Jedro

Tožena stranka delu spremenjene tožbe ni nasprotovala. V takih primerih izdaja posebnega sklepa o spremembi tožbe ni potrebna.

Če sodišče ugodi primarnemu zahtevku, se v podrednega ne sme spuščati in o njem odločati.

Sodišče po uradni dolžnosti ne izvaja dokazov, tudi če gre za javno dostopne podatke iz sodne evidence. Ne gre za notorna dejstva, pač pa za sodno znana dejstva, ki so predmet obravnavanja pri ugotavljanju dejanskega stanja.

Razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti ne more zahtevati tisti pogodbenik, ki sopogodbeniku neutemeljeno odklanja ali kako drugače preprečuje izvrševanje prevzetih obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Odločilo je, da se zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti razveže pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 6. 11. 2001, ki sta jo sklenila med pravdo umrli preživljanec in tožena stranka. Ugotovilo je, da v točki II. izreka navedene nepremičnine sodijo v zapuščino po pokojnem preživljancu in toženi stranki naložilo izdajo listine za izbris vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve v njeno korist pri nepremičninah, navedenih v točki III. izreka. Toženi stranki je naložilo v plačilo še pravdne stroške z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da se v celoti ugodi podredno postavljenemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe v točki III in ugoditev podrednemu zahtevku v popravljenih točkah 2 do 6 in za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je ob smrti prvotnega tožnika modificirala tožbeni zahtevek. Postavila je tudi podredni zahtevek za primer, če bo tožena stranka do zaključka glavne obravnave vknjižila svojo lastninsko pravico na podlagi obravnavane pogodbe v zemljiško knjigo. Odločitev o razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju je pravilna. V nadaljevanju je nepravilno odločeno po primarnem tožbenem zahtevku, ker se je tožena stranka med pravdo v zemljiški vknjižila kot lastnica pri obravnavanih nepremičninah. Ob pravilno in pravočasno modificiranem tožbenem zahtevku ter upoštevaje 4. in 6. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1: načelo javnosti in publicitetno načelo) bi moralo sodišče ugoditi podrednemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na ime toženke, izbris vpisov po pogodbi o dosmrtnem preživljanju in za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja v korist preživljanca. Pri določenih obravnavanih nepremičninah je prišlo tudi do parcelacije. Nastale so nove parcele. Skladno z obvestilom GURS, ki ga prilaga k pritožbi, popravlja tudi podredni zahtevek, navaja nove identifikacijske znake nepremičnin in predlaga, da jih pritožbeno sodišče upošteva pri ugoditvi pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke opozarja, da modifikacija tožbe v pritožbenem postopku ni mogoča. Tudi tožena stranka v svoji pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse zakonsko dopustne pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja dokazno oceno in odločitev, da toženka ni izpolnjevala pogodbenih obveznosti in da so razlogi za to na njeni strani. V nasprotju z mnenji izvedencev je ocena, da je slabe odnose pokojnega preživljanca s tožečo stranko (sinom) pred letom 2002 mogoče pripisati preživljančevi bolezni. Zmotni, nejasni in nepravilni so zaključki o le delnem izpolnjevanju pogodbenih obveznosti do konca 2003 (toženka jih je izpolnjevala v celoti, dokler ji tega ni onemogočil preživljanec z zavračanjem njene pomoči), o vsebini dogovora glede domske oskrbe (da je bila dogovorjena le izjemoma) in o obsegu oskrbe, ki naj bi ga bila toženka dejansko pripravljena nuditi očetu. Neutemeljeni so očitki, da bi morala poznati njegovo bolezen in potrebno zdravljenje. O bolezni psihiatričnega značaja je izvedela šele v tej pravdi, ko je bila ta ugotovljena z izvedencema. Ker je oče njeno pomoč zavračal, bi mu oskrbo lahko priskrbela le preko tretje osebe oz. domske oskrbe, čeprav bi jo to stroškovno bremenilo. Oče neutemeljeno ni sprejemal njene pomoči in je preprečil izpolnjevanje pogodbe. Razlogi za neizpolnjevanje pogodbe so torej na njegovi strani. Pogoje za razvezo bi bilo treba presojati restriktivno. Oče bi moral najprej zahtevati izpolnjevanje pogodbe. Če je poiskal pomoč drugje, to ni razlog za razvezo pogodbe. Zanemarjeno je dejstvo, da je bila pogodba sklenjena na izrecno njegovo željo. To bi potrdile zapisne priče, ki jih sodišče kljub podanemu dokaznemu predlogu ni zaslišalo. Sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedi tožeče stranke in njenih prič. Ni pojasnilo, zakaj jim je verjelo. Sodba je pomanjkljiva in jo je treba razveljaviti. Sodišče je zmotno navedlo letnico smrti žene pokojnega preživljanca (2000; pravilno 1998) in letnico konflikta med tožečo stranko in preživljancem (maj 2001; pravilno 1999). Dejansko stanje je zato ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Opozarja, da je pravno relevantno le izpolnjevanje pogodbenih obveznosti po sklenitvi pogodbe (6. 11. 2001) ter razlogi za neizpolnjevanje pogodbe. Pritrjuje sprejeti dokazni oceni in odločitvi sodišča prve stopnje. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša nadaljnje pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke Tožbo za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju je vložil preživljanec, ki je med pravdo umrl. Po njegovi smrti je v pravdo na aktivni strani vstopil njegov dedič. Zaradi okoliščin, nastalih med pravdo (smrt tožnika in spremenjena zemljiškoknjižna zakonodaja) je na naroku 4. 1. 2012 spremenil tožbo tako, da je poleg razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi toženkinega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti zahteval še ugotovitev, da nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe, spadajo v zapuščino pokojnega preživljanca, ter izstavitev ustreznega izbrisnega dovoljenja za izbris na podlagi pogodbe vknjižene prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin v korist tožene stranke. Privolitev tožene stranke za tako spremembo tožbe ni bila potrebna (186. člen ZPP). Iz podatkov spisa izhaja, da ji tožena stranka v tem delu niti ni nasprotovala (list. št. 124 do 125 spisa). V sodni praksi je zavzeto stališče, da v takih primerih izdaja posebnega sklepa o spremembi tožbe ni potrebna. Tudi če gre razumeti izjavo tožene stranke na list. št. 124 spisa kot delno nasprotovanje spremembi tožbe, nadaljevanje postopka na podlagi spremenjene tožbe brez izdaje posebnega sklepa o dovolitvi spremembe tožbe na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala. Pritožbeni očitki v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 185. členom ZPP so torej neutemeljeni.

Drži, da je tožeča stranka na istem naroku (4. 1. 2012) poleg primarnega zahtevka za razveljavitev pogodbe postavila tudi podredni dajatveni zahtevek v smislu izbrisne tožbe za primer, da bo tožena stranka na podlagi pogodbe v zemljiški knjigi vknjižila lastninsko pravico v svojo korist. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je sodišče ugotovilo, da je primarni tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Zato mu je pravilno ugodilo. Če sodišče ugodi primarnemu zahtevku, se v podrednega ne sme spuščati in o njem odločati. Podrejeni zahtevek je postavljen le za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen (tretji odstavek 182. člena ZPP). Koristen je v primerih, ko tožnik ne more z gotovostjo oceniti, do česa je po materialnem pravu upravičen. Zmotno pa je pritožbeno naziranje, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti ugotavljati, ali so dejstva, na katera je tožnik navezoval podredni tožbeni zahtevek, že nastopila. Stranka sama mora navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi jih dokazuje (prvi odstavek 7. člena ZPP). V skladu z razpravnim načelom so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke in ne sodišče. Slednje samo ne sme upoštevati ničesar, česar ni zatrjevala vsaj ena od strank. Po uradni dolžnosti ugotavlja le tista, za katera sumi, da z njimi stranke ne morejo razpolagati. Obravnavani primer ni tak. Na prvi stopnji ni bilo navedb o vknjižbi lastninske pravice na podlagi obravnavane pogodbe v korist tožene stranke. Pritožnik niti v pritožbi ne pove, kdaj naj bi do tega prišlo. Gre za neupoštevne pritožbene novote. Iz k pritožbi priložene listine (obvestilo GURS) namreč izhaja, da naj bi do prepisa lastninske pravice prišlo 26. 9. 2012, torej pred zaključkom glavne obravnave. Tožena stranka v pritožbi ne opraviči, zakaj se na ta dejstva ni sklicevala pravočasno in jim prilagodila tožbenega zahtevka. Tudi dokaznih predlogov v smeri preverjanja zemljiškoknjižnega stanja na prvi stopnji ni podala. Zato se ne more sklicevati na zmotno in napačno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče po uradni dolžnosti ne izvaja dokazov, tudi če gre za javno dostopne podatke iz sodne evidence, in je drugačno pritožbeno naziranje zmotno. Ne gre za notorna dejstva, pač pa za sodno znana dejstva, ki so predmet obravnavanja pri ugotavljanju dejanskega stanja.

Odločitev sodišča, ki je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, o podrednem pa zato ni odločalo, je torej pravilna, pritožba pa neutemeljena.

O pritožbi tožene stranke Ustaljeno stališče sodne prakse je, da razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti ne more zahtevati tisti pogodbenik, ki sopogodbeniku neutemeljeno odklanja ali kako drugače preprečuje izvrševanje prevzetih obveznosti. Prav na to se sklicuje pritožnica, češ da je do neizpolnjevanja pogodbe z njene strani prišlo zato, ker je oče njeno pomoč neutemeljeno zavračal. Sodišče prve stopnje je na podlagi celovito ocenjenega dokaznega gradiva ugotovilo nasprotno: da so bili razlogi za neizvajanje pogodbenih obveznosti na strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje sprejeti dokazni oceni, saj ima oporo v pravilno in popolno ocenjenih dokazih. Sodišče ni prezrlo, da je preživljanec začel zavračati določene oblike pomoči (pripravo hrane) od toženke. Na podlagi izvedeniških mnenj izvedencev psihiatrične stroke je ugotovilo, da je bilo tako ravnanje posledica njegove bolezni, ki je terjala psihiatrično zdravljenje. Drži, da ga je preživljanec odklanjal. Vendar je bila toženka tista, ki je v takih okoliščinah prenehala izpolnjevati pogodbo. Za očeta je bila pripravljena urediti le domsko oskrbo, kar pa je bilo po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v nasprotju s pričakovanji in željami preživljanca, zlasti pa s pogodbo samo, v kateri je bila domska oskrba dogovorjena le izjemoma: če mu toženka sama in ob pomoči drugih oseb ne bi več mogla nuditi oskrbe na njegovem domu. Toženka ni niti trdila, še manj pa dokazala, da bi očetu skušala urediti potrebno oskrbo v bolezni na njegovem domu s tretjimi osebami. Ključna pa je ugotovitev sodišča, sprejeta na podlagi izpovedbe same toženke, da je bila prav ona tista, ki je z očetom sama prekinila vse stike in od leta 2005 na njegov dom sploh ni več prihajala. S tem je opustila izvajanje pogodbe. Po ugotovitvah sodišča je v tistem času preživljanec zaradi poslabšanega zdravstvenega stanja pomoč toženke ali tretjih oseb potreboval, tretje osebe sprejemal (negovalke na domu), pomoč v tej obliki pa mu je zagotavljala tožeča stranka namesto toženke, ki je bila k temu zavezana po pogodbi. Po takih ugotovitvah ne more biti dvoma, da je treba razloge za neizpolnjevanje pogodbe iskati na strani toženke in ne na strani preživljanca. Zahtevku za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju je ugodeno ob pravilni uporabi tretjega odstavka 561. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Tudi če se v pravdi za razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju izkaže, da je preživljanec sam povzročil okoliščine, zaradi katerih je prišlo do motenj v izpolnjevanju pogodbenih obveznosti preživljalca, ni mogoče zavrniti preživljančevega tožbenega zahtevka za razvezo pogodbe samo glede na pretekle dogodke. Upoštevati je treba tudi možnost nadaljnjega izpolnjevanja pogodbe, kar je sodišče pravilno upoštevalo. Teh glede na toženkino ravnanje ni bilo. Ker vse od 2005 ni storila ničesar, da bi izpolnila katero koli od svojih obveznosti in jih vse do očetove smrti (po podatkih spisa vsaj pet let) tudi ni izpolnjevala, se ne more sklicevati na to, da oče ni (več) zahteval izpolnjevanja pogodbe. Sprejete odločitve ne more omajati niti s sklicevanjem na načelo vestnosti in poštenja niti s svojo interpretacijo pogodbenih določil. Slednja so jasna. Sodišče jih je pravilno razložilo tako, kot so zapisana. Da je bilo kljub očetovi bolezni mogoče izvajati njegovo oskrbo na domu s tretjimi osebami, ki jih je preživljanec sprejemal, se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem prič in tožeče stranke. V kakšnih odnosih sta bila tožnik in preživljanec pred sklenitvijo obravnavane pogodbe in na čigavo pobudo je prišlo do njene sklenitve, za to pravdo ni relevantno. Enako velja za napačno zapisane letnice dogodkov, ki jih izpostavlja pritožba, saj so se po pritožbenih navedbah zgodili pred sklenitvijo obravnavane pogodbe. Kot je pravilno povedalo še sodišče prve stopnje, je v tej pravdi relevantno le izvajanje same pogodbe od sklenitve v letu 2001 naprej in razlogi za prenehanje izvajanja pogodbenih obveznosti. O tem pa so pravilno in popolno ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva. Izvedeni so vsi potrebni dokazi, dokazna ocena in odločitev pa sta pojasnjeni s prepričljivimi, življenjsko logičnimi in za pritožbeno sodišče sprejemljivi razlogi. Tako je sprejeta odločitev pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena ne z uveljavljenimi ne z uradno upoštevanimi procesnimi kršitvami.

Tudi pritožbo tožene stranke je bilo torej treba kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena za stroške s pritožbama, in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona za stroške z odgovoroma na pritožbi.