnega dogodka in škode ni prišlo na zatrjevan način; da gre za fingirano, prirejeno nesrečo. To trditev je utemeljevala z dejstvom, da so bili sprednji deli avtomobila predhodno poškodovani v prometni nesreči, ki se je zgodila 18.12.2013 in z dejstvom, da tožnica trčenja ni skušala preprečiti z zaviranjem in izogibanjem drevesu.

6. Glavnina pritožbenih razlogov se ukvarja z argumentiranjem, da so bili na sprednjem delu avtomobila, ki je bil tudi v obravnavni prometni nesreči poškodovan, nameščeni predhodno poškodovani deli avtomobila. Tožnica je že v vlogi z dne 2.9.2015, ki je sledila odgovoru na tožbo, pojasnila: da je bil avto res udeležen in v sprednjem delu poškodovan tudi v prometni nesreči, ki se je zgodila 18.12.2013; da je lastnik po nakupu potrebnega materiala v lastni režiji z manjšimi stroški vozilo popravil ter je bilo vozilo v uporabi vse do obravnavane prometne nesreče; da popravilo ni bilo vrhunsko in popolno, vsi poškodovani deli niso bili zamenjani. Ker je dejstvo, da so bili v času škodnega dogodka na avtomobilu še vedno (tudi) deli, ki so bili poškodovani v predhodni prometni nesreči, nesporno, se s pritožbenimi razlogi, ki to argumentirajo, ni treba ukvarjati.

7. Okoliščina, da je bilo v nesreči udeleženo vozilo predhodno poškodovano, ne daje podlage za sklepanje o prirejenosti, fingiranosti nesreče. Odškodnino za škodo, ki je zaradi čelnega trčenja v drugo vozilo nastala nekaj mesecev pred škodnim dogodkom, je lastnik vozila prejel na osnovi ocene materialne škode na avtomobilu. Ni nenavadno, da je škodo le delno odpravil; posebno ker se ukvarja tudi z avtokleparstvom in je lahko poskrbel le za najnujnejše popravilo. Nobenih indicev ni, da po prvi nesreči avtomobil ni bil popravljen in da je bil do obravnavanega škodnega dogodka nevozen. Izvedenec Ž. L. je podal mnenje, da vozilo po odpravi poškodb, nastalih v prvem škodnem dogodku, ni bilo izpravno, saj bi bilo pričakovati, da bo polomljena obloga odbijača zavarjena in pobarvana, da bodo polomljene plastične ter kromirane letve zamenjane, drugi deli karoserije poravnani in pobarvani. Očitno je vozilo – kljub tem sledem poškodb – imelo tehnične sposobnosti za vožnjo, saj je bilo registrirano. Policist je izpovedal, da je bilo redno videvano na cesti; tožnica in njen sin sta izpovedala, da je bilo po prvem škodnem dogodku vseskozi v uporabi za potrebe dejavnosti kot nadomestno vozilo in na razpolago domačim. Pritožbenemu pomisleku, da vozilo po prvem škodnem dogodku ni bilo popravljeno tako, da bi bilo vozno, zato ni mogoče pritrditi. Nobenih indicev ni, da bi bili stari, poškodovani deli na vozilo nameščeni tik pred škodnim dogodkom oz. z namenom, da se ponovno poškodujejo. Da bi bili poškodovani deli nameščeni zaradi ponovnega uveljavljana prej nastale avtomobilske škode, ki je bila lastniku že plačana, dokazni postopek ni potrdil. 8. O nastanku škodnega dogodka so bili obveščeni policisti, ki kakršnihkoli indicev, da bi bil dogodek nameščen, niso zaznali. Policist, ki je opravljal ogled, je izpovedal, da kraj škodnega dogodka ob njegovem prihodu ni bil spremenjen. Zaznal je veliko odpadnih delov, plastike ob vozilu, bel prah na volanskem obroču; ugotovil je, da sledov zaviranja ni. Verjel je tožničini razlagi, ki jo je podala na kraju samem, da je zapeljala s ceste, da ne bi prišlo do trka z nasproti vozečim vozilom, ki jo je zaslepilo. Da je nasproti vozeče vozilo, ki je prihajalo po klancu navzgor, po prihodu izza ovinka, tožnico lahko zaslepilo, sta policista na ogledu kraja prometne nesreče preverila. Možnost tožničine zaslepitve z žarometi nasproti vozečega vozila je potrdil tudi izvedenec Ž. L., ki si je kraj škodnega dogodka ogledal. Mnenju izvedenca Č., da do tožničine zaslepitve ni moglo priti, ni mogoče slediti, ker konfiguracije terena ne pozna, saj si kraja prometne nesreče ni ogledal. Izvedenca T. J. in Ž. L. sta z analizo razpoložljivih podatkov ugotovila potek tožničine vožnje in zaključila, da bi tožnica pri hitrosti okrog 25 km/h z zaviranjem trčenje lahko preprečila; nobeden od njiju pa namernega trčenja – zaradi odsotnosti zaviranja – ni omenil. Do trčenja je prišlo le 3,7 m od desnega roba vozišča. Šele po prehodu roba cestišča je tožnica, zaslepljena z lučmi, lahko zaznala, da ni več na vozišču. Očitno je, da tožnica, ki je bila v času škodnega dogodka stara 53 let, vozniški izpit pa je posedovala manj kot štiri leta, vožnje ni bila posebej vešča. Njena neizkušenost in nepozornost sta razlog, da po tem, ko je zaznala snop svetlobe iz žarometov nasproti vozečega vozila, ni nemudoma ustavila na bankini in robu vozišča, ki je bilo tako ozko, da srečanja na vozišču ni dopuščalo. Dejstvo, da se je v danih okoliščinah (ozko cestišče, noč, zaslepljenost z žarometi nasproti vozečega vozila, malo vozniških izkušenj) reševala brez zaviranja, ne kaže na namerno trčenje. Indicev, ki bi kazali na namerno povzročitev škode, ni. Pritožbeni trditvi, da škodni dogodek ni mogel potekati na zatrjevan način, zato no mogoče pritrditi.

9. Pritožbeni pomislek, da se pri trčni hitrosti, ki jo pritožba ocenjuje na 20 km/h, zračne blazine ne sprožijo, bi morala pritožnica izpostaviti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Nobeden od treh, v postopku postavljenih izvedencev ni imel pomislekov, da se v danih okoliščinah zračna blazina ne bi aktivirala. Ker nobena od prič ni bila vprašana o sledeh belega prahu, ni mogoče pritrditi pritožbi, da na tožnici sledov prahu ni bilo. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo zatrjevano, da medicinska dokumentacija telesnih poškodb ne potrjuje.

10. Tožničina izpoved je skladna z listinskimi dokazi in z drugimi dokazi ter zato zelo prepričljiva. Tožnica je razumljivo pojasnila: zakaj se je v poznih večernih urah odpravila na vožnjo; da je uporabila vozilo, ki je bilo na razpolago; koga je klicala po škodnem dogodku; kdaj je iskala zdravniško pomoč ... Njen opis vožnje in trčenja ne nasprotuje na kraju dogodka najdenim sledem. Ne samo tožničina izpoved, ki je zelo prepričljiva, tudi drugi dokazi potrjujejo, da se je nesreča zgodila tako, kot je zatrjevano. Ugotovitev izvedenca N. Č., ki si kraja dogodka ni ogledal, ni mogoče upoštevati, ker je konfiguracija terena bistvena za presojo pogojev, v katerih je tožnica v nočnem času vozila. Dokazno breme fingiranosti prometne nesreče je na toženi stranki, ki trdi, da zavarovalni primer ni nastal in obveznost plačila zanika s sklicevanjem na 944. čl. OZ – izključitev odgovornosti zavarovalnice pri nameri in prevari. Fingiranosti prometne nesreče tožena stranka ni dokazala.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).