Jedro

Tožnik ne more ob sklepanju delovnega razmerja (v letu 1995) zahtevati predhodne presoje zakonitosti pogodbe o zaposlitvi po določbi 135. člena ZDR, saj je navedena določba prehodna določba ZDR in se je nanašala zgolj na delavce, ki so bili ob uveljavitvi ZDR (leta 1990) že v delovnem razmerju, ki so ga sklenili po prej veljavnih predpisih. Za delavce, ki na novo sklepajo delovno razmerje, pa zakon predhodne presoje zakonitosti pogodbe o zaposlitvi ne pozna, zato se takšna tožba zavrže. Delavec mora najprej skleniti delovno razmerje ter šele nato uveljavljati svoje pravice iz delovnega razmerja, v kolikor meni, da so sklepi delodajalca v nasprotju z zakonom oz. kolektivno pogodbo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se znesek 24.228,00 SIT v 2. odst. izreka izpodbijanega sklepa zniža na 11.240,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo za presojo skladnosti predloga pogodbe o zaposlitvi z zakonom in kolektivno pogodbo, ki jo je dne 11.8.1995 tožniku ponudila v podpis tožena stranka ter tožniku naložilo, da toženki povrne 24.228,00 SIT stroškov postopka. Pri tem je ugotovilo, da je šlo za novo zaposlitev tožnika, v takem primeru pa predhodni preizkus zakonitosti in skladnosti pogodbe o zaposlitvi ni predviden, hkrati pa tožnik za tak preizkus ne izkazuje pravnega interesa.

Zoper gornji sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da bi lahko sodišče zavrglo njegovo tožbo iz naslova domnevnega pomanjkanja pravnega interesa le na prvem pripravljalnem naroku, ne pa šele po večih obravnavah, ko je bil v vmesnem obdobju postopek v tej zadevi tudi prekinjen. Poleg tega opozarja, da je imel pravni interes za odločitev o zahtevku, saj je delovno razmerje pri toženi stranki izgubil ravno zato, ker spornega predloga o zaposlitvi, glede na njegovo vsebino, ni podpisal. Sodišče naj bi kršilo postopek tudi s tem, ker na glavni obravnavi v navzočnosti strank dejansko ni izvedlo vseh dokazov, ki jih v obrazložitvi sklepa navaja. Ob tem pa naj bi sodišče toženi stranki tudi nekritično priznalo stroške postopka in jih naložilo v plačilo tožniku v previsokem znesku.

Pritožba je utemeljena le glede stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje tekom celotnega postopka tudi po uradni dolžnosti pazi na to, ali tožnik izkazuje pravni interes (pravno korist) za odločanje o ugotovitvenem zahtevku iz 2. odst. 187. člena v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavnega ZPP, najprej pa lahko o tem odloči v smislu določbo 288. člena ZPP na pripravljalnem naroku.

Zato prvostopno sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve postopka, ko je izpodbijani sklep izdalo šele tekom postopka po izvedeni obravnavi.

Za izdajo izpodbijanega sklepa je moralo sodišče ugotoviti le tista dejstva, od katerih je bila odvisna dopustnost tožbe glede na določbe 187. člena ZPP. Vseh drugih dokazov ni bilo potrebno izvajati. Če se je sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicevalo tudi na druge dokaze, to na zakonitost tega sklepa ni moglo vplivati. Zato ne gre za bistvene kršitve postopka niti v primeru, če teh dokazov na obravnavi sodišče ni izvajalo, niti v primeru, če jih je po nepotrebnem navedlo v obrazložitvi sklepa.

V 135. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je predviden poseben postopek pred sodiščem le glede preizkusa zakonitosti in skladnosti prvega predloga pogodbe o zaposlitvi, ki ga je po uveljavitvi tega zakona dal delodajalec v podpis takrat že zaposlenim delavcem, ni pa predvidena taka ugotovitvena tožba tudi glede predloga pogodbe ob novi zaposlitvi delavca pri delodajalcu. Podpis take pogodbe je pogoj za nastanek delovnega razmerja, glede na veljavno delovnopravno ureditev pa potem delavec lahko zahteva posamične pravice iz delovnega razmerja tudi mimo določb takšne pogodbe, kolikor so le-te v nasprotju s prisilnimi predpisi, oz. kolikor le te kršijo po veljavnih kolektivnih pogodbah zagotovljene pravice. Ob takšni ureditvi pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da tožniku ni bilo mogoče priznati še posebnega pravnega interesa za vnaprejšnje ugotavljanje skladnosti predloga pogodbe ob njegovi prvi zaposlitvi pri toženi stranki.

Delovno razmerje je obojestransko prostovoljno razmerje in ker tožnik ponudene pogodbe o zaposlitvi ni podpisal, se na tak način pač ni odločil za sklenitev delovnega razmerja pri toženi stranki. Glede na prostovoljnost sklenitve delovnega razmerja ni mogel utemeljeno pričakovati vnaprejšnjega posredovanja sodišča pri urejanju bodočega delovnega razmerja med njim in toženo stranko.

Glede zavrženja tožbe tako tožnik s svojo pritožbo ni mogel uspeti.

Utemeljeno pa se tožnik pritožuje glede odmere stroškov postopka. Ob izkazanem prisostvovanju na dveh obravnavah pri prvostopnem sodišču dne 21.12.1998 je bil pooblaščenec zastopnika tožene stranke v tej zadevi opravičen le do povrnitve ene polovice priglašenih stroškov za prihod na sodišče iz Kopra (kilometrine), to je do povračila 2.500,00 SIT. Prav tako je bil za pristop na obravnavo opravičen le do povračila nagrade v skladu s tar. št. 10, tč. 1 a in tč. 3 Odvetniške tarife, to je v vrednosti 80 točk in za dodatna opravila (obvestilo stranke o sodbi) do dodatnih 20 točk, torej skupno do nagrade v vrednosti 100 točk, oz. do 8.740,00 SIT, tako da so znašali utemeljeni stroški tožene stranke skupaj 11.240,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnika prvotno prisojeni znesek stroškov 24.228,00 SIT znižalo na gornji utemeljeni znesek, v ostalem pa tožnikovo pritožbo zavrnilo in kot pravilno potrdilo izpodbijani sklep.