Jedro

Edini razlog, ki ga toženka v izpodbijani odločbi navaja je, da priznana nagrada "zajema tako sestavo in vložitev tožbe na ugotovitev obstoja lastninske pravice kot sestavo in vložitev tožbe zaradi izstavitve zemljiško-knjižnega dovolila". Taka obrazložitev ne ustreza določbam prvega odstavka 214. člena ZUP, ki se pri odločanju o BPP uporablja na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP. Po teh določbah mora namreč obrazložitev med drugim obsegati razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (šesta točka prvega odstavka), iz prej povzete obrazložitve izpodbijane odločbe pa smiselno izhaja zgolj to, da toženka ni v celoti ugodila tožnikovemu zahtevku, ne pa tudi zakaj.

Toženka je sicer razloge za svojo odločitev navedla v odgovoru na tožbo, vendar na ta način ni mogla sanirati pomanjkljivosti izpodbijane odločbe, kakršna je bila izdana in kakršna je predmet preizkusa v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1663/2015 z dne 7. 7. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je izpodbijanim sklepom tožniku priznala nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v višini 1.638,63 EUR, ta znesek povečala za 22 % DDV, kar skupno znaša 1.999,13 EUR, višji zahtevek zavrnila, poleg tega pa odločila, da se nagrado in potrebne izdatke za izvajanje BPP v navedenem znesku nakaže na tožnikov TRR v roku 30 dni od prejema e-računa.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka tožniku priznala nagrado za sestavo in vložitev tožbe, ki zajema tako sestavo in vložitev tožbe na ugotovitev obstoja lastninske pravice, kot sestavo in vložitev tožbe zaradi izstavitve zemlijškoknjižnega dovolila, poleg tega pa še več nadaljnjih postavk, ki jih tudi našteva.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da se zahtevana nagrada nanaša na uveljavljanje dveh zahtevkov v eni tožbi, pri čemer bi morala toženka šteti, da ima vsak od teh zahtevkov status samostojne tožbe, saj mora izpolnjevati enake procesne pogoje, kot če bi bil uveljavljen v posebni tožbi, le odločanje o teh zahtevkih je podvrženo vrstnemu redu, kot ga je izbral tožnik. Prav tako mora tožnik za vsak zahtevek navesti dejstva in dokaze, ki ga utemeljujejo, za vsakega od teh zahtevkov pa mora biti izkazano tudi plačilo sodne takse. Vse to pomeni, da mora sodišče ob končanju postopka odločiti o stroških vsakega posameznega zahtevka. Poleg tega se tožnik sklicuje tudi na mnenje A., ki jo je zaprosil za interpretacijo Odvetniške tarife in iz katerega izhaja, da sta zahtevka samostojna, če ne temeljita na enaki dejanski in pravni podlagi. Iz teh razlogov meni, da mu gre nagrada, kot jo je uveljavljal v priglasitvi stroškov, z izjemo urnine za prvi narok, ki jo je priglasil v nasprotju z Odvetniško tarifo. Meni, da ni ovir za odločitev o spremembi izpodbijanega akta in zato sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, mu prizna nagrado in potrebne izdatke za izvajanje BPP na podlagi napotnice BPP 1663/2015 z dne 21. 8. 2015, ta znesek poveča za 22 % in ga nakaže na njegov poslovni račun oz. podredno, naj zadevo vrne toženki v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povračilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka paricijskega roka do plačila.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik vložil le eno tožbo in eno pripravljalno vlogo, le enkrat pa se je udeležil tudi vsakega naroka za glavno obravnavo. Tako primarni kot podredni zahtevek temeljita na enaki pravni in dejanski podlagi, zato ju ni mogoče šteti za samostojna zahtevka in tudi ne podvojiti vrednosti spora. Sklicuje se na 182. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem lahko tožnik v eni tožbi uveljavlja več zahtevkov zoper isto toženo stranko, kadar imajo vsi zahtevki isto dejansko in pravno podlago. Iz navedenih razlogov meni, da tožniku pripada le ena nagrada, ne pa dvakratna nagrada zaradi vložitve primarnega in podrednega zahtevka. Dodaja še, da iz listin spisa izhaja, da se vrednost spornega predmeta nanaša na celoten gospodarski spor, torej hkrati na primarni in podredni zahtevek. Nikjer, razen v tožnikovih vlogah namreč ni navedena dvakratna vrednost spornega predmeta, kot jo zatrjuje tožnik. Toženka iz teh razlogov sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Med strankama je sporno izključno to, ali je toženka ravnala pravilno, ko je tožniku za vložitev tožbe, pripravljalne vloge in udeležbo na naroku obračunala nagrado zgolj v enkratnem znesku, ki ga odvetniška tarifa določa za vložitev tožbe in zastopanje v postopku, čeprav sta bila v tožbi postavljena dva zneska, za katera tožnik trdi, da sta temeljila na različni dejanski in pravni podlagi in zato meni, da mu pripada nagrada kot v primeru, če bi bili vloženi dve ločeni tožbi.

7. Edini razlog, ki ga toženka v izpodbijani odločbi navaja v tem pogledu je, da priznana nagrada "zajema tako sestavo in vložitev tožbe na ugotovitev obstoja lastninske pravice kot sestavo in vložitev tožbe zaradi izstavitve zemljiško-knjižnega dovolila". Taka obrazložitev po presoji sodišča ne ustreza določbam prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se pri odločanju o BPP uporablja na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP. Po teh določbah mora namreč obrazložitev med drugim obsegati razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (šesta točka prvega odstavka), iz prej povzete obrazložitve izpodbijane odločbe pa smiselno izhaja zgolj to, da toženka ni v celoti ugodila tožnikovemu zahtevku, ne pa tudi zakaj. Na podlagi take obrazložitve očitno ni mogoče preizkusiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, kar po sedmi točki drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru pomeni bistveno kršitev upravnega postopka. Že zgolj iz tega razloga je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (tretja točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

8. Toženka je sicer razloge za svojo odločitev navedla v odgovoru na tožbo, vendar na ta način ni mogla sanirati pomanjkljivosti izpodbijane odločbe, kakršna je bila izdana in kakršna je predmet preizkusa v upravnem sporu (2. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Zaradi učinkovitejšega poteka ponovljenega postopka pa se sodišče vendarle opredeljuje tudi do stališč toženke v odgovoru na tožbo in v tem pogledu opozarja, da ZPP situacijo, ko je z eno tožbo vloženih več zahtevkov, ki temeljijo na različni dejanski in pravni podlagi, ne le dopušča, temveč jo na več mestih celo izrecno ureja (prim. npr. drugi odstavek 41. člena). Tožnik pravilno opozarja, da mora v takem primeru vsak od zahtevkov izpolnjevati enake zahteve oziroma pogoje, kot bi bil vložen s samostojno tožbo, uveljavljanje primarnih in podrejenih zahtevkov z eno tožbo pa ima posledice tudi za odmero sodne takse (tretji odstavek 18. člena Zakona o sodnih taksah, prim. tudi sodno prakso na podlagi te določbe, npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1415/2017). Po mnenju naslovnega sodišča tudi ne more biti dvoma o tem, da imata zahtevka na ugotovitev obstoja lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi pogodbe, različno dejansko in pravno podlago.

9. Glede na to, da je uveljavljanje dveh zahtevkov z različno dejansko in pravno podlago v procesnem zakonu celo izrecno urejeno in da očitno zahteva večji obseg dela izvajalca BPP, kar pravna ureditev vsaj posredno priznava tudi z odmero posebne takse za drugi (podrejeni) in nadaljnje zahtevke, sodišče ne vidi razloga, da se to ne bi odrazilo tudi v odmeri stroškov za BPP. Dejanska odmera je seveda v vsaki zadevi posebej odvisna od obsega, v katerem je bila odobrena BPP, in od vsebine posameznih procesnih dejanj (prim. npr. tarifno številko 20 Odvetniške tarife). V obravnavani zadevi se toženka do teh okoliščin ni opredelila oziroma jih - kolikor ne izhajajo neposredno iz upravnega spisa - niti ni ugotavljala, zato podatki postopka sodišču ne dajejo zanesljive podlage za vsebinsko odločitev o stvari, kot jo predlaga tožnik (prvi odstavek 65. člena ZUS).

10. Kot je bilo že obrazloženo, je zato sodišče v skladu s tretjo točko prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo zadevo organu, ki je ta sklep izdal, v ponoven postopek. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na seji.

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek tretjega člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).