Jedro

Tožeča stranka v tožbi niti ne zatrjuje, niti ne utemeljuje s sklicevanjem na zakon ali drugi predpis, po katerem bi v postopku razrešitve izvedenca varovala svojo osebno pravno korist. Zatrjuje zgolj, da naj bi bila z ravnanjem izvedenke prizadeta in da izvedenka ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela izvedenca. Tak interes pa sodišče presoja kot javni in ne kot pravni interes tožeče stranke.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pri Upravnem sodišču RS, oddelku v Celju, dne 31. 3. 2014 vložila tožbo zoper sklep ministra za pravosodje št. 705-1523/2013/14 z dne 25. 2. 2014 in jo na poziv sodišča dne 30. 4. 2014 dopolnila. Po dopolnitvi je bila zadeva dne 8. 5. 2014 odstopljena v pristojno poslovanje Upravnemu sodišču RS, oddelku v Novi Gorici.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija sklep tožene stranke, s katerim je bil ustavljen postopek za razrešitev sodne izvedenke, imenovane za področje ekonomija, podpodročje vrednotenje podjetij, A.A., ki je bil začet po uradni dolžnosti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je minister pristojen za pravosodje, na podlagi pritožbe tožeče stranke po uradni dolžnosti začel postopek za razrešitev navedene izvedenke. V uvedenem postopku za razrešitev,se je sodni izvedenki očitala kršitev iz 4. točke prvega odstavka 89. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki je veljal v času očitane ji kršitve (pred 14. 4. 2000) in je v 3. točki prvega odstavka 89. člena določal, da minister pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca če svojih dolžnosti ne opravlja redno in vestno. Izhajajoč iz ugotovitev sodišča, v postopku, v katerem je izvedenka podajala izvedeniško mnenje, za zamudo pri izdelavi izvedeniškega mnenja ni odgovorna sodna izvedenka, temveč pritožnik oziroma tožeča in tožena stranka. Sodni izvedenki A.A. zato ni mogoče očitati nerednosti. Zato je minister za pravosodje na podlagi četrtega odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi s 3. točko prvega odstavka 89. člena ZS in 4. točko prvega odstavka 89. člena ZS postopek ustavil. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter izvedenko A.A. razreši kot sodno izvedenko.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarja pravočasnosti vložitve izpodbijanega upravnega spora, podrejeno pa ugovarja aktivno legitimacijo tožeče stranke. Navaja, da postopek morebitne razrešitve sodnega izvedenca na podlagi drugega odstavka 17. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih uvede minister za pravosodje na predlog predsednika sodišča ali po uradni dolžnosti, postopek pa, od trenutka njegove uvedbe do zaključka, teče med sodnim izvedencem, ki je v postopku, ter ministrstvom za pravosodje. Tožeča stranka v postopku ni imela statusa stranke, prav tako pa za podelitev tovrstnega statusa ni zaprosila, zato ne izpolnjuje pogojev za stranko iz prvega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), podrejeno pa ugovarja tudi vsebinskim razlogom, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi in se nanašajo na delovanje tožene stranke in se pri tem sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo na podlagi 2. točke oziroma 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže oziroma podrejeno tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je tožbo tožeče stranke zavrglo.

Po 2. členu ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek), upravni akt pa je po tem zakonu upravna odločba ali drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v izvrševanju upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek).

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka izpodbijani sklep tožeči stranki vročila osebno in da je tožeča stranka pravočasno, v roku 30 dni (prvi odstavek 28. člena ZUS-1) zoper izpodbijani sklep vložila tožbo pri Upravnem sodišču RS, oddelek v Celju. Z izpodbijanim sklepom ministra za pravosodje o ustavitvi postopka razrešitve sodnega izvedenca ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Da bi bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o kakšni njeni pravni koristi, tožeča stranka v tožbi niti ne zatrjuje, niti ne utemeljuje s sklicevanjem na zakon ali drugi predpis, po katerem bi v postopku razrešitve izvedenca varovala svojo osebno pravno korist. Zatrjuje zgolj, da naj bi bila z ravnanjem izvedenke prizadeta in da izvedenka ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela izvedenca. Tak interes pa sodišče presoja kot javni in ne kot pravni interes tožeče stranke (tako tudi sklep Upravnega sodišča I U 273/2012).

Kršitev zakona v škodo javnega interesa lahko s tožbo v upravnem sporu uveljavlja le zastopnik javnega interesa to je Državno pravobranilstvo, pod pogoji, ki jih določa zakon (tretji odstavek 17. člena ZUS-1).

Ker tožeča stranka s tožbo ne varuje svojega pravnega položaja, saj tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, v postopku izdaje izpodbijane odločbe pa ji tudi ni bil prizna status stranke, je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo tožeče stranke zavrglo.