10. 2. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe A. B., C., ki jo zastopa Odvetniška pisarna Žibret, d. o. o., Ljubljana, na seji 10. februarja 2022

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 238.č in 238.e člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15 in 11/18) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 190/2021 z dne 8. 3. 2021 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 1570/2018 z dne 14. 1. 2021 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 1570/2018 z dne 16. 3. 2020 ter v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1570/2016- IV z dne 19. 1. 2021 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 238.č in 238.e člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Prvi določa, katera izvršilna sredstva ima sodišče na razpolago za izvršitev sodne odločbe o varstvu in vzgoji otroka; poleg denarne kazni (t. i. posredna izročitev) še odvzem otroka in njegovo izročitev osebi, ki ji je bil zaupan v varstvo in vzgojo (t. i. neposredna izročitev). Drugi ureja izvršbo z neposredno izročitvijo otroka. Pobudnica zatrjuje neskladje izpodbijane zakonske ureditve z 2., 18., 21., 34., 35., 36. in 54. členom Ustave predvsem iz razloga, ker naj ne bi v zadostni meri spoštovala pravic otroka pri njegovi neposredni izročitvi osebi, kateri je zaupan v varstvo in vzgojo.

2.Pobudnica vlaga tudi ustavno pritožbo (i) zoper pravnomočno odločitev sodišč, da se zavrne njen ugovor zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 3. 2020 o dovolitvi izvršbe z neposredno izročitvijo otrok (rojenih leta 2011 in 2014) za primer, da ne bi prostovoljno izpolnila svoje obveznosti iz sklepa o začasni odredbi z dne 8. 11. 2019, s katerim so bili otroci pravdnih strank (iz razloga, ker je očetu onemogočala stike ter hkrati delovala na otroke v smeri, da so začeli sami odklanjati stike z njim) začasno zaupani v varstvo in vzgojo očetu, s njo pa so bili urejeni stiki; in (ii) zoper pravnomočno odločitev sodišč o zavrnitvi njenega ponovnega predloga z dne 8. 1. 2021 za izdajo začasne odredbe, po kateri bi se otroci začasno zaupali v varstvo in vzgojo njej, z očetom pa bi bili določeni stiki. Pritožnica uveljavlja (v svojem imenu ter v imenu otrok) kršitev pravic do poštenega postopka (22. in 23. člen Ustave), do pravnega sredstva (25. člen Ustave), do družinskega življenja (54. in 56. člen Ustave), do osebnega dostojanstva (21. in 34. člen Ustave) in do prepovedi mučenja (18. člen Ustave) ter kršitev osebnostnih pravic (35. člen Ustave).

B.

3.Pobudnica je v pobudi med številkami Uradnega lista Republike Slovenije, v katerih je bil objavljen izpodbijani predpis, navedla tudi številko Uradnega lista 36/21. V tem Uradnem listu Republike Slovenije je bila objavljena zadnja sprememba ZIZ (tj. ZIZ-M), ki med drugim spreminja in dopolnjuje izpodbijani 238.e člen ZIZ. Glede na to, da je bila v izpodbijanih sodnih odločbah uporabljena navedena zakonska določba, kot se je glasila pred omenjeno spremembo ZIZ, je Ustavno sodišče štelo, da pobudnica izpodbija to zakonsko določbo. Le za izpodbijanje te namreč pobudnica skladno s prvim odstavkom 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) izkazuje pravovarstveno potrebo.

4.Po drugem odstavku 26. člena ZUstS Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju.

5.Pobuda odpira predvsem naslednji (v postopku pred sodišči materialno izčrpani) pomembni vprašanji glede domnevne ustavne neskladnosti izpodbijane zakonske ureditve (1) iz razloga, ker naj bi otroka obravnavala kot predmet, saj naj mu ne bi podeljevala nobenih pravic za zavarovanje njegovega položaja, še posebej, če se ne strinja z izvršbo; in (2) iz razloga, ker naj ne bi vsebovala orodij, ki bi preprečila uporabo nesorazmerne sile zoper otroka pri sami opravi izvršbe.

6.Z uveljavitvijo ZIZ-M (tj. s 27. 3. 2021) je bil izpodbijani 238.e člen ZIZ, na katerem temelji izpodbijana sodna odločba, delno spremenjen oziroma dopolnjen tako: (i) da lahko sodišče odloči, da izvršbo opravlja tudi več izvršiteljev (glej spremenjen drugi odstavek); (ii) da lahko sodišče odloči, da je pri opravi izvršbe navzoča več kot ena strokovno usposobljena oseba, ter da lahko sodišče namesto strokovno usposobljene osebe določi strokovno institucijo, ki zagotovi, da bo ob izvršbi navzoča ena ali več strokovno usposobljenih oseb, ki so v tej instituciji zaposlene (glej novi tretji odstavek); ter (iii) da lahko sodišče na predlog strokovno usposobljene osebe, določene po tretjem odstavku tega člena, centra za socialno delo ali osebe, proti kateri se opravlja izvršba, izjemoma (in sicer za najkrajši čas glede na okoliščine primera) odloži izvršbo, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih takojšnja izvršba ne bi bila v skladu z varstvom koristi otroka (glej novi deveti odstavek). Skladno z 20. členom ZIZ-M se postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo ali predlog za zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in dokončajo po določbah tega zakona. Poleg tega je, kot je izpostavilo Višje sodišče v izpodbijanem sklepu, medinstitucionalna delovna skupina (Vrhovnega sodišča, Zbornice izvršiteljev Slovenije, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstva za notranje zadeve ter Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport) 13. 5. 2020 sprejela Protokol priporočenega ravnanja v primeru izvršitve odločbe o odvzemu otroka z neposredno izročitvijo.[1] Protokol določa, da so dolžni vsi udeleženci po predhodni ugotovitvi dejanskih okoliščin in izdelavi ocene tveganja natančno izdelati načrt izvedbe odvzema otroka in opredeliti vlogo in postopanje vseh udeležencev na način, da se prepreči travmatizacija in viktimizacija otroka ter da se spoštuje njegova osebna integriteta. Protokol natančno opredeljuje priporočeni način sodelovanja med vsemi udeleženci ter priporočeni način izvedbe odvzema otroka. Vse navedeno po oceni Ustavnega sodišča zadošča za sklep, da pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, saj so v njej izpostavljeni ustavnopravni problemi sistemsko že rešeni.[2] Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo (1. točka izreka).

7.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

8.Zaradi navedenih odločitev se Ustavno sodišče ni opredeljevalo do vprašanja, ali so sploh izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo pobude in ustavne pritožbe (predvsem, ali pritožnica oziroma pobudnica sploh (še) izkazuje pravni interes za izpodbijanje odločitve o dovolitvi izvršbe z neposredno izročitvijo otrok ter 238.č in 238.e člena ZIZ in ali se lahko sklicuje na kršitve človekovih pravic otrok).

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Knez.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Protokol je objavljen na spletni strani Vrhovnega sodišča: https://www.sodisce.si/vsrs/objave/2020112414371973/

[2]Prim. s 3. točko sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-134/17, Up-773/17 z dne 17. 1. 2019.