Jedro

Sklep o motenju posesti je v izreku, s katerim se dolžniku nalaga, da se v bodoče izogiba takim in podobnim motitvenim dejanjem, izvršilni naslov, ki je izvršljiv, saj glede na obveznost opustitve (naknadni) rok za izpolnitev obveznosti pojmovno ne pride v poštev.

Če mora dolžnik po izvršilnem naslovu nekaj opustiti, sodišče s sklepom o izvršbi izreče denarno kazen za primer, če bi dolžnik (ponovno) prekršil svojo obveznost. Za to, da bi se dolžniku takoj izrekla denarna kazen zaradi kršenja pravnomočne prepovedi, nastale pred vložitvijo predloga za izvršbo, pa v citiranih določbah ZIZ ni podlage.

V postopku zaradi motenja posesti daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upošteva pravica do posesti. Zato bi dolžnik v izvršilnem postopku svojo pravico kot izključujočo tudi napram upniku lahko uveljavljal v primeru pravnomočnega izvršilnega naslova, ki bi upniku prepovedoval ali ga izključeval od kakršnekoli uporabe poti na spornem zemljišču.

Izrek

Pritožbi upnice se delno ugodi in se sklep v delu prvega odstavka izreka, v katerem je sodišče prve stopnje dolžnikoma najprej naložilo, da takoj odstranita osebni avtomobil, dolžnikoma hkrati izreklo denarno kazen v višini 1.000,00 EUR za primer, če osebnega avtomobila takoj ne bosta odstranila, ter jima zagrozilo, da bo, če ne bosta izpolnila svoje obveznosti, sodišče na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni po uradni dolžnosti opravilo izvršbo, hkrati pa bo izdalo nov sklep, s katerim jima bo določilo nov rok za izpolnitev obveznosti in jima izreklo novo višjo denarno kazen za primer, če ne bosta izpolnila svoje obveznosti, razveljavi; v preostalem delu pa se pritožba upnice zavrne in se sklep v delu prvega odstavka izreka, v katerem je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnikov delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo v obsegu izvršitve nedenarne terjatve s takojšnjim izrekom denarne kazni v višini 4.000,00 EUR ter v tem delu predlog zavrnilo, ter v izpodbijanem (zavrnilnem) delu tretjega odstavka izreka potrdi.

Pritožba dolžnikov se zavrne in se sklep v izpodbijanem drugem odstavku izreka in ugodilnem delu tretjega odstavka izreka potrdi.

Dolžnika sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Upnica sama krije svoje pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo dolžnikov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijanega sklepa ugovoru dolžnika MR in SR deloma ugodilo in sklep o izvršbi opr. št. In 81/2010 z dne 9. 12. 2010 razveljavilo v obsegu izvršitve nedenarne terjatve s takojšnjim izrekom denarne kazni v višini 4.000,00 EUR ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo in najprej dolžnikoma naložilo, da takoj odstranita osebni avtomobil. Dolžnikoma je hkrati izreklo denarno kazen v višini 1.000,00 EUR za primer, če osebnega vozila takoj ne bosta odstranila in dolžnika opozorilo, da če ne bosta izpolnila svoje obveznosti, bo sodišče na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni po uradni dolžnosti opravilo izvršbo, hkrati pa bo izdalo nov sklep, s katerim bo dolžnikoma določilo nov rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo višjo denarno kazen za primer, če dolžnika ne bosta izpolnila svoje obveznosti. V drugem odstavku izreka sklepa je ugovor dolžnikov v preostalem delu zavrnilo in sklep o izvršbi potrdilo, v tretjem odstavku izreka sklepa pa je sklenilo, da se nadaljnji izvršilni stroški upnice odmerijo v znesku 50,48 EUR.

Zoper ugodilni del izpodbijanega sklepa in zoper izvršilne stroške se je pravočasno po svojem pooblaščencu pritožila upnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se ugovor dolžnikov v celoti zavrne in da sta dolžnika dolžna upnici povrniti vse stroške, ki jih je imela v ugovornem postopku, ter dolžnikoma naloži v plačilo pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je ugotovilo, da sta dolžnika upnico ponovno motila in da je upnica na podlagi izvršilnega naslova pravilno predlagala izvršbo, tako da ni bilo nobenega razloga, da bi ugovoru dolžnikov delno ugodilo. V obrazložitvi sodišče navaja, da je delno ugodilo ugovoru dolžnikov in jima določilo rok za prostovoljno izpolnitev (čeprav tega nista ugovarjala), vendar je treba poudariti, da je bilo dolžnikoma z izvršilnim naslovom prepovedano z motitvenimi dejanji posegati v posest upnice, dolžnika pa sta to prepoved kršila. Upnica ni predlagala, da naj dolžnika vozilo odstranita, ampak da se jima izreče denarna kazen, ker sta kršila prepoved, nadalje pa je predlagala, da se jima določi višja denarna kazen, če bosta ponovno kršila pravnomočno prepoved poseganja v posest upnice. Sodišče torej ni imelo nobene podlage, da bi spreminjalo sklep o izvršbi, kot ga je spremenilo z napadenim sklepom. Upnica je dokazala, da dolžnika nista upoštevala pravnomočnega izvršilnega naslova, čeprav sta bila z njim seznanjena, kar dolžnika niti nista zanikala niti navedla nobenega ugovornega razloga, da bi sodišče lahko delno ugodilo njunemu ugovoru in spremenilo sklep o izvršbi. Sicer pa npr. v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani – sklep opr. št. I Ip 632/2010 z dne 16. 10. 2010, ko se je odločalo o pritožbi dolžnika v podobni zadevi, ni bilo navedeno, da bi bilo treba dati dolžniku kakršenkoli rok za prostovoljno izpolnitev. Ker je bilo treba celoten ugovor dolžnikov zavrniti, je upnica upravičena do vseh izvršilnih stroškov. Sicer pa je upnica v odgovoru na ugovor priglasila tako stroške kot tudi zakonske zamudne obresti, ki jih sodišče ni priznalo, pa tudi ni navedlo, zakaj ne. V izreku bi moralo biti navedeno, da se dolžnikoma naložijo v plačilo nadaljnji izvršilni stroški upnice, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je upnica nenazadnje že v samem predlogu za izvršbo, na podlagi katerega je sodišče izdalo sklep o izvršbi, navedla tudi vse nadaljnje izvršilne stroške z obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sklep sta se pravočasno po svojih pooblaščencih pritožila tudi dolžnika. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in izvršilni postopek ustavi, vse s stroškovno posledico. Sodišče je spregledalo v ugovoru navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. P 137/2007 z dne 31. 3. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 330/2010 z dne 30. 4. 2010. Na podlagi skrbnega pregleda navedenih sodnih odločb je namreč moč razbrati, da je bilo zahtevku obeh dolžnikov na ugotovitev nepotrebnosti služnosti na prvi stopnji utemeljeno ugodeno, Višje sodišče v Ljubljani pa je zahtevek neupravičeno zavrnilo, pri čemer je sicer pravilno ugotovilo spremembo trase služnostne poti, ki od leta 2005 dalje poteka po asfaltirani javni cesti. To dejstvo pa v nobenem primeru ni narekovalo zavrnitve tožbenega zahtevka obeh dolžnikov iz razlogov nesklepčnosti, temveč potrditev sodbe prvostopenjskega sodišča v celoti, kar nakazuje tudi konkretni izvršilni postopek. Upnica se očitno še do danes ni sprijaznila z odločitvijo sodišča, razvidno iz obeh omenjenih sodnih odločb, da je bil njen nasprotni zahtevek na ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili in stroji po obstoječi poti preko zemljišča dolžnikov pravnomočno zavrnjen. To pomeni, da služnost vse od leta 2005 naprej ni več obstajala in da je bila odločitev sodišča, da v letu 2007 ni bilo nobenega motenja, povsem pravilna, vendar s popolnoma nesprejemljivim sklepom opr. št. II Cp 2297/2009 z dne 21. 9. 2009 postavljena na glavo. Ob navedenem je treba opozoriti, da upnica že leto dni ne uporablja zatrjevane služnostne poti, pri čemer bi lahko do današnjega dne podala že nekaj deset izvršilnih predlogov, podobnih konkretnemu. Priglašata pritožbene stroške.

Upnica je po svojem pooblaščencu pravočasno odgovorila na pritožbo dolžnikov in predlagala, da se kot neutemeljena zavrne, saj se dolžnika sklicujeta na odločitev sodišča prve stopnje, ki je bila povsem upravičeno spremenjena, sploh pa postopek P 137/2007 s predmetnim postopkom nima nikakršne zveze. Ponovno poudarja, da ima izvršilni naslov, iz katerega izhaja, da sta dolžnika motila upnico v njeni mirni posesti poti, s tem, ko sta nastavila vozilo in upnici preprečila dostop do njene parcele in da se tožencema – dolžnikoma prepoveduje v bodoče s takšnimi in podobnimi motitvenimi dejanji posegati v posest tožnice. V zadevi P 137/2007 pa je šlo za popolnoma drug postopek, ki z motenjskim postopkom nima nobene zveze in je tako in tako bil pravnomočno zavrnjen zahtevek dolžnikov, da je služnost nepotrebna. Tisti postopek pa se tako in tako ne more nanašati na posestno zadevo in sedaj na samo izvršilno zadevo, ki se nanaša zgolj na varovanje posestnega stanja, pri čemer je pred motilnim ravnanjem važno samo zadnje posestno stanje. Dolžnika pa sta se morala vzdržati vsakršnih motilnih ravnanj, ravnanje, ki jima je bilo prepovedano, pa sta 30. 4. 2010 zavestno ponovila. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba upnice je delno utemeljena, pritožba dolžnikov pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pri tem je ugotovilo, kot sledi.

V predmetni izvršilni zadevi je upnica vložila predlog za izvršbo na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. P 113/2008 z dne 26. 3. 2009, spremenjenega s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2297/2009 z dne 21. 9. 2009 (v nadaljevanju obrazložitve: izvršilni naslov), in sicer zaradi prepovedi posega dolžnikov v mirno posest poti upnice, ki poteka preko nepremičnine dolžnikov parc. št. Y k.o. P do nepremičnine parc. št. X k.o. P, last upnice. S sklepom, ki predstavlja izvršilni naslov je bilo ugotovljeno, da sta dolžnika posest upnice motila s tem, ko sta 25. 4. 2007 pred vhodom na parcelo upnice parc. št. X k.o. P nastavila svoje vozilo z namenom preprečiti upnici dostop na njeno nepremičnino po poti, ki teče po njuni nepremičnini parc. št. Y k.o. P, in s tem upnici preprečila dostop po omenjeni poti do njene nepremičnine. Z izvršilnim naslovom je bilo dolžnikoma prepovedano, da v bodoče s takimi in podobnimi motitvenimi dejanji posegata v posest upnice.

Upnica je v predlogu za izvršbo navedla, da sta dolžnika kljub pravnomočni prepovedi dne 30. 4. 2010 z namenom preprečitve dostopa upnice do njene nepremičnine na pot, ki poteka preko njune nepremičnine parc. št. Y k.o. P, nastavila osebni avtomobil (in ga kritičnega dne nista želela umakniti), s čimer je bil upnici preprečen dostop z avtomobilom do njene nepremičnine parc. št. X k.o. P, ter da je šlo za identično situacijo, kot v postopku z opr. št. P 113/2008. Glede na navedeno je upnica sodišču predlagala, naj izda sklep o izvršbi, s katerim se dolžnikoma zaradi uveljavitve upničine nedenarne terjatve, kot izhaja iz izvršilnega naslova (torej da se dolžnikoma prepoveduje, da s takimi ali podobnimi motitvenimi dejanji posegata v posest poti tožnice (upnice), ki poteka preko njune nepremičnine parc. št. Y k.o. P do nepremičnine parc. št. X k.o. P) izreče denarna kazen v višini 4.000,00 EUR zaradi kršenja pravnomočne prepovedi, ki sta jo storila dne 30. 4. 2010; za primer, da bosta ponovno kršila pravnomočno prepoved poseganja v posest upnice, pa se jima določi kazen 5.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 9. 12. 2010 predlagano izvršbo dovolilo. Dolžnika sta tako izdanemu sklepu ugovarjala, pri čemer sta kot bistveno navajala, da je sodišče spregledalo pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. P 137/2007 z dne 15. 10. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 330/2010 z dne 31. 3. 2010, iz katerih je razvidno, da dne 30. 4. 2010 služnost dostopa do upničinega zemljišča preko služeče parcele v lasti dolžnikov ni več obstajala.

O navedenem ugovoru je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom, pri čemer je po uradni dolžnosti ugovoru dolžnikov delno ugodilo, izrecno uveljavljeni ugovorni razlog pa je zavrnilo. Zoper odločitev sodišča so se pritožile vse stranke postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je delno utemeljena le pritožba upnice, pritožba dolžnikov pa ni utemeljena, kar vse izhaja iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju.

Ker je dolžnikoma z izvršilnim naslovom prepovedano, da v bodoče s takimi ali podobnimi motitvenimi dejanji, kot so ugotovljena v izvršilnem naslovu, posegata v posest upnice, oziroma jima je naložena opustitev takih dejanj (torej negativna obveznost, ki jo dolžnika prekršita z aktivnim ravnanjem, ki jima je prepovedano), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obveznost dolžnikov pomeni nedenarno nenadomestno obveznost, ki se izvršuje po 227. členu ZIZ v zvezi s prvim do tretjim in petim odstavkom 226. člena ZIZ (glej prvi odstavek 227. člena ZIZ), torej z grožnjo z denarno kaznijo in z njeno izvršitvijo v primeru ponovne kršitve opustitvene obveznosti.

Ker pa je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega stališča, da izvršilni naslov dolžnikoma nalaga odstranitev vozila (poleg tega je očitno štelo, da je tudi upnica predmetno izvršbo predlagala tako, da bi od dolžnikov dosegla tovrstno izpolnitev), čemur upnica v pritožbi izrecno nasprotuje, je posledično nepravilno zaključilo, da je predmetni izvršilni naslov pomanjkljiv, ker ne vsebuje roka za odstranitev vozila, in neutemeljeno uporabilo določbo drugega odstavka 21. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče poudarja, da je sklep o motenju posesti v izreku, s katerim se dolžnikoma nalaga, da se v bodoče izogibata takim in podobnim motitvenim dejanjem, izvršilni naslov, ki je izvršljiv, saj glede na obveznost opustitve (naknadni) rok za izpolnitev obveznosti pojmovno ne pride v poštev (tako tudi sklep VS RS II Ips 9/1997). Upnica nadalje utemeljeno opozarja, da v predlogu za izvršbo ni predlagala, naj dolžnika dne 30. 4. 2010 nastavljeno vozilo odstranita, ampak da se jima naj izreče kazen, ker sta kršila prepoved, ter da se jima določi višja denarna kazen, če bosta ponovno kršila pravnomočno prepoved poseganja v posest upnice. Na podlagi takšnega upničinega predloga je bil izdan sklep o izvršbi, katerega pa je, kot pravilno opozarja upnica, sodišče prve stopnje brez kakršnekoli podlage spremenilo tako, da je najprej dolžnikoma naložilo, da takoj odstranita osebni avtomobil, dolžnikoma hkrati izreklo denarno kazen v višini 1.000,00 EUR za primer, če osebnega vozila takoj ne bosta odstranila in dolžnika opozorilo, da če ne bosta izpolnila svoje obveznosti, bo sodišče na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni po uradni dolžnosti opravilo izvršbo, hkrati pa bo izdalo nov sklep, s katerim bo dolžnikoma določilo nov rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo višjo denarno kazen za primer, če dolžnika ne bosta izpolnila svoje obveznosti (glej drugi del prvega odstavka izreka izpodbijanega sklepa). Za takšno postopanje sodišče prve stopnje ni imelo podlage niti v ugovornih navedbah dolžnikov niti v razlogih, na katere mora sodišče pri odločanju o ugovoru paziti po uradni dolžnosti (primerjaj drugi odstavek 55. člena ZIZ), niti kakršnekoli druge podlage. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi upnice delno ugodilo in sklep v opisanem izpodbijanem delu prvega odstavka izreka razveljavilo.

Odločitev sodišča prve stopnje v prvem delu prvega odstavka izreka izpodbijanega sklepa, v katerem je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnikov delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo v obsegu izvršitve nedenarne terjatve s takojšnjim izrekom denarne kazni v višini 4.000,00 EUR ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo, pa je pravilna. Sodišče prve stopnje mora ob odločanju o ugovoru po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, kamor sodi tudi vprašanje pravilne uporabe 227. oziroma 226. člena ZIZ. Upnica je v svojem predlogu za izvršbo sicer predlagala izrek denarne kazni kot sredstva izvršbe za uveljavitev svoje nedenarne terjatve po izvršilnem naslovu, vendar svojega predloga ni oblikovala v celoti v skladu s citiranima določbama, po katerih sodišče v primeru, če mora dolžnik po izvršilnem naslovu nekaj opustiti, s sklepom o izvršbi izreče denarno kazen za primer, če bi dolžnik (ponovno) prekršil svojo obveznost. V uvodu predloga za izvršbo je upnica sicer zatrjevala, da sta dolžnika dne 30. 4. 2010 kršila prepoved iz izvršilnega naslova, vendar je upnica s tem izkazala zgolj utemeljen interes za dovolitev izvršbe, po kateri se dolžnikoma izreče (oziroma določi) denarna kazen za primer, če bi ponovno kršila obveznost iz izvršilnega naslova. Za to, da bi se dolžnikoma takoj izrekla denarna kazen v višini 4.000,00 EUR zaradi kršenja pravnomočne prepovedi, nastale pred vložitvijo predloga za izvršbo, pa v citiranih določbah ZIZ ni podlage. Ker je torej sodišče prve stopnje iz razloga, na katerega pazi po uradni dolžnosti, ugovoru pravilno delno ugodilo in sklep o izvršbi pravilno razveljavilo v obsegu izvršitve nedenarne terjatve s takojšnjim izrekom denarne kazni v višini 4.000,00 EUR ter v tem delu predlog za izvršbo pravilno zavrnilo (prvi del prvega odstavka izreka sklepa), je pritožbeno sodišče pritožbo upnice zoper opisani prvi del prvega odstavka izreka zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Predlog za izvršbo v delu, v katerem je upnica predlagala, da se dolžnikoma (zaradi uveljavitve nedenarne terjatve po izvršilnem naslovu, torej da se dolžnika prisili k opustitvi prepovedanih motitvenih dejanj) za primer, da bosta ponovno kršila pravnomočno prepoved poseganja v posest tožnice (to je upnice) določi kazen 5.000,00 EUR, pa je v skladu s citiranimi določbami ZIZ, ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS (glej sklep VS RS II Ips 9/1997), da v primeru, kakršen je obravnavan, sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku ne more določiti primernega roka za izpolnitev obveznosti po prvem odstavku 226. člena ZIZ, ker to pri naloženi opustitvi motilnih dejanj sploh ni mogoče. Zato predmetni sklep o izvršbi z dne 9. 12. 2010, ki, glede na to, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno spremembo sklepa o izvršbi razveljavilo (glej 12. točko obrazložitve tega sklepa), sedaj vsebuje zgolj opisano vsebino in odločitev o stroških predmetnega izvršilnega postopka, utemeljeno ostaja v veljavi. Dolžnika ga namreč niti s svojim izrecno uveljavljenim ugovornim razlogom, katerega v pritožbi ponavljata, ne moreta izpodbiti.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da ni bilo v drugem pravdnem postopku pod opr. št. P 137/2007 ugotovljeno, da upnica na dan 30. 4. 2010 ni imela (več) pravice do posesti. V postopku zaradi motenja posesti daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upošteva pravica do posesti (426. člen ZPP). Zato bi dolžnika v predmetnem izvršilnem postopku svojo pravico kot izključujočo tudi napram upnici lahko uveljavljala v primeru pravnomočnega izvršilnega naslova, ki bi upnici prepovedoval ali jo izključeval od kakršnekoli uporabe poti na njunem zemljišču. Slednje pa iz sodb, na kateri se sklicujeta dolžnika, ne izhaja.

V pravdni zadevi z opr. št. P 137/2007 je bil namreč s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek dolžnikov, da se ugotovi, da za potrebe parcele št. X, k. o. P, last upnice, od leta 2005 ne obstaja in ni potrebna kakršnakoli služnost, ki bi se izvrševala na in preko parcele št. Y, iste k. o., v solasti dolžnikov. S sodbo opr. št. P 137/2007 pa je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek upnice, da za potrebe njene nepremičnine parc. št. X, k. o. P, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje po obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. Y, k. o. P, ki je last dolžnikov. Z omenjenima sodbama torej ni bilo nič konkretno odločeno ne o pravici do posesti upnice, ne dolžnikov. Ni mogoče govoriti, da je bilo odločeno o varstvu posesti iz naslova pravice do posesti. O upničini izgubi pravice do posesti oziroma pridobitvi pravice do posesti dolžnikov bi bilo mogoče govoriti, če bi dolžnika imela pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, ki upnici odreka pravico do posesti (da bi bila upnica dolžna opustiti uporabo sporne nepremičnine). S tem ko upnica ni uspela s tožbenim zahtevkom na ugotovitev služnostne pravice na spornem delu nepremičnine dolžnikov, še ne pomeni, da nima pravice do posesti (ki lahko temelji tudi na drugi stvarni ali obligacijski pravici in ne samo na služnostni pravici).

Pritožbene navedbe dolžnikov, da upnica že leto dni ne uporablja zatrjevane služnostne poti, pa, četudi bi bila dovolj konkretizirana, pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu določbe prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, po katerem sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti že prej, česar pa dolžnika nista niti zatrjevala niti izkazala.

Pritožba dolžnikov tako ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče (niti v ugodilnem delu tretjega odstavka izreka, zoper katerega dolžnika sicer nista podala konkretnih pritožbenih navedb) ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem drugem odstavku izreka in ugodilnem delu tretjega odstavka izreka kot pravilen in zakonit potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnica pa se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev sodišča o stroških v delu tretjega odstavka izreka, v katerem ji sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov nad 50,48 EUR. Ker je, kot izhaja iz zgornje obrazložitve, sodišče prve stopnje ugovoru dolžnikov pravilno delno ugodilo, upnica ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je, zato ker bi bilo po njenem mnenju treba celoten ugovor dolžnikov zavrniti, upravičena do vseh stroškov, ki jih je priglasila v odgovoru na ugovor. Glede na uspeh strank v ugovornem postopku, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (ki se po oceni pritožbenega sodišča kljub temu, da je bilo treba odločitev sodišča prve stopnje, v drugem delu prvega odstavka izreka, ki je bila sprejeta brez kakršnekoli podlage, razveljaviti, ni bistveno spremenil), je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da upnici ni priznalo več kot 50,48 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške upnice za odgovor na ugovor kot nadaljnje izvršilne stroške, saj je bila, kot upnica v pritožbi tudi sama ugotavlja, že s sklepom o izvršbi na podlagi njenega predloga za izvršbo dovoljena izvršba tudi za vse nadaljnje izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo upnice tudi v tem delu zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje tudi v opisanem delu tretjega odstavka izreka kot pravilen in zakonit potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Delno upnica s svojo pritožbo ni uspela (primerjaj prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Delno pa je upnica s pritožbo sicer uspela, vendar zgolj v delu, v katerem je sodišče prve stopnje brez ustreznih navedb in predlogov strank oziroma brez kakršnekoli pravne podlage spremenilo izdani sklep o izvršbi, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da so upnici stroški s pritožbo v tem delu nastali po naključju, ki se je njej primerilo, zato jih ni mogoče naložiti v plačilo dolžnikoma. Navedena odločitev temelji na smiselni uporabi določbe prvega odstavka 156. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki določa, da stranka ne glede na izid nosi sama svoje stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Za takšno naključje je namreč treba šteti tudi pravno zmotno ravnanje sodišča, ki je pogojevalo procesno dejanje in stroške stranke (glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, stran 42). Dolžnika sta s svojo pritožbo v celoti propadla, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in 154. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnica sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo dolžnikov, saj odgovor na pritožbo ni obvezen, prav tako pa v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).