Jedro

S tem, ko sodišče obdolžencu ni omogočilo, da bi se seznanil s predlogom višje državne tožilke (glede odločitve o pritožbi) in do njega zavzel stališče, je sodišče kršilo obdolženčevo pravico iz 22. člena Ustave.

Glede na strožje kriterije presojanja razumnega časa v pripornih zadevah ter glede na dolžnost iz drugega odstavka 200. člena ZKP, bi moralo sodišče, potem ko je preteklo petnajst dni, odkar je državno tožilstvo prejelo spis, obvestiti državno tožilstvo, da je prekoračilo rok iz drugega odstavka 184. člena ZKP. Opustitev takšnega ravnanja pomeni kršitev dolžnostnega ravnanja sodišča iz drugega odstavka 200. člena ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom obdolženemu P. D. po vložitvi obtožnice podaljšal pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Kopru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter obdolžencu odpravi pripor.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obdolženčev zagovornik ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona navaja, da v opisih kaznivih dejanj ropa ni navedeno, kdo so storilci, da ni jasno, kateri od treh (točka I/1 obtožbe) oziroma dveh (točka I/2 obtožbe) storilcev naj bi bil obdolženi P. D., kakšen naj bi bil njegov prispevek, zato meni, da opisana dogodka nimata znakov nobenega kaznivega dejanja. Po zagovornikovem stališču je pripor zoper obdolženca nezakonit, ker sploh ni jasno, česa je obdolžen.

6. Preverjanje, ali ima obtožnica vse zahtevane sestavine iz prvega odstavka 269. člena ZKP, ne more biti predmet postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč se takšno preverjanje opravi v postopku z ugovorom zoper obtožnico (po podatkih v spisu je obdolženčev zagovornik tak ugovor tudi vložil). Zato Vrhovno sodišče ni presojalo vložnikovih navedb, ki se nanašajo na pomanjkljivosti obtožnice. Vložnikovo navajanje, da ni podan utemeljen sum, ker v opisih očitanih kaznivih dejanj ni pojasnjeno obdolženčevo ravnanje, ni utemeljeno. Obdolženec naj bi skupaj s sostorilcema (prvo opisano dejanje) oziroma sostorilcem (drugo opisano dejanje) storil nadaljevano kaznivo dejanje ropa po drugem in prvem odstavku 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter nadaljevano kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat je v izpodbijanem sklepu ob obrazlaganju obstoja utemeljenega suma opisal ravnanje vsakega od sostorilcev. Pri prvem očitanem kaznivem dejanju ropa naj bi prvi sostorilec vstopil v zlatarno v K., povpraševal po izdelkih, nato je v zlatarno vstopil drugi sostorilec, ki je imel na glavi (motoristično) čelado in v roki pištolo, ki jo je uperil v prodajalko, ji ukazal, da mora iti v straniščni prostor, kamor je zvlekel tudi drugo prodajalko, prvi sostorilec ju je nato z lepilnim trakom „zvezal“, nakar je vstopil v zlatarno še tretji sostorilec, ki je skupaj z drugim sostorilcem nasilno odprl vitrine, iz katerih je vzel nakit, ure in odkupljeno zlato, kar vse so si sostorilci protipravno prilastili, nato pa so vsi skupaj zbežali na dveh kolesih z motorjem. Drugo kaznivo dejanje ropa naj bi sostorilca storila tako, da je obdolženec skupaj z neznanim sostorilcem vstopil v zlatarno v N., s pištolo nameril v prodajalko, jo s hrbtne strani prijel okoli vratu, nanj prislonil pištolo ter jo zvlekel v straniščni prostor, drugi sostorilec pa je medtem iz predalov in omar vzel srebrnino in zlatnino, kar sta si protipravno prilastila ter s kraja kaznivega dejanja pobegnila s skuterjem. Na dveh od najdenih kolesih z motorjem, uporabljenih pri begu s kraja kaznivega dejanja, so bile najdene obdolženčeve biološke sledi. Zunajobravnavni senat ugotavlja, da naj bi bil eden od sostorilcev obdolženi P. D., opisal pa je tudi ravnanje vsakega od sostorilcev. Ugotavljanje vloge oziroma prispevka vsakega posameznega sostorilca je predmet glavne obravnave, za ugotavljanje utemeljenosti suma pa zgornji opis vlog posameznih sostorilcev zadošča, pri čemer zunajobravnavni senat ugotavlja, da naj bi bil eden izmed njih tudi obdolženec. V zvezi s sostorilstvom je Vrhovno sodišče v odločbi (na primer) I Ips 32/2002 z dne 19. 2. 2004 obrazložilo, da je pri sostorilstvu bistveno, ali je bilo ravnanje posameznega sostorilca odločilnega pomena za storitev kaznivega dejanja, ali je bilo z neposrednim izvršitvenim dejanjem krajevno in časovno povezano, ali so dejanja, ki jih je izvršil sostorilec taka, da bi jih moral neposredni storilec sam izvršiti, ali so bila dejanja vseh udeležencev usklajena, usmerjena v isto posledico in organizirana po načelu vnaprejšnje delitve vlog. Poleg teh meril pa je treba upoštevati, ali je domnevni sostorilec kaznivo dejanje, pri katerem je sodeloval, pojmoval kot svoje ali kot tuje.

7. Vložnik v zvezi s potekom postopka s pritožbo zoper sklep zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožbe utemeljeno navaja, da jima z obdolžencem sodišče ni posredovalo v izjavo mnenja višje državne tožilke glede odločitve o pritožbi.

8. Z določbo 22. člena Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Bistvo pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v več odločbah (na primer Up-32/01 z dne 13. 3. 2003, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003 in Up-741/06 z dne 15. 5. 2006) zavzelo stališče, da je treba posameznika v skladu z načelom kontradiktornosti v zvezi z 22. členom Ustave seznaniti s pisnimi predlogi in drugimi navedbami državnega tožilca ter mu dati možnost, da se v primernem času do njih opredeli (v citiranih zadevah je ustavno sodišče presojalo obdolženčevo pravico oziroma možnost opredelitve do procesnega gradiva, zbranega v postopku z zahtevo za izredno omilitev kazni; o pisnem predlogu državnega tožilca v zvezi z obdolženčevo pritožbo; in pisnim predlogom vrhovnega državnega tožilca glede odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti).

9. Po pregledu spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da Višje sodišče v Kopru po prejemu pritožbe obdolženčevega zagovornika in pred odločanjem senata obdolženca in njegovega zagovornika ni seznanilo s pisnim predlogom višje državne tožilke glede odločitve o pritožbi. S tem, ko sodišče obdolžencu ni omogočilo, da bi se seznanil s predlogom višje državne tožilke in do njega zavzel stališče, je sodišče kršilo obdolženčevo pravico iz 22. člena Ustave. Ob kršitvi določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP se zahteva, da je kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, kar pomeni, da mora biti podana ali vsaj verjetno izkazana vzročna zveza med uveljavljano procesno kršitvijo in nezakonitostjo izpodbijane odločbe. V obravnavanem primeru vložnik ne izrecno ne po vsebini ne zatrjuje, da je ugotovljena procesna kršitev vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa Višjega sodišča v Kopru. Ob tem Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da je višja državna tožilka podala zgolj posplošen odklonilen predlog do vložnikove pritožbe, saj je navedla le, da predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa zunajobravnavnega senata, glede dejanskih in pravnih vidikov obravnavane zadeve pa ni zavzela stališča. Zato je treba zaključiti, da ugotovljena procesna kršitev ni vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa drugostopenjskega sodišča. 10. Vložnik še navaja, da je bil pripor zoper obdolženca podaljšan 30. 3. 2011 še za dva meseca ter da je bilo sodišče od 15. 4. 2011, ko je preiskovalna sodnica sodni spis poslala na vpogled državnemu tožilstvu, do vložitve obtožbe 27. 5. 2011 popolnoma pasivno, saj v 42 dneh ni opravilo nobenega preiskovalnega dejanja. Takšno ravnanje sodišča po vložnikovem mnenju nasprotuje določbi drugega odstavka 200. člena ZKP in prvemu odstavku 6. člena EKČP, s čimer je bila kršena obdolženčeva pravica do sojenja v razumnem roku.

11. Pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP vsakomur inter alia zagotavlja, da o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. S tem je na kazenskem področju posamezniku, zoper katerega je bil uveden kazenski postopek, zagotovljeno, da bo ta postopek v razumnem roku končan s pravnomočno sodbo. Vsebinsko je pravica do sojenja v razumnem roku izražena v 15. členu ZKP, po katerem si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja. Posebej skrbno in hitro morajo organi postopati v pripornih zadevah, kriteriji razumnega časa pa morajo biti v primeru pripora strožji kot v primeru, ko se obdolženec brani s prostosti (tako Ustavno sodišče na primer v odločbi Up-155/95 z dne 5. 12. 1996). Po drugem odstavku 200. člena ZKP sme pripor trajati najkrajši potrebni čas. Dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, je, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu. V sodbi I Ips 255/2002 z dne 5. 9. 2002 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je treba pri vprašanju, ali je podana kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, vsakič presojati na podlagi konkretnih okoliščin primera. Pri tem je treba upoštevati zapletenost zadeve, ravnanje stranke v postopku in ravnanje sodišča, če je obtoženec v priporu tudi dolžino pripora, sorazmernosti med priporom in naravo kaznivega dejanja ter kaznijo, ki jo je v primeru obsodilne sodbe mogoče pričakovati, kot tudi materialne, moralne in druge posledice pripora za priprtega.

12. Po pregledu spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru 30. 3. 2011 obdolžencu podaljšal pripor za dva meseca, to je do 2. 6. 2011, pri čemer je ugotovil, da sta še vedno podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, treba pa je bilo zaslišati še nekaj prič, dobiti izvedensko mnenje in podatke o prometu na obdolženčevem telefonu. Sodišče je 1. 4. 2011 pridobilo izvedensko mnenje, 14. 4. 2011 je zaslišalo eno od prič, 15. 4. 2011 pa je poslalo spis na vpogled državnemu tožilstvu, da se izjavi glede dveh prič, ki se ne odzivata na vabila za zaslišanje. Dne 27. 5. 2011 je obdolženčev zagovornik vložil predlog za odpravo pripora (– o katerem sodišče še ni odločilo), okrožno državno tožilstvo pa je tega dne vložilo obtožnico. Med 14. 4. in 27. 5. je sodišče izdalo štiri dovolilnice obdolženčevi sestrični in kriminalistom za obisk pri priporniku.

13. Kot je razvidno iz ravnanja sodišča, je to opravilo vsa preiskovalna dejanja, zaradi katerih je bil pripor obdolžencu podaljšan še za dva meseca, do 14. 4. 2011. S tem, ko je poslalo spis na državno tožilstvo s pozivom, naj se slednje izjavi glede predlaganih zaslišanj dveh prič, ki se na vabila sodišč nista odzvali, je treba šteti, da je sodišče de facto zaključilo s preiskavo in poslalo spis državnemu tožilstvu (drugi odstavek 184. člena ZKP). Državni tožilec mora v petnajstih dneh po prejemu spisa bodisi predlagati dopolnitev preiskave, bodisi vložiti obtožnico, bodisi podati izjavo, da odstopa od pregona (drugi odstavek 184. člena ZKP). Sodišče je prejelo obtožnico državnega tožilstva (šele) 27. 5. 2011. Glede na strožje kriterije presojanja razumnega časa v pripornih zadevah ter glede na dolžnost iz drugega odstavka 200. člena ZKP posebno skrbno in hitro postopati v pripornih zadevah bi po oceni Vrhovnega sodišča moralo okrožno sodišče, potem ko je preteklo petnajst dni, odkar je državno tožilstvo prejelo spis, obvestiti državno tožilstvo, da je prekoračilo rok iz drugega odstavka 184. člena ZKP. Opustitev takšnega ravnanja pomeni kršitev dolžnostnega ravnanja sodišča iz drugega odstavka 200. člena ZKP. Tudi v tem primeru je treba presojati vpliv ugotovljene kršitve na zakonitost izpodbijane odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je pri obdolžencu podan utemeljen sum storitve kaznivih dejanj ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena KZ-1 in odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1, da sta podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP (obstoja slednjih vložnik v zahtevi niti ne izpodbija) ter da je podaljšanje pripora po vloženi obtožnici (drugi odstavek 272. člena ZKP) sorazmerno in neogibno potrebno zaradi ogroženosti premoženja in fizične integritete prodajalk s kaznivim dejanjem ropa ter zaradi obdolženčeve predkaznovanosti. Obdolženec je državljan Italije, na našo državo ga ne veže nobena navezna okoliščina, za očitano kaznivo dejanje ropa je predpisana kazen zapora od tri do petnajst let, zato je utemeljena bojazen, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti, pobegnil, pri čemer je treba dodati, da je v obravnavani zadevi že bežal pred policisti. Obdolženec je tudi predkaznovan, ob očitani storitvi kaznivih dejanj ropa pa sta bila ogrožena tako premoženje kot osebna integriteta prodajalk v zlatarnah. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da pasivnost sodišča ter neaktivnost državnega tožilstva glede na obstoj pripornih razlogov nista povzročili nezakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

C.

14. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.