Jedro

Sodišče se ne strinja s tožnikom, da bi morala toženka sama v izvorni državi tožnika preverjati ob njegovih diametralno nasprotnih izjavah, ali je tožnik o dogodku podal prijavo na policijo, kajti skladno z načelom varstva osebnih podatkov tega namreč toženka ne sme storiti. Tožnik pa ni navedel prav nobenega zadržka, zakaj sam ni pridobil oziroma predložil kakršnega koli dokazila o prijavi zatrjevanega dogodka na policiji v izvorni državi. Trditveno in dokazno breme prvenstveno nosi stranka upravnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

2. Uvodoma povzema tožnikove navedbe v prvi tožnikovi prošnji1, da ima v Albaniji težave, ker je imel razmerje s poročeno žensko A.A. Ko je za to izvedel njen mož, je streljal nanj, a ga ni zadel. Razmerje je zato prosilec končal, vendar se je A.A. kljub temu ločila od moža, njen brat pa za to krivi tožnika. Nekaj časa po tem je njen brat prišel do njega in ga napadel z nožem. Preko raznih oseb je tožniku zagrozil, da ga bo ubil, pomiriti pa se ni želel. Tožnik dogodka ni prijavil policiji, saj ne bi imelo smisla, ker bi ga zaradi tega še bolj nadlegoval. Zadnje leto se je skrival in ker tako ni mogel več živeti, je odšel iz države. Tožniku je bilo ob podaji druge prošnje predočeno, da je Vlada RS 17. 2. 2016 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav2, med katerimi je tudi Albanija. Tožnik je bil povprašan, če so kakšni razlogi, da se ne more vrniti v Albanijo. Navedel je, da je imel v Albaniji dekle, ki je bilo poročeno. Njen mož je izvedel, da imata razmerje. Ona je potem moža zapustila zaradi tožnika, zaradi česar so se mu hoteli njeni bratje maščevati. Dva njena brata sta ga prijela in ga hotela ubiti, z nožem sta ga porezala po roki. Moral je v bolnišnico, kjer so ga operirali. To se je zgodilo pred tremi leti in pol. Dogodek je prijavil policiji, ampak policija ni nič naredila. Okrevanje je trajalo sedem mesecev. Ko je okreval, je odšel v Tirano, kjer se je skrival eno leto, nato pa je odšel v Belgijo, kjer je ostal še eno leto. Tam ga je dobila policija in ga je vrnila v Albanijo. Dva ali tri dni je ostal v Albaniji in državo zopet zapustil. Ni ostal v Tirani, ker bi se razvedelo.

3. Na osebnem razgovoru 23. 5. 2019 je v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, navedel, da je pred tremi leti in pol ali štirimi leti začel zvezo s poročeno žensko A.A. Po petih mesecih ju je videla njena tašča, nakar se je razvedelo. Izvedeli so vsi: njen mož, njeni bratje, cela družina. Tri dni po tem, ko se je izvedelo, se je tožnik v mestu srečal z možem te ženske. Sprla sta se in se začela tepsti, možev prijatelj pa ju je razdvojil. To je bilo v začetku leta 2015. Po enem tednu se je A.A. razšla z možem. Njena brata sta spraševala, zakaj sta se z možem razšla in njen mož je povedal, da zaradi varanja. Povedal je tudi, s kom ga je varala. Leta 2015 jeseni se je začelo maščevanje njene družine proti tožniku. Od spomladi tega leta (kot sta se razšla z A.A.) do jeseni 2015 sta njena brata iskala primeren trenutek, da bi ga dobila. Vsakič, ko so se videli, je bil tožnik v večji družbi in mu niso upali nič narediti, samo kaj so mu rekli. Jeseni 2015 pa sta ga njena brata dobila, ga napadla in ranila v roko. V Albaniji se maščuje cela družina, v njegovem primeru sta bila to njena brata. Zaradi te rane je šel v bolnišnico. Tja je prišla tudi policija in on ju je prijavil. Policisti so mu v razgovoru obljubili, da bodo ukrepali proti napadalcema, vendar se policija v take zadeve ne spušča. Policija v Albaniji deluje po zvezah in A.A. brata imata zveze s policijo. Policijo so podkupili in zaradi tega niso ukrepali. Sploh v zadevah, ko gre za maščevanje, se ne vtikajo. Po okrevanju v bolnišnici, ki je trajalo deset dni, je tožnik šel domov v kraj B., k družini. Doma je bil zaprt pet do sedem mesecev. Hiše zaradi tega maščevanja ni zapuščal, hodil pa je na kontrolne preglede za roko v Tirano. Po tem času je državo zapustil in najprej odšel v Tirano, kjer je eno noč prespal v hotelu, pot je nadaljeval v kraje, od tam v kraje D. (Kosovo), Makedonijo in Srbijo. Do tam je prepotoval legalno, od tam naprej pa je potoval ilegalno. Šel je na Madžarsko in v Italijo, kjer se je 15 dni zadrževal pri sorodniku, potem pa je z avtobusom odšel v Belgijo.

4. Toženka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države navedel grožnje s strani članov družine bivšega dekleta, s katero je imel razmerje, čeprav je bila poročena z drugim moškim. Dekle naj bi zaradi tožnika zapustilo svojega moža, za kar sta njena brata okrivila ravno tožnika. Tožnik preganjanja v svojih izvorni državi ni uveljavljal. Okoliščine, kot jih za utemeljitev svoje prošnje navaja tožnik, po stališču toženke niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Ni jasen subjekt preganjanja. Tožnik ni dokazal, da država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik je podajal izrazito protislovne izjave glede tega, ali je napad A.A. bratov z nožem prijavil policiji ali ne. Ob podaji prve prošnje 12. 4. 2018 je tako zatrjeval, da napada ni prijavil policiji, ker ne bi imelo nobenega smisla, ker bi ga še bolj nadlegovali. Omenjeno situacijo je pri podaji druge prošnje 25. 4. 2019 in na osebnem razgovoru z 23. 5. 2019 opisal diametralno drugače, navedel je, da je napad z nožem prijavil policiji, ko je ta prišla k njemu v bolnišnico. Policisti so mu rekli, da bodo ukrepali, a niso. Tožnik je ob tem dodal, da policija v Albaniji deluje po zvezah in da imata A.A. brata zveze s policijo. Policijo se da podkupiti in zaradi tega niso ukrepali. Sploh v zadevah, ko gre za maščevanje, se ne vtikajo. Toženka tožnikovih izjav o tem, ali je dogodek prijavil policiji ali ne, ne more sprejeti za verjetne, saj jih je med postopkom ves čas spreminjal. Docela neprepričljive, nekonkretizirane in posplošene so izjave tožnika, ki jih je glede prijave policije podal ob podaji druge prošnje in na osebnem razgovoru. Tožnik je zgolj skopo in brez navedbe konkretnih dogodkov navedel, da se da policijo podkupiti in zaradi tega nič ne storijo. Ni izpostavil, zakaj tako misli in niti ni navedel kakšnih dogodkov, ko bi policija zaradi domnevno prejete podkupnine odklonila pomoč oškodovancu v postopku. Ravno tako so nekonkretizirane njegove navedbe, da imata A.A. brata zveze s policijo, ki zaradi tega ni ukrepala. Tožnik je v eni od izjav izpostavil, da so policisti prišli k njemu v bolnišnico in sprejeli njegovo prijavo - torej so mu bili pripravljeni pomagati. Glede na to, da tožnik ni navedel, da bi se šel v zvezi s prijavo omenjenega dogodka kaj pozanimati na pristojno policijsko postajo (da bi povprašal, v kakšni fazi je postopek in kako se prijava odvija naprej), pa so preuranjene njegove trditve, da policija ne bi nič ukrepala. Tožnik namreč ne more vedeti, ali je policija proti napadalcema izvedla postopek in kako se je ta postopek končal (s kaznijo ali oprostitvijo), če s v zvezi z njim ni nič pozanimal - gre torej zgolj za njegovo predvidevanje glede razvoja dohodkov, ki nima realne osnove. Upoštevajoč okoliščine konkretnega primera toženka ocenjuje, da bi albanska policija v okviru svojih pooblastil tožnika zagotovo zaščitila pred napadalci, v kolikor bi omenjeni dogodek res prijavil. Ni mogoče trditi, da mu je bil onemogočen dostop do subjektov zaščite in da je dokazal, da mu izvorna država ne more oziroma noče nuditi zaščite. Tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je tožnik navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v RS prosi za mednarodno zaščito, razvidno, da mu v Albaniji ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. Ni jih mogoče sprejeti za verjetne, teh razlogov (napada z nožem in groženj A.A. bratov) pa niti ni mogoče povezati s tožnikovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini niti z razlogi resne škode. Toženka jih ocenjuje za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. 5. Toženka še ugotavlja, da tožnik prihaja iz Albanije, varne izvorne države. Ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Tožnik v Albaniji ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak je državo zapustil zaradi domnevnih groženj s strani bratov dekleta, s katerim je bil v zvezi, čeprav je bilo poročeno z drugim moškim. Tožnikove izjave o tem, ali je omenjeni dogodek prijavil policiji ter tako zaprosil za zaščito države, so bile tekom postopka kontradiktorne. Tožnikove tovrstne izjave niso bile konkretizirane, ampak je šlo zgolj za njegovo predvidevanje, da policija na bi nič ukrepala - ne da bi se o tem dejansko prepričal in svoje navedbe konkretno argumentiral ter podkrepil z navedbo primerov. Tožnik po mnenju toženke ni izkazal relevantnih osebnih okoliščin, da Albanija zanj ne bi bila varna država. V konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožnik v postopku tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v svoji izvorni državi.

6. V tožbi tožnik navaja, da odločbo izpodbija v celoti zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik navaja, da je pri drugi prošnji povedal, da je prosil za pomoč policijo, kar mu ne more iti v škodo, češ da je na toženki dolžnost, da pridobi po uradni dolžnosti relevantne podatke, tj. kako se je obravnavala njegova prijava na policiji. Zaključek toženke označuje kot preuranjen. Navaja še, da ni jasen zaključek toženke na strani 4 izpodbijanega sklepa, da ni jasen subjekt preganjanja. Tožnik očita, da je tak zaključek protispisen, v nasprotju s citiranimi določbami ZMZ-1 in da sploh ni jasno, zakaj toženka meni, da bi tožnika izvorna država bila sposobna zaščititi (stran 5 izpodbijanega sklepa), če tega dejstva toženka niti ni preverila. Samo dejstvo, da je država Albanija na seznamu varnih držav, pa samo po sebi še ne zadostuje za uporabo koncepta varne izvorne države. Tožnik še očita, da presoja njegovih okoliščin ni podana, zato meni, da je odločitev protispisna. Iz njegovih navedb je razvidno, da je zatrjeval razlog preganjanja zaradi krvnega maščevanja oz. umora zaradi časti ženske, toženka pa se spušča v presojanje verodostojnosti, kar ne sodi v pospešen postopek. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je izkazano krvno maščevanje dopusten razlog preganjanja zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini v skladu s 4. alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Glede na tožnikove navedbe o njegovem razmerju s poročeno žensko in maščevanjem njenih bratov nad njim zaradi navedenega bi po njegovem mnenju toženka morala preučiti in upoštevati tudi informacije glede krvnega maščevanja oz. umora zaradi časti ženske, kar je sam zatrjeval, in šele potem odločiti v zadevi. Poudarja, da sta ga A.A. brata poškodovala po roki, da je bil operiran, češ da sta mislila, da je že mrtev, a ko sta dobila informacije, da je živ, sta rekla, da se s to poškodbo, ki sta mu jo zadala, zadeva ni končala in da ga bosta, ko ga bosta dobila, ubila, kar je tožnik izvedel. Navaja še, da ga A.A. brata še iščeta, toženka pa se do navedenih navedb sploh ni opredelila, zato odločbe ni mogoče preizkusiti, tožniku pa preganjanje še vedno grozi.

7. V odgovoru na tožbo toženka zavrača očitke tožnika in vztraja pri izdani odločbi in njenih razlogih. Navaja, da ni uvedla ponovnega postopka, temveč je odločala o tožnikovi (drugi) prošnji za mednarodno zaščito. Meni, da si tožnik napačno razlaga določbe 22. in 23. člena ZMZ-1. Toženka ne more preveriti pri albanski policiji, ali je tožnik podal prijavo napada z nožem. Toženka namreč skladno s 119. členom ZMZ-1 (varstvo osebnih podatkov) ne more in ne sme podanih podatkov ali izjav s strani prosilca preverjati pri organih njegove izvorne države, sicer bi ravnala nezakonito. Tožniku ni mogoče verjeti, da je glede prijave napada z nožem policiji govoril resnico. Če bi govoril po resnici, bi dogodke vedno opisal enako. Glede nejasnega subjekta preganjanja pojasnjuje, ob predpostavki, da bi tožnik navedel dejanje, ki bi v skladu s 26. členom ZMZ-1 lahko pomenilo preganjanje, bi to pomenilo, da ga v konkretnem primeru preganjajo nedržavni subjekti, ki pa so subjekt preganjanja le tedaj, če je mogoče dokazati, da v konkretnem primeru država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, česar pa tožnik ni izkazal. Najprej bi moral poiskati zaščito pri subjektih zaščite. Šele, kolikor bi dokazal, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. Tožnik pa je navajal diametralno nasprotne izjave glede prijave napada z nožem policiji, zaradi česar toženka tožniku ne more verjeti. Tožnik nikjer v svojih izjavah ni izpostavil krvnega maščevanja, temveč napad bratov svoje bivše ljubimke nase, vsak napad pa še ni krvno maščevanje, kot takega pa ga tožnik sploh ni opredelil, gre za nedopustno tožbeno novoto. V tožnikovem primeru tudi ne more iti za umor zaradi časti ženske. Navedeno dejanje bi bilo lahko uperjeno le zoper žensko in ne na moškega, vpletenega v takšno situacijo. Tožnik pa ni navedel, da bi kdo želel ubiti A.A. v zvezi z zatrjevanim razmerjem. Tudi navedeno predstavlja nedopustno tožbeno novoto. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Albanije ter da je bila Albanija uvrščena na seznam varnih izvornih držav v smislu 61. člena ZMZ-1 z Odlokom Vlade RS. Pač pa je med strankama sporno, ali je tožena stranka z izpodbijano odločbo, ki jo je sprejela v pospešenem postopku, pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljeno.

10. Na podlagi 1. do 9. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (2. alineja).

11. Pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite so določeni v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 1.A členom Ženevske konvencije o statusu beguncev se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi zaradi utemeljenega strahu pred preganjanem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1 in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. 12. Po oceni sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od statusov mednarodne zaščite. Pri tem sodišče lahko v celoti sledi argumentom toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja njenih razlogov za sprejeto odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev toženke.

13. Tožnik je kot razlog, zaradi katerega je zapustil matično državo, navajal razmerje s poročeno žensko, o čemer sta izvedela njena brata in ga zato poškodovala po roki z nožem, še vedno pa naj bi ga iskala in ga želela ubiti. Vendar pa je tožnik v svojih izjavah diametralno nasprotno oz. popolnoma različno navedel, ali je o napadu z nožem obvestil policijo. Sicer toženka o navedenem nasprotju v njegovih izjavah tožnika ni pozvala k pojasnitvi, čeprav je v zvezi z navedenim nasprotjem v postopku ocenila tožnika kot očitno neverodostojnega, posledično pa zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Vendar pa tožnik, čeprav toženki očita, da je v postopku nepravilno in preuranjeno ugotavljala njegovo neverodostojnost, navedenega nasprotja pa tudi v tožbi ni kakorkoli niti pojasnil niti ni izkazal, da bi podal prijavo na policijo, zato sodišče ne more šteti, da je navedeno vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Sodišče se namreč ne strinja s tožnikom, da bi morala toženka sama v izvorni državi tožnika preverjati ob njegovih diametralno nasprotnih izjavah, ali je tožnik o dogodku podal prijavo na policijo, kajti skladno z načelom varstva osebnih podatkov iz 119. člena ZMZ-1 tega namreč toženka ne sme storiti. Tožnik pa ni navedel prav nobenega zadržka, zakaj sam ni pridobil oziroma predložil kakršnega koli dokazila o prijavi zatrjevanega dogodka na policiji v izvorni državi. V skladu s 1. in 2. odstavkom 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se na podlagi 33. člena ZMZ-1 subsidiarno uporablja tudi v postopkih za priznanje mednarodne zaščite, nosi trditveno in dokazno breme prvenstveno stranka upravnega postopka, v konkretnem primeru torej tožnik. Brez zadostne trditvene podlage tožnika namreč sodišču ni treba posebej preverjati, ali bi bil lahko tožnik preganjan v izvorni državi, oziroma, ali bi bil ob vrnitvi v izvorno državo lahko izpostavljen resni škodi; skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1 je torej na strani tožnika trditveno in dokazno breme glede osebnih okoliščin, ki kažejo na utemeljen strah pred preganjanjem.

14. Sodišče se sicer lahko strinja s tožnikom, da lahko „krvno maščevanje“ predstavlja preganjanje v zvezi s pripadnostjo določeni družbeni skupini. Pri tem pa sodišče lahko sledi tudi toženki, da vsako maščevanje še ne pomeni nujno, da gre za „krvno maščevanje“ ter tudi meni, da bi moral tožnik že med upravnim postopkom uporabiti pojem „krvno maščevanje“, saj gre sicer za tožbeno novoto, pri čemer bi zadoščal lahko samo ustrezno konkretiziran opis dejstev glede „krvnega maščevanja“ s strani tožnika, ki bi bil šele s tem ustrezno izkazan, da bi ga toženka lahko razvrstila pod pojem „krvnega maščevanja“. Četudi tožnik nedvomno ima brazgotino na roki, vendar pa sam „krvnega maščevanja“ v upravnem postopku ni zatrjeval, niti ni natančno in jasno opisal dogodka, da bi lahko sodišče sledilo, da je navedena brazgotina nastala ravno v zvezi s „krvnim maščevanjem“ oz. da mu kaj takega grozi v primeru vrnitve. Sodišče se strinja s toženko, da bi moral tožnik o dogodku (če velja njegova trditev ob prvi prošnji, da o napadu z nožem policije sploh ni obvestil) policijo obvestiti, da bi sploh lahko državi očital, da ga ni zaščitila, če pa jo je obvestil (kot je trdil v nadaljevanju postopka in v zadevni tožbi), pa bi se moral vsaj pozanimati o poteku postopka, ne pa kar oditi iz države, saj v tem primeru, ko tožnik sicer zatrjuje zaseben konflikt z brati njegove nekdanje ljubimke, ni moč očitati državi, da ga ni sposobna oz. da ga noče zaščititi. Tudi zato sodišče sledi toženki, da v konkretnem primeru slednja ni mogla oceniti, da bi bil znan subjekt preganjanja iz 24. člena ZMZ-1, saj tožnik ni izkazal, da ga izvorna država Albanija ne bi bila zmožna oz. da ga noče zaščititi. Glede na navedeno pa toženka tudi ni bila dolžna v upravnem postopku pridobivati splošnih in posebnih informacij o izvorni državi.

15. Sodišče se tudi strinja s toženko, da tožnik ni nikoli navedel, niti v tožbi, da bi zaradi njegovega domnevnega razmerja bratje ubili njegovo bivšo ljubimko (A.A.), saj se sodišče sicer strinja s toženko, da bi bil pojem“umor zaradi časti ženske“ lahko uperjen le zoper njo (A.A.), in da bi bil preganjan oz. da mu ob vrnitvi grozi resna škoda v zvezi z navedenim, zato navedenega ni presojalo. Brez trditvene podlage ni moč očitati toženki, da mu v zvezi s tem („umor zaradi časti ženske“) ni postavljala vprašanj.

16. Toženka se je pri svoji odločitvi dodatno oprla še na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja prosilca štetje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Določba 2. alineje 52. člena ZMZ-1 med drugim daje pristojnemu organu možnost, da odloči o prošnji za mednarodno zaščito in jo kot očitno neutemeljeno zavrne ob upoštevanju koncepta varne izvorne države po določilih 61. člena ZMZ-1 v pospešenem postopku. Albanija je z Odlokom razglašena za varno izvorno državo. Skladno s prvim odstavkom 62. členom ZMZ-1 je potrebno kumulativno ugotoviti, ali ima prosilec državljanstvo te države (1. alineja), kar v predmetni zadevi ni sporno, kot že navedeno, in da tožnik kot prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom (ZMZ-1) za tožnika ni varna izvorna država (2. alineja). Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih okoliščin tožnika. Vendar pa je toženka v predmetnem postopku posebne okoliščine tožnika tudi presojala, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe na straneh 6 in 7. Po presoji sodišča tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se lahko štelo, da zaradi njegovih posebnih okoliščin Albanija zanj ni varna izvorna država. Sodišče se v tem delu v celoti strinja z navedbami toženke in njenimi razlogi. Albanija je z Odlokom uvrščena na seznam varnih izvornih držav in tožnik prihaja iz Albanije. Ob tem pa se sodišče strinja z ugotovitvijo toženke, da iz tožnikovih lastnih in nasprotujočih si izjav, podanih v prošnji in na osebnem razgovoru, ne izhaja, da bi ta država zanj ne bila varna ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin (2. alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1). Glede na nasprotujoče si in posplošene izjave tožnika ni moč šteti, da bi bil preganjan s strani nedržavnih subjektov in da ga Albanija ne bi bila možna zaščititi. Glede na navedeno pa toženka ni dolžna v postopku pridobivati splošnih in posebnih informacij o izvorni državi.

17. Po povedanem je kriterij, po katerem se ugotavlja, ali gre za varno izvorno državo, iz 1. alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi po presoji sodišča kriterij iz 2. alineje 52. člena ZMZ-1, saj iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal tehtne razloge, zaradi katerih bi Albanija zanj ne bila varna izvorna država.

18. Sodišče se prav tako strinja z razlogi in zaključkom toženke, da v obravnavani zadevi glede na navedbe tožnika ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, po katerem zajema resna škoda: - smrtno kazen ali usmrtitev; - mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

19. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja glede na tožnikovo možnost bivanja v varni izvorni državi tudi po mnenju sodišča tožnik pogojev za status begunca ali status subsidiarne zaščite ne izpolnjuje. Zato je po presoji sodišča toženka pravilno odločila, da se tožnikova prošnja, kot prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ker prihaja iz varne izvorne države, v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne (na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo 52. člena ZMZ-1).

20. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

21. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, naj ga zasliši (oprave naroka za glavno obravnavo tožnik ni predlagal), saj ni pojasnil, glede česa bi se njegove navedbe na zaslišanju pred sodiščem kakorkoli razlikovale od njegovih izjav, ki jih je že podal ob podaji obeh prošenj in na osebnem razgovoru (ob sodelovanju tolmača za albanski jezik, tožnik pa nanje ni imel pripomb in je zapisnik brez pripomb podpisal ob navzočnosti svojih tedanjih pooblaščencev). Sodišče je zato odločilo na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave (sojenje na seji), saj tožnik v tožbi, čeprav je predlagal svoje zaslišanje, ni pojasnil, o katerih (domnevno) spornih dejstvih naj bi ga sodišče zaslišalo, niti ni utemeljil, v čem in kako naj bi izvedba predlaganega dokaza vplivala na odločitev.

1 Tožnik je 23. 5. 2018 samovoljno zapustil Azilni dom, zato je bil postopek 18. 6. 2018 ustavljen, sklep je postal pravnomočen 2. 7. 2018. Tožnik je bil nato izročen v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS) iz Belgije 12. 4. 2019. Drugo prošnjo za mednarodno zaščito je tožnik podal 25. 4. 2019. 2 Ur. l. RS, št. 13/16, v nadaljevanju Odlok.