Jedro

Delovno mesto svetovalec revizorja ni ustrezno delovno mesto, glede na tožnikove omejitve pri delu, ki so posledica invalidnosti III. kategorije. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da bi morala tožena stranka zanj sistemizirala delovno mesto v skladu z odločbo, torej za delovno mesto za 8-urni delavnik, glede na to, da delo, ki ga je tožnik opravljal, ustreza le manjšemu segmentu dela revizorja, ki ga ta lahko opravi sam. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne obstaja dolžnost tožene stranke sistemizirati delovno mesto za delo, ki se lahko opravi v krajšem delovnem času, za polni delovni čas. Tudi če je tožena stranka vsa leta tožniku omogočala delo vnašanja in razvrščanja podatkov in pobud s področja lokalne samouprave v tabele, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre za delo, ki glede na svoj obseg in naravo ne zahteva posebne sistemizacije. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni razpolagala z delovnim mestom, na katerega bi lahko premestila tožnika z delovnega mesta višjega strokovnega sodelavca za revidiranje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2013 nezakonita, da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti nazaj na delo, ki ga je opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, mu vpisati v evidenci pri ZPIZ Slovenije delovno dobo za čas po 28. 2. 2014 do izvršljivosti sodbe ter plačati za čas od 28. 2. 2014 do izvršljivosti sodbe pripadajoče neto plače ter druge prejemke iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila ter prispevke za socialno varnost in davek od neto zneskov, v 8 dneh pod izvršbo (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je obrazložitev sodbe v nasprotju z listinami v spisu oziroma z ugotovljenim dejanskim stanjem. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela ustreznega delovnega mesta, ki bi ga ponudila tožniku, saj so priče izpovedale, da je tožnik že od leta 2004 naprej, torej 10 let, opravljal takšno delo. Takšno delovno mesto očitno obstaja že 10 let, vendar ga tožena stranka noče sistemizirati. Tožnik je navajal, da je že v letu 2010 delodajalec sistemiziral delovno mesto svetovalca vrhovne državne revizorke za lokalno samoupravo za pravne zadeve, ki je po opisu del in nalog takšno, da zaposleni svetuje in pomaga nadzirati delo v oddelku B2 in nima stika s strankami, razen da preko vodje oddelkov podaja pravna mnenja ali odgovore na pobude. Tožnik je podobna dela, ki sicer niso v skladu s pogodbo o zaposlitvi iz leta 1997 in 2005, opravljal po nalogu vodje oddelka, že od septembra 2004. Dela je opravljal 8 ur dnevno, 40 ur tedensko, do leta 2013. Gre za dela in opravila, kjer ni bilo neposrednega stika s strankami. Tožnikovi izdelki so bili primerni iz oblikovnega in vsebinskega pogleda, to pomeni, da tožena stranka ima ustrezno delo, le delovno mesto je treba v skladu z odločbo invalidske komisije sistemizirati in delovna opravila dopolniti in omogočiti delovnemu invalidu z 29-letno delovno prakso v nadzorstvenih in revizijskih institucijah nadaljevanje dela v instituciji, ki zagotavlja delovno in socialno varnost delovnega invalida. Tožena stranka je v letu 2010 na novo sistemizirani delovni mesti zaposlila drugi osebi, obe zaposleni osebi pa delata podobno delo kot je obdelovanje pobud in pisanje mnenj o vprašanjih in pobudah pravnih oseb. Zato je nevzdržna obrazložitev sodišča prve stopnje, ki je oprlo svoje razloge na izpoved tožnikovih nadrejenih delavcev. Tožena stranka je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je iskala delovno mesto z omejitvami, kot jih določa invalidska komisija v odločbi z dne 13. 12. 2012 in komisija o obstoju podlage za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2013, vendar takšnega delovnega mesta ni našla. Tožnik opozarja, da je invalidska komisija v svoji odločbi z dne 13. 12. 2012 določila, da mu je tožena stranka dolžna zagotoviti manj stresno delo, primerno izobrazbi, brez dela s strankami. Tožena stranka je že v postopku pred invalidsko komisijo zatrjevala, da takšnega delovnega mesta nima, pa vendar je to določeno v odločbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno pa je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je bil s sklepom tožene stranke z dne 27. 5. 2004, ki je veljal od 1. 6. 2004 dalje, razporejen na uradniško delovno mesto višjega strokovnega sodelavca za revidiranje v oddelku B2 tožene stranke. Dne 24. 1. 2005 sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za uradniško delovno mesto višjega strokovnega sodelavca za revidiranje v oddelku B2, tožnik pa je imel uradniški naziv višji svetovalec I. Tožnik je od septembra 2004 dalje pri toženi stranki opravljal administrativno delo, pri katerem ni bil potreben neposreden stik s strankami. Pooblaščena zdravnica tožene stranke A.A., dr. med., specialist medicine dela, prometa in športa, je za tožnika dne 30. 3. 2009 izdala zdravniško spričevalo, v katerem je navedla, da tožnik začasno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto višjega strokovnega sodelavca za revidiranje, da je pri tožniku potrebno redno ustrezno zdravljenje in da začasno ni zmožen za delo, kjer je potreben neposreden stik z ljudmi, kontrolni pregled pa je določila čez 6 mesecev. Za tožnika je dne 14. 10. 2009 izdala zdravniško spričevalo, v katerem je ponovno navedla, da je tožnik začasno, za 12 mesecev od kontrolnega pregleda nezmožen za delo, kjer je potreben stik z ljudmi. Z zdravniškim spričevalom z dne 8. 10. 2010 je pooblaščena zdravnica ocenila, da tožnik izpolnjuje zdravstvene zahteve za delovno mesto višjega strokovnega sodelavca za revidiranje z omejitvami, zmožen je za pisarniško delo, za 12 mesecev pa še ni sposoben za terensko delo ter neposredno delo s strankami. Ista pooblaščena zdravnica je z zdravniškim spričevalom z dne 22. 11. 2011 ocenila, da tožnik trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih pogojev za delovno mesto višji strokovni sodelavec za revidiranje, predlagala je drugo delo in navedla, da je tožnik sposoben za manj zahtevna administrativna dela, kjer ni neposrednega stika s strankami in da je potrebna ocena invalidnosti tožnika.

ZPIZ, OE B. je z odločbo št. ... z dne 13. 12. 2012 (B9) odločil, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer je psihično nezahtevno delo, ne na terenu, ne s strankami, s polnim delovnim časom od 24. 10. 2012 dalje. Tožnik se je zoper odločbo pritožil, vendar je bila pritožba z odločbo ZPIZ, Sektorja za izvajanje zavarovanja št. ... z dne 11. 4. 2013 (B12) zavrnjena in v reviziji izpodbijana odločba potrjena.

Tožena stranka je dne 21. 5. 2013 Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu C. podala predlog za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (B13). Navedena komisija je dne 26. 9. 2013 sprejela mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (B23), v katerem je navedla, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št 106/99 s spremembami) in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami). Zatem je tožena stranka tožniku 27. 11. 2013 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga iz prvega odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 78/2013), v zvezi s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1, ker tožniku zaradi ugotovljene invalidnosti ni mogla zagotoviti ustreznega delovnega mesta (A2).

Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi določb Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), saj gre za javnega uslužbenca. ZJU v prvem odstavku 5. členu določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug zakon ne določa drugače. Prvi odstavek 116. člena ZDR-1 določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Po določbi 4. alineje prvega dostavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. ZZRZI v prvem odstavku 40. člena določa, da lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom ali s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Če delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom prejšnjega člena ali če delodajalec invalidu ali delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom tega člena, o čemer odloči Komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, lahko, v skladu z šestim odstavkom 40. člena ZZRZI, redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka lahko tožniku zagotovila drugo delovno mesto v skladu z njegovimi zdravstvenimi omejitvami, kot izhajajo iz zgoraj citirane odločbe ZPIZ z dne 13. 12. 2012, oziroma ali je Komisija za ugotovitev ustreznosti drugega delovnega mesta pravilno odločila, ko je štela, da tožena stranka takšnega delovnega mesta tožniku ne more zagotoviti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik že od septembra 2004 dalje ni več v celoti opravljal del po sklenjeni pogodbi z dne 24. 1. 2005, torej del uradniškega delovnega mesta višjega strokovnega sodelavca za revidiranje v oddelku B2, da se je v tem obdobju zdravil, ter da je opravljal manjši, nezahteven del vsebine tega delovnega mesta. Tožnik je po ugotovitvi sodišča prve stopnje opravljal dela v zvezi s pregledom in razvrščanjem podatkov iz pobud s področja lokalne samouprave v tabele. Na podlagi izpovedi priče D.D., ki je bila tožniku nadrejena že od 1. 3. 2008 dalje, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se težave pri tožnikovem delu prvič pojavile v letu 2004, ko se je revidirana oseba pritožila v zvezi z delom tožnika. Od takrat dalje tožnik ni več odhajal na teren, ni bil del revizijske ekipe, ampak je po nalogu nadrejenih na sedežu tožene stranke opravljal manj zahtevna dela, pri katerih ni imel stika z revidiranci. V letu 2009 je prišlo do hujših težav med komunikacijo tožnika in sodelavcev, ki so se pritoževali nad njegovim obnašanjem, počutili so se neprijetno in jih je bilo v določenih trenutkih tudi strah. Zato je bil tožnik, po izpovedi priče D.D., takrat napoten k pooblaščeni zdravnici, ki je izdala zdravniško spričevalo, v katerem je odsvetovala delo s strankami, delo na terenu ter opravljanje psihično manj zahtevnega dela. Priča je tudi izpovedala, da je večina delovnih mest pri toženi stranki revizijske narave in da revizijska ekipa ne more opravljati svojega dela brez komuniciranja s strankami in če ne izvaja revizijskih aktivnosti, ki se izvajajo na terenu. Izpovedala je, da je pri delu revizorjev in drugih delavcev veliko stika z ljudmi in veliko dela na terenu. Tožnikovo delo lahko po izpovedi priče, kar je upoštevalo pri svoji odločitvi tudi sodišče prve stopnje, revizor opravi sam, vzporedno s svojim delom, ker gre za delo v zelo majhnem obsegu in takšno delovno mesto pri toženi stranki ni posebej sistemizirano. Delo svetovalca državnega revizorja, za katerega je tožnik menil, da bi ga lahko opravljal in bi bilo zanj ustrezno, pa je po izpovedbi priče D.D. eno najbolj zahtevnih del pri toženi stranki, saj svetovalec pomaga E. revizorju pri vodenju oddelka, pri načrtovanju revizij, svetuje revizijski ekipi in revizorju, komunicira z revizorji, po potrebi pa je tudi vključen v revizijsko ekipo in gre z njo na teren in sam izvaja nek zahtevnejši del revizije. Svojo ugotovitve, da pri toženi stranki ni na voljo ustreznega delovnega mesta, je sodišče prve stopnje sprejelo tudi na podlagi izpovedi priče F.F., vodje kadrovsko splošne službe pri toženi stranki. Iz njene izpovedi izhaja, da gre pri delu, ki ga je opravljal tožnik, za delo, ki predstavlja le majhen segment dela, ki ga opravi revizor enkrat na mesec ali na dva meseca.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da delovno mesto „Svetovalec E. revizorja“ ni ustrezno delovno mesto, glede na tožnikove omejitve pri delu, ki so posledica invalidnosti III. kategorije. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da bi morala tožena stranka zanj sistemizirala delovno mesto v skladu z odločbo, torej za delovno mesto za 8-urni delavnik, glede na to, da delo, ki ga je tožnik opravljal, ustreza le manjšemu segmentu dela revizorja, ki ga ta lahko brez težav opravi sam. Zato tudi pritožbeno sodišče šteje, da ne obstaja dolžnost tožene stranke sistemizirati delovno mesto za delo, ki se lahko opravi v krajšem delovnem času za poln delovni čas. Tudi če je tožena stranka dejansko vsa leta tožniku omogočala delo vnašanja in razvrščanja podatkov in pobud s področja lokalne samouprave v tabele, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre za delo, ki glede na svoj obseg in naravo ne zahteva posebne sistemizacije. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni razpolagala z delovnim mestom, na katerega bi lahko premestila tožnika z delovnega mesta višjega strokovnega sodelavca za revidiranje.

Ker torej niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).