Jedro

Sklep o izvršbi ni izvršilni naslov. Izvršbo na podlagi izvršilnega naslova je mogoče dovoliti le proti dolžniku, ki je kot dolžnik naveden v izvršilnem naslovu.

Izrek

Ugovoru se ugodi, izpodbijani sklep o izvršbi se razveljavi in se predlog za izvršbo zavrne.

Upnica je dolžna povrniti dolžnici stroške ugovornega postopka v višini 25.259,00 SIT v 15 dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje tega sklepa dalje do plačila, to je od 19.1.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo predlagano izvršbo na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, zaradi izterjave glavnice v znesku 115.560,00 ATS s 6% meničnimi zamudnimi obrestmi od 6.7.1993 dalje do plačila ali 1.172.934,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.7.1993 dalje do plačila, glavnice v znesku 2.513,00 ATS (stroški protestnega postopka) z 18% zamudnimi obrestmi od 6.7.1994 dalje ali 25.506,95 SIT z zakonitimi zamud-nimi obrestmi od 20.7.1993 dalje do plačila ter izvršilnih stroškov 30.583,00 SIT.

Zoper sklep pravočasno ugovarja dolžnica, ki navaja, da niso podane procesne predpostavke, niti ni predlogu za izvršbo predložena verodostojna listina. Iz predloženega pravnomočnega sklepa o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, z dne 20.7.1993 izhaja, da je v plačilni zavezi dolžnik Z. M., ne pa dolžnica. Iz določila 17. člena ZIZ izhaja, da lahko sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova ob izpolnitvi pogojev, ki jih našteva, zoper dolžnika, ki svoje obveznosti -ni prostovoljno izpolnil. K predlogu za izvršbo je upnik sicer predložil poroštveno pogodbo z dne 24.1.1991, ki je tuja listina in ni verodostojna listina, saj nima narave javne listine, pa tudi ni pri notarju overjena zasebna listina. Dolžnica podaja tudi ugovor zastaranja, saj je razvidno, da dolžnik Z. M. dolguje upnici na podlagi protestirane menice z dne 6.7.1993. Ker meničnopravni zahtevki proti porokom zastarajo v treh letih od dospelosti menice (določba 78. člena Zakona o menici) je upn-ica vložila predlog za izvršbo po poteku zastaranja. Dolžnica še zatrjuje, da ni bila nikoli obveščena o tem, da zoper glavnega dolžnika poteka izvršilni postopek, niti nima informacije o tem ali je bila izvršba uspešna oziroma delno uspešna. Upnica bi morala dokazati ali lahko sploh še kaj terja od solidarnega poroka, saj je morebiti uspela s poplačilom zoper glavnega dolžnika. Dolžnica tudi zahteva, da ji da upnica varščino za pravdne stroške v znesku 50.000,00 ATS oz. v tolarski protivrednosti po sredn-jem tečaju Banke Slovenije na dan položitve varščine, ker je upnica tuja pravna oseba.

Zaradi navedenega upnica predlaga, da sodišče prve stopnje dovoljeno izvršbo ustavi in sklep o izvršbi v celoti razveljavi, upniku pa naloži v plačilo stroške ugovora in morebitne druge nadaljnje stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Upnica je na ugovor odgovorila in navedla, da se izvršilni naslov sicer res glasi na Z. M., to je na kreditojemalca po kreditni pogodbi, vendar pa je s tem ugotovljena tudi terjatev proti dolžnici kot solidarni zavezanki po kreditni pogodbi. Upnica proti dolžnici torej ne potrebuje posebnega izvršilnega naslova, saj je postal sklep o izvršbi, ko je bila ugotovljena terjatev iz kreditne pogodbe v izvršbi na podlagi verodostojne listine - menice, pravnomočen tudi zoper dolžnico. Zahtevek proti dolž-nici ni zastaral, saj se predlog za izvršbo ne nanaša nanjo kot na poroka iz menične zaveze, ampak kot na poroka dolžnika iz kreditne oziroma poroštvene pogodbe. Zastaranje proti dolžniku, zato pa tudi proti poroku, je bilo pretrgano, ko je upnica vložila predlog za izvršbo proti glavnemu dolžniku po kreditni pogodbi. Dolžnica je bila obveščena o izvršilnem postopku zoper Z. M. Da pa se upnica v tem izvršilnem postopku ni uspela poplačati je razvidno tudi iz spisa, opr. št. III I 1638/93, Okrajneg-a sodišča v Ljubljani. Upnica se tudi ne strinja s predlogom dolžnice za položitev varščine Sodišče prve stopnje je ugovor štelo za neutemeljen in ga je v skladu z drugim odstavkom 54. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) poslalo Višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor je utemeljen.

Upnica je vložila predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova in kot izvršilni naslov navedla pravnomočni sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani z dne 20. 7. 1993, opr. št. III I 1638/93. ZIZ v 17. členu taksativno določa izvršilne naslove, med katerimi je tudi izvršljiva sodna odločba. S sodno odločbo v smislu citirane določbe ZIZ so mišljeni sodba, sklep ter plačilni nalog. Sklep, izdan v izvršilnem postopku pa je lahko izvršilni naslov le, kadar je sodišče z njim odločilo o neki materialnopravni pravici (npr. sklep, s katerim sodišče ugodi predlogu za nasprotno izvršbo, sklep o plačilu sodnih penalov...), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Poleg tega je mogoče izvršbo dovoliti zoper tistega, ki je v izvršilnem postopku označen kot dolžnik, ali v skladu z določbo 24. člena ZIZ na predlog nekoga, za katerega se z javno ali s po zakonu overjeno listino dokaže, da je bil dolg nanj prenešen, ali je na drug način prešel nanj. Kot pravilno opozarja pritožnica, pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

Ker torej sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani z dne 20.7.1993, opr. št. III I 1638/93, ni izvršilni naslov, pa tudi dolžnica ni oseba, na katero se sklep o izvršbi nanaša, pogoji za dovolitev izvršbe niso podani, zaradi česar je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in predlog za izvršbo zavrniti.

V skladu z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ je upnica dolžna dolžnici povrniti stroške ugovornega postopka, ki ji jih je povzročila. Sodišče je stroške odmerilo v skladu z veljavnim Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. V skladu z določbo 16. člena Odvetniške tarife je sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov zastopanja upoštevalo vrednost točke po tarifi ob odmeri (87,40 SIT), število točk pa ob opravi posameznega dejanja. Stroški predstavljajo takso za ugovor v višini 6.075,00 SIT, stro-ške za sestavo ugovora (200 odvetniških točk), za poročilo stranki (10 točk) in materialne stroške v višini 830,00 SIT. Sodišče pa ni priznalo stroškov za konferenco s stranko (prijavljenih 50 točk), ker gre za stroške, ki so vsebovani v stroških, priznanih za sestavo ugovora, kar velja tudi za pregled listin (prijavljenih 50 točk).