Jedro

1. Bistvena razlika med predlogom za začasno odredbo in sklepom o stikih so le stiki med poletnimi počitnicami in stiki po koncu uvajalnega obdobja, za katere nasprotna udeleženka meni, da ogrožajo otrokove koristi. Za oboje velja, da je njihova dejanska realizacija premaknjena v čas po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil končan nepravdni postopek ureditve stikov, kar pomeni, da začasna odredba niti ne more biti primerno sredstvo za odpravo zatrjevane nevarnosti za otroka.

2. Zgolj zaradi vztrajanja pri drugačni ureditvi stikov, kot jih je uredilo sodišče, ne da bi obstajale spremenjene razmere in ne da bi bile v času, za katerega bi začasna odredba stike urejala, (nepopravljivo) ogrožene otrokove koristi, nasprotna udeleženka ne more doseči odločitve o stikih z začasno odredbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotna udeleženka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo predlog nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se stiki med predlagatelji in mld. S.M., določeni s sklepom istega sodišča opr. št. NP z dne 10.5.2007, prenehali izvajati in bi se stiki uredili na drugačen način. Ugotovilo je, da so dejanske razmere bistveno enake kot v času odločanja o stikih in da nasprotna udeleženka ni izkazala, da bi bil otrok na stikih ogrožen, oziroma da bi mu glede na vse ugotovitve v postopku nastajala nenadomestljiva škoda.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje nasprotna udeleženka in v pritožbi navaja, da že ves čas postopka zatrjuje, da je ravno neprimeren odnos predlagatelja razlog, da S. odklanja stike z njim in to kljub temu, da se je nasprotna udeleženka ves čas trudila in otroka pripravljala na stike. Dejstvo, da še vedno predlaga stike, kaže na to, da stikom nikoli ni nasprotovala iz lastne presoje, ampak zgolj zaradi nasprotovanja otroka. Sodišče ves čas postopka od nje terja, da stike omogoči, v celoti pa zanemarja, da je krivec za to, da otrok stike odklanja, prav predlagatelj. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je zaradi posledic stikov nasprotna udeleženka ponovno obiskala klinično psihologinjo in pedopsihiatrinjo, ki sta obe opazili spremembe na S. in obe menita, da nadaljnji stiki lahko katastrofalno vplivajo na S. razvoj, enako pa meni tudi CSD K. Sodišče niti pri odločitvi o stikih 10.5.2007 ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin, vse dokaze v tej smeri je neupravičeno zavrnilo. Sodišče se v izpodbijanem sklepu povsem napačno sklicuje na to, da je trenutno duševno stanje pri S. enako kot pri prvi odločitvi, ter da je tako stanje upoštevalo že pri prvi odločitvi, čeprav to ne drži. Ugotovitev sodišča, da se stiska pri mld. S. po začetku izvrševanja stikov le nekoliko stopnjuje, je v nasprotju s predloženimi dokazi. Sodišče ni upoštevalo navedb nasprotne udeleženke, ki kažejo na hudo notranjo stisko pri otroku, stiki namreč niso v njegovo korist, ampak v izrazito škodo. Sodišče v predmetnem postopku nedopustno daje prednost pravicam očeta pred pravicami otroka. Napačno je uporabilo materialno pravo, saj ni naložilo prvemu predlagatelju, da opusti vse, kar negativno vpliva na razmerje med njim in otrokom, s čimer je kršilo drugi odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Sodišče tudi ni odločilo o vseh predlaganih dokazih, ki potrjujejo navedbe nasprotne udeleženke.

V odgovoru so predlagatelji zanikali navedbe nasprotne udeleženke, saj stiki ves čas potekajo redno in v najboljšem vzdušju. Nasprotna udeleženka otroka ne pripravlja na stike, nasprotno, onemogočila je s sklepom določene enomesečne počitnice.

V dopolnitvi pritožbe pa je nasprotna udeleženka navajala, da so se po vložitvi pritožbe stiske mld. S. stopnjevale do te mere, da je nasprotna udeleženka o tem ponovno obvestila CSD K. Pri prevozih je ogrožena S. varnost, saj ga predlagatelj sili, da se vozi na sprednjem sedežu, predlagatelj je tudi pil alkohol. Na stiku otroka zaničuje in žali. Še slabše je, kadar sta prisotna druga dva predlagatelja. Kljub poskusom se predlagatelj z nasprotno udeleženko o težavah otroka ni želel pogovarjati. Spremembo v S. obnašanju ugotavljajo tudi vzgojiteljice v vrtcu. Mesec dni z očetom je za otroka izrazito predloga doba in zaradi otrokovih koristi bo potrebno tak stik prekiniti. Stiki so določeni v prevelikem obsegu, nedopustno je, da lahko otroka prevzameta tudi druga dva predlagatelja.

Pritožba ni utemeljena.

Nasprotna udeleženka je sicer predlog za izdajo začasne odredbe in pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga vložila pred pravnomočnostjo odločitve v zadevi ureditve stikov, vendar ni mogoče mimo dejstva, da je odločitev o stikih že postala pravnomočna. Stiki so torej že urejeni s kvalitetnejšo obliko pravnega varstva, zato pritožbenih navedb, ki dejansko pomenijo nestrinjanje z že pravnomočno odločitvijo o stikih, ni mogoče upoštevati. Predlog bi bil lahko utemeljen samo, če bi se razmere od izdaje odločbe tako spremenile, da bi bil z izvrševanjem odločitve o stikih (pred pravnomočnostjo sklepa v zadevi) za otroka nastala nepopravljiva ali težko popravljiva škoda. Začasna odredba je v zadevah iz razmerij med starši in otroki namreč lahko le nujen ukrep, ki ga je treba uporabiti takrat, ko se pokaže, da varstvo otroka terja nujno ukrepanje že med postopkom, to je takrat, ko se ugotovi, da zaradi ogroženosti otroka izhaja nujnost, da se vprašanje varstva vzgoje uredi še pred nastalo odločitvijo v zadevi. Nasprotna udeleženka je res zatrjevala spremenjene razmere po začetku izvajanja stikov, to je stopnjevanje stiske mld. S. v zvezi s stiki, vendar je hkrati še naprej predlagala redne stike med S. in njegovim očetom in starimi starši. Stiki so ob vložitvi predloga potekali redno, ugotovljeno je bilo, da sta oba starša primerna in da so stiki na dolgi rok za otroka gotovo koristni. Tem ugotovitvam očitno ne nasprotuje niti nasprotna udeleženka, saj stike (samo v manjšem obsegu) predlaga še naprej. Bistvena razlika med predlogom za začasno odredbo in sklepom o stikih so le stiki med poletnimi počitnicami in stiki po koncu uvajalnega obdobja, za katere nasprotna udeleženka meni, da ogrožajo otrokove koristi. Za oboje velja, da je njihova dejanska realizacija premaknjena v čas po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil končan nepravdni postopek ureditve stikov, kar pomeni, da začasna odredba niti ne more biti primerno sredstvo za odpravo zatrjevane nevarnosti za otroka. Poleg tega je bila hkrati s sklepom o stikih izdana tudi začasna odredba. Za izdajo začasne odredbe z drugačno vsebino bi torej nasprotna udeleženka morala izkazati spremenjene okoliščine. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, je večino zatrjevanih okoliščin obravnavalo že ob odločanju o stikih (npr. izjava pomočnice vzgojiteljice v vrtcu z dne 17.1.2007, psihološko poročilo, ki temelji na pregledu v januarju 2007). Ne drži, da se pri odločanju o začasni odredbi ni opredelilo do mnenja CSD K. in v zvezi s tem do mnenja dr. K., kot ga povzema CSD iz telefonskega razgovora. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna odločilna ugotovitev, to je, da se okoliščine od izdaje sklepa o ureditvi načina stikih niso bistveno spremenile in da ne obstoji taka akutna ogroženost otroka, da bi jo bilo mogoče preprečiti le z izdajo začasne odredbe. Zgolj zaradi vztrajanja pri drugačni ureditvi stikov, kot jih je uredilo sodišče, ne da bi obstajale spremenjene razmere in ne da bi bile v času, za katerega bi začasna odredba stike urejala, (nepopravljivo) ogrožene otrokove koristi, nasprotna udeleženka ne more doseči odločitve o stikih z začasno odredbo. Prvostopno sodišče je tako pravilno ocenilo vse navedbe in predlagane dokaze in zavrnilo predlagano začasno odredbo. Pritožbeno sodišče je sklep preverilo še z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2.odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker teh ni našlo, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.