Jedro

Tudi ustavitev postopka za davčnega zavezanca predstavlja uspeh v postopku. Da bi šlo pri pozivu tožniku za poziv iz 41. člena ZDavP-2 in s posledicami iz 43. člena ZDavP-2, pa iz listin, ki so v spisih ni razvidno, niti ne gre za situacijo iz četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2. Utemeljenost priglašenih stroškov se po višini presoja po Odvetniški tarifi, in sicer glede na vrednost predmeta, to je glede na višino davka, ki bi bil lahko odmerjen in ne glede na vrednost premoženja, ki bi zapadlo obdavčitvi.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper št. DT 42270-327/2012-9 z dne 11. 9. 2013 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zahtevek tožnika za vračilo stroškov za pravno zastopanje v postopku odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2012, in sicer nagrade za postopek v višini 3.725,00 EUR po tar. št. 2200, 20% DDV in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti ter stroškov za pravno zastopanje za vloženo pravno sredstvo – pritožbo zoper 2. točko izreka sklepa št. DT 42270-327/2012-3 z dne 20. 9. 2012, in sicer nagrade za pravno sredstvo po tar. št. 3210 v višini 6 040,00 EUR, takse za pritožbo, 20% DDV ter pripadajočih zakonskih zamudnih obresti, zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je prvostopni davčni organ po uradni dolžnosti uvedel postopek odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2012 ter zaradi ugotovitve dejanskega stanja glede nepremičnin na tožnika naslovil poziv, s katerim ga je seznanil z uradnimi podatki o lastništvu nepremičnin ter ga hkrati pozval, da podatke preveri in poda nanje morebitne pripombe. Tožnik je na poziv odgovoril po pooblaščenem odvetniku z dopisom, v katerem je posredoval podatke in dokazila o najemu nekaterih nepremičnin in o spremembi lastniških deležev, kar je davčni organ upošteval ter pri tem ugotovil, da skupna vrednost nepremičnin v lasti tožnika ne presega 1.000.000,00 EUR in zato postopek odmere davka ustavil po uradni dolžnosti in v drugem odstavku sklepa odločil, da stroški postopka niso nastali.

Na tožnikovo pritožbo zoper sklep o stroških je drugostopni organ drugi odstavek izreka sklepa odpravil in zadevo v tem delu vrnil v ponovni postopek z obrazložitvijo, da temelj za priznanje stroškov ni sporen, in z napotkom, da se utemeljenost priglašene višine stroškov presoja po Odvetniški tarifi, in sicer glede na vrednost predmeta, to je glede na višino davka, ki bi lahko bil odmerjen in ne glede na vrednost premoženja, ki bi zapadla obdavčitvi.

V ponovnem postopku se prvostopni davčni organ sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) kot specialni prepis, ki ureja povračilo stroškov v davčnem postopku, in sicer na tretji odstavek 79. člena in na 43. člena tega zakona. Pri tem ugotavlja, da je bil postopek uveden uradoma in da je bil na podlagi dokazil, ki jih je predložil tožnik, uradoma tudi ustavljen. Zahteva za povračilo stroškov s strani tožnika je bila sicer podana pravočasno, ni pa po presoji prvostopnega organa upravičena. Pri tem se sklicuje na 43. člen ZDavP-2, po katerem morajo fizične osebe na zahtevo davčnemu organu posredovati podatke in dokumentacijo, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost. V 43. členu pa je tudi izrecno določeno, da se stroški dajanja podatkov in informacij ter predložitve dokumentacije davčnemu organu na zaračunajo. V konkretnem primeru odgovor tožnika s prilogami po presoji davčnega organa predstavlja takšno predložitev podatkov oziroma dokumentacije, ki je ni dovoljeno zaračunati. Zato stroški pravnega zastopanja v zvezi z odgovorom na poziv davčnega organa bremenijo izključno tožnika in mora torej, ne glede na končni izid postopka, tožnik nositi tudi vse stroške v tej zvezi.

Prav tako po presoji davčnega organa v konkretnem primeru ni mogoče šteti, da je tožnik dosegel kakršenkoli uspeh v postopku, saj se je postopek ustavil po uradni dolžnosti, odločalo pa se ni meritorno o odmeri oziroma vračilu davka, temveč le o procesnem vprašanju, to je o ustavitvi postopka, ker za odmero davka po ZUJF ni bilo pogojev. Dokazil o dejanskem stanju nepremičnin davčni organ ni mogel pridobiti iz uradnih evidenc, tožniku pa je bilo v interesu, da posreduje pravilne in popolne podatke o nepremičninah, s katerimi razpolaga in ki imajo vpliv na obdavčenje. Tožnik je sicer imel določene stroške, ki pa jih mora glede na končni rezultat postopka nositi sam, kar smiselno sledi tudi iz tretjega in četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2, saj so bile na podlagi posredovanih podatkov določene nepremičnine izločene iz odmere in zato ni bilo več podlage za odmero.

Zato prvostopni organ ni mogel slediti stališču in napotkom druge stopnje, saj davka na nepremično premoženje davčni organ ni odmeril in torej ni mogoče določiti vrednosti predmeta, ki bi bil podlaga za ugotovitev višine stroškov po Odvetniški tarifi. Premoženjsko stanje tožnika se z vidika davčnih obveznosti od uvedbe do zaključka davčnega postopka namreč ni spreminjalo niti v njegovo breme niti v njegovo dobro.

Glede na to, da tožnik v ponovnem postopku z zahtevo za povračilo stroškov ni uspel, ni mogoče šteti, da je bil uspešen s pritožbo. Zato se mu ne priznajo niti nadaljnji stroški postopka s pritožbo, ki jih je priglasil po pooblaščencu s stroškovnikom v pritožbi.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori dodaja, da v konkretnem primeru ni mogoče šteti, da se je postopek za tožnika končal ugodno ali neugodno, če je tožnik izpolnil svojo državljansko dolžnost in davčnemu organu posredoval podatke, na podlagi katerih je prišlo do ustavitve postopka. Davčni organ in stranka namreč v skladu z izrecno ureditvijo v četrtem odstavku 79. člena ZDavP-2 krijeta vsak svoje stroške, če se ugotovitve davčnega organa ne razlikujejo od dejanskega stanja, ki ga zatrjuje zavezanec. V zadevi tako ne gre za vprašanje uspeha v postopku. Če se postopek odmere vodi po uradni dolžnosti, je posredovanje vseh potrebnih podatkov in dokazil dolžnost davčnih zavezancev. Ker je davčni organ popolnoma sledil navedbam tožnika v postopku, se njegove ugotovitve ne razlikujejo od posredovanih podatkov tožnika, zato krijeta davčni organ in tožnik vsak svoje stroške in zato tožniku izdatkov, ki jih je imel s pravnim zastopanjem pri posredovanju potrebnih podatkov, ni mogoče povrniti. Posledično tudi ni mogoče povrniti stroškov prve pritožbe. Ker tožnik tudi s to pritožbo ni uspel, pa je potrebno zavrniti tudi tožnikovo zahtevo po povračilu stroškov te pritožbe.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je drugostopni organ v ponovnem postopku spremenil stališče, ki ga je zavzel v prvi odločbi. Stališče o tem, ali obstaja državljanska dolžnost, to je pojem, ki ga ZDavP-2 ne pozna, bo sedaj moralo zavzeti sodišče, tako kot bo moralo odločiti o tem, ali so državljani dolžni neomejeno in na lastne stroške sodelovati v postopkih, ki jih po uradni dolžnosti sproži tožena stranka in imajo v primeru neodziva ali nepravilnega odziva davčne posledice. Postavlja se tudi vprašanje, ali je bila odločitev, kakršna je bila sprejeta v konkretnem primeru, za tožnika pozitivna in ali je tožnik v takšnem primeru dolžan nositi stroške za pomoč in znanje, s katerim ne razpolaga niti ga ni dolžan imeti, strokovna pomoč pa se je izkazala za potrebno in koristno. Tožena stranka je začela postopek odmere davka po uradni dolžnosti, uradoma je tudi vodila ugotovitveni postopek ter pri tem ugotovila drugačno dejansko stanje od tistega, ki je bilo ugotovljeno ob začetku postopka. Zato je prišlo do ustavitve postopka in s tem do uspeha tožnika, ki mu davek ni bil odmerjen. Tožnik je pooblastil odvetnika za zastopanje zaradi zapletenosti zadeve in zaradi (ne)razumevanja zakonodaje, saj sam strokovnega znanja nima. S tem je imel stroške, ki mu sedaj, kljub temu, da je bil postopek končan v njegovo korist, niso priznani. Tožena stranka se v pozivu ni sklicevala na 41. in 43. člen ZDavP-2 niti ni trdila, da gre za situacijo iz tretjega in četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2, ki pa sploh ne pride v poštev, saj so se ugotovitve tožene stranke v pozivu in tožnika v odgovoru bistveno razlikovale. Razplet postopka je bil za tožnika vsekakor ugoden, zato mu gre povrnitev vseh koristnih in potrebnih stroškov postopka. Razlogi tožene stranke so po drugi strani napačni in z njimi tožnik tudi ni bil seznanjen in se zato o njih ni mogel izreči, kar že samo po sebi pomeni kršitev pravil postopka (ZDavP-2 in ZUP). Zato bi bilo treba sklep o stroških spremeniti in tožniku priznati povračilo vseh stroškov postopka, vključno z obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe. Dodaja še, da je višina priglašenih stroškov zastopanja neobičajno visoka ter da za takšne zneske ni nikakršne osnove.

Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja s toženo stranko, da je višina priglašenih stroškov zastopanja neobičajno visoka. Strinja se tudi, da za takšne zneske ni nikakršne osnove, vendar iz drugih razlogov oziroma na drugi pravni podlagi, kot je tista, na kateri temelji izpodbijana odločitev.

Sodišče se namreč strinja s tožnikom, da je bil, sicer po uradni dolžnosti, pa vendar, uveden davčni odmerni postopek, da se je le-ta vodil uradoma, da je bilo pri tem ugotovljeno drugačno dejansko stanje od tistega, ki je obstajalo po uradnih podatkih, s katerimi je razpolagal davčni organ in da je zato prišlo do ustavitve postopka in s tem do uspeha tožnika, ki mu davek (na nepremično premoženje večje vrednosti) ni bil odmerjen. To namreč dovolj jasno sledi iz upravnih spisov in zato ni mogoče slediti navedbam tožene stranke, po katerih v konkretnem primeru ni šlo za „pravi“ odmerni postopek in tudi ne za udeležbo oziroma uspeh stranke v postopku v smislu tistih določb, ki se nanašajo na stroške postopka, temveč zgolj za poziv tožniku za predložitev podatkov iz 43. člena ZDavP-2. O tem, da predstavlja tudi ustavitev postopka za davčnega zavezanca uspeh v postopku, se je sodišče že izreklo v zadevi IU 166/2011 z dne 31. 1. 2012. O tem, da bi šlo pri pozivu tožniku za poziv iz 41. člena ZDavP-2 in s posledicami iz 43. člena ZDavP-2 pa iz listin, ki so v spisih in kot pravilno opozarja tožnik v tožbi, ni razvidno. Evidentno pa v konkretnem primeru tudi ne gre za situacijo iz četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2, na katerega se sklicujeta davčna organa v ponovljenem postopku in po katerem davčni organ in zavezanec krijeta vsak svoje stroške, če se ugotovitve davčnega organa ne razlikujejo od predloženega obračuna oziroma vložene napovedi ali carinske deklaracije.

Zato se sodišče strinja z drugostopnim organom oziroma njegovim stališčem, ki ga je zavzel v prvem postopku s pritožbo, in po katerem temelj za priznanje stroškov obstoji in ni sporen. Strinja pa se sodišče tudi z njegovim napotkom, da se utemeljenost priglašenih stroškov po višini presoja po Odvetniški tarifi, in sicer glede na vrednost predmeta, to je glede na višino davka, ki bi bil lahko odmerjen in ne glede na vrednost premoženja, ki bi zapadlo obdavčitvi. Predmet, o katerem se odloča v odmernem postopku, je namreč davek na nepremično premoženje večje vrednosti oziroma znesek davka, ki bi bil v konkretnem primeru glede na zbrane podatke odmerjen. S tem pa je znana tudi vrednost spora iz 3. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvt), po kateri se v skladu z 12. členom istega zakona določa nagrada (po tar. št. 2200) v konkretnem primeru in zato ne držijo navedbe organa prve stopnje, po katerih vrednosti predmeta, ki bi bil podlaga za ugotovitev višine stroškov po odvetniški tarifi, ni mogel določiti in da zato napotkom organa druge stopnje ni mogel slediti.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Le-ta je v skladu s četrtim odstavkom istega člena vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

O stroških postopka je, ob upoštevanju 22% DDV, odločeno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).