Jedro

Dejstvo, da dogovor o uporabi lastnega avtomobila v službene namene kljub prizadevanju tožnice ni bil sklenjen, ne more biti v škodo tožnici, saj je dejansko uporabljala lastno vozilo za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ni pomembno dejstvo, da tožnica potnih nalogov od tožene stranke ni prejemala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v točkah II/1 in III izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (točka II/2) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zaradi umika ustavilo postopek za plačilo stroškov prevoza na službeni poti v znesku 172,88 EUR (točka I izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni izplačati premalo izplačane stroške prevoza zaradi službenih poti za obdobje od 1. 9. 2013 do 5. 7. 2017 v skupnem znesku 2.643,63 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v točki II/1 izreka posameznih mesečnih zneskov, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca in ji v roku 8 dni izplačati znesek 228,47 EUR iz naslova povračila nastalih stroškov zaradi pisne zahteve za odpravno nepravilnosti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2017 dalje do plačila (točka II/2 izreka). Tožnici je naložilo, da v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka plača toženi stranki stroške postopka v višini 713,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za plačilo do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev vseh stroškov, podredno pa, da se izpodbijana sodba v točka II in III razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka, ko v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zato sodbe ni moč preizkusiti. Prav tako ni zaslišalo predlagane priče A.A., ki bi lahko izpovedala, da je na podlagi dogovora s tožnico klicala na pristojno ministrstvo, kjer je izvedela, da je tožnica upravičena do povračila stroškov kot za službeno potovanje. Nadalje je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica je namreč ves postopek zatrjevala, da je delo opravljala v drugih enotah tožene stranke in sicer v istem dnevu. Kljub temu, da je imela v pogodbi o zaposlitvi zapisano, da delo opravlja v več enotah delodajalca, to še ne pomeni, da ji pripada le povrnitev stroškov prevoza na in z dela v višini 8 % neosvinčenega motornega bencina po 5. členu Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, na kar se v obrazložitvi sklicuje sodišče prve stopnje. Meni, da ji pripada povrnitev stroškov prevoza za službeno pot, skladno s 1. odstavkom 10. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, ki določa, da kilometrina za uporabo lastnega avtomobila za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi znaša 30 % cene neosvinčenega motornega bencina za prevožen kilometer. Res stranki, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, nista imeli sklenjenega dogovora o uporabi lastnega avtomobila v službene namene, vendar to še ne pomeni, da zaradi tega tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, zakaj do sklenitve dogovora ni prišlo, zato je bilo dejansko stanje napačno oziroma nepopolno ugotovljeno. Tožnica je toženo stranko k sklenitvi dogovora večkrat pozvala, vendar se je tožena stranka sklenitvi izogibala, ker se je hotela izogniti večjim stroškom. Tožnica z nobenim predpisom ni obvezana, da si za potrebe službenih poti, zaradi opravljanja rednega dela, zagotovi oziroma kupi osebno vozilo in tega tudi delodajalec od nje ne more zahtevati. Ker je sodišče svojo odločitev oprlo na 7. odstavek 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji je napačno uporabilo materialno pravo, saj bi se moralo opreti na 10. člen Aneksa.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi napačne uporabe materialnega prava o zadevi preuranjeno odločilo.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi in da je po obeh pogodbah opravljala delo v vseh enotah tožene stranke. Delo si je organizirala sama. Javnega prevoza med enotami ni, zato je uporabljala svoje vozilo. Sodišče je ugotovilo, da prevoz med posameznimi enotami ni službena pot, saj dela ni opravljala izven kraja, v katerem je skladno s pogodbo o zaposlitvi opravljala delo (8. člen Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, Ur. l. RS, št. 40/2012, v nadaljevanju Aneks). Tožnica se je med delovnim časom s svojim avtomobilom vozila na delo v druge enote, zato je upravičena do povračila stroškov za prevoz na delo po 5. členu Aneksa. Ta Aneks v 1. odstavku 10. člena določa, da je uporaba lastnega vozila v službene namene mogoča le izjemoma na podlagi dogovora med delodajalcem in javnim uslužbencem. Ugotovilo je, da tožnica ni imela na voljo službenega avtomobila. Glede na to, da med strankama dogovor o uporabi lastnega vozila v službene namene ni bil sklenjen, je tožbeni zahtevek za plačilo razlike med prejetimi zneski povračila za prevoz na delo in povračilom za prevoz na službeni poti zavrnilo. Opredelilo se je tudi do sporazuma sklenjenega med strankama o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2017, iz katerega izhaja, da so s sklenitvijo poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na ustaljeno sodno prakso se delavec pravici do povračila stroškov prevoza na delo in z dela ne more odpovedati, zato se tožnica temu povračilu s sporazumom ni odpovedala. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tudi tožničin zahtevek za povračilo predpravdnih stroškov. Tožnica z zahtevkom ni uspela, saj nastanka navedenega stroška ni dokazala.

6. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena le do povračila stroškov prevoza na delo in z dela po 5. členu Aneksa. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica skladno s pogodbo o zaposlitvi delo opravljala v enotah tožene stranke, da si je razpored dela pripravljala sama, da ni bilo možnosti, da bi za potovanje med enotami uporabljala javni prevoz ali službeno vozilo, zato se je vozila z lastnim vozilom. Po 1. odstavku 10. člena Aneksa je uporaba lastnega avtomobila v službene namene mogoča samo na podlagi dogovora med delodajalcem in javnim uslužbencem, če drugače ni možno opraviti službene poti oziroma rednega dela. Po ugotovitvah sodišča tožnica dela ni mogla opraviti z javnim prevozom in tudi ne s službenim vozilom, ampak le z lastnim avtomobilom, za uporabo katerega pa s toženo stranko ni imela sklenjenega dogovora.

7. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do listin v prilogah pod A28, iz katerih izhaja, da si je tožnica prizadevala s toženo stranko doseči dogovor o uporabi lastnega vozila v službene namene skladno s 1. odstavkom 10. člena Aneksa. Tožnica je tudi dne 7. 8. 2017 skladno s 1. odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) na toženo stranko naslovila zahtevo za odpravo nepravilnosti (A2). Ker tožena stranka v zakonsko določenem 8-dnevnem roku nepravilnosti ni odpravila, je tožnica v nadaljnjem 30-dnevnem roku zahtevala sodno varstvo in vložila tožbo (2. odstavek 200. člena ZDR-1). Dejstvo, da dogovor o uporabi lastnega avtomobila v službene namene kljub prizadevanju tožnice ni bil sklenjen, ne more biti v škodo tožnici, saj je dejansko uporabljala lastno vozilo za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ni pomembno dejstvo, da tožnica potnih nalogov od tožene stranke ni prejemala.

8. Ker je sodišče napačno zaključilo, da ni pravne podlage za tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike med prejetim zneskom povračila za prevoz na delo in kilometrino za uporabo lastnega avtomobila za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi, se o višini zahtevka sploh ni opredelilo in tudi ni presojalo listin, ki jih je kot dokaz predložila tožnica.

9. Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 228,47 EUR iz naslova povračila nastalih stroškov zaradi pisne zahteve za odpravo nepravilnosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2017 do plačila. Tožnica ni z ničemer dokazala, da so ji v postopku pri delodajalcu zaradi vložitve zahteve nastali stroški v postavljeni višini oziroma niti, da so ji stroški sploh nastali. Pritožba ta del sodbe izpodbija le pavšalno.

10. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je pritožba tožnice delno utemeljena, zato ji je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki II/1 ter posledično v točki III (odločitev o stroških postopka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

11. V novem sojenju naj pritožbeno sodišče ob upoštevanju v prvem postopku ugotovljenih dejstev, da tožnica za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ni mogla opravljati dela z uporabo javnih prevoznih sredstev, da ji tožena stranka ni dala v uporabo službenega vozila, da je za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi uporabljala lastni avtomobil, da dogovor po 1. odstavku 10. člena Aneksa med strankama, kljub prizadevanju tožnice, ni bil sklenjen, presodi, ali je skladno z določbo 130. člena ZDR-1 tožnica upravičena do povračila stroškov po 5. odstavku 10. člena Aneksa. V primeru, da bo ugotovilo, da je tožnica do razlike v povračilu stroškov upravičena, se bo moralo opredeliti do tožničinih evidenc o uporabi lastnega avtomobila in pri tem upoštevati tudi navedbe tožene stranke, da te evidence niso točne. Izvede naj predlagane in potrebne dokaze, na podlagi katerih bo moč ugotoviti prikrajšanje tožnice in o zahtevku ponovno odloči. 12. Pritožbeno sodišče se je za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje odločilo, ker sodišče prve stopnje o višini zahtevka sploh ni odločalo. S tem, ko bi o zahtevku po višini prvič odločalo pritožbeno sodišče, bi bila strankam odvzeta možnost pritožbe. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo materialnopravno napačno stališče, da tožnica ni upravičena do vtoževanega zneska razlike v povračilu stroškov prevoza med delovnim časom, ker ne gre za službeno pot in ker dogovor med strankama ni bil podpisan. Ni se opredelilo do dejstva, da je tožnica večkrat poskušala, da bi s toženo stranko sklenili dogovor. Tako bo moralo izvesti dokaze v zvezi s pravilnostjo tožničinih evidenc, saj se tožena stranka s temi podatki ne strinja. Ob tem pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da vrnitev zadeve v novo sojenje ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Predmet spora je denarni zahtevek, za te spore pa ni določeno prednostno reševanje. Sodišče prve stopnje bo lahko, glede na prebivališče tožnice in sedeže tožene stranke ter pooblaščencev strank, o zadevi odločilo hitreje in z manjšimi stroški kot pritožbeno sodišče. 13. V preostalem (točka II/2) je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.