Jedro

Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 32. plačni razred namesto v 29. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.

Ob upoštevanju ugovora zastaranja s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je del tožbenega zahtevka od avgusta 2008 do aprila 2009 zastaran, saj je bila tožba vložena 4. 6. 2014. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije z dne 16. 7. 2009. Zastaranje namreč začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače (10. v mesecu za pretekli mesec). Za terjatve iz delovnega razmerja pa 202. člen ZDR-1 določa, da zastarajo v roku 5 let. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice so ob vložitvi tožbe dne 4. 6. 2014 že zastarale vse glavnice od avgusta 2008 do aprila 2009, ni pa zastarala glavnica za vračilo plač od maja 2009 do julija 2009, zato je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačane plače v tem delu utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijani del sodbe (I. in III. točka izreka) se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, pritožbeni stroški tožene stranke pa so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 205,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku, to je za znesek 940,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2011 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 49,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo s tem, da glede povrnitve plačanih neto zneskov razlik v plači za obdobje od avgusta 2008 do aprila 2009 Obligacijski zakon določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v 3 letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v 5 letih, tožba pa je bila vložena na podlagi 3.a člena ZSPJS na povračilo preveč izplačanega zneska plače v višini neto prejetih zneskov v spornem obdobju. V tretjem odstavku 3. člena ZSPJS prepoveduje, da se javnim uslužbencem določijo plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi in kolektivnimi pogodbami. Ker je tožena stranka neupravičeno pridobila razliko v plači, mora to razliko v plači tožena stranka vrniti na pravnem temelju neupravičene obogatitve. Šele z ugotovitvijo Ministrstva za zdravje RS, ki je s sklepom z dne 16. 7. 2009 tožeči stranki naložilo odpravo nepravilnosti ugotovljenih v poročilu obveznega nadzora prehoda v nov plačni razred, je nastopil trenutek začetka teka zastaralnega roka za povračilni zahtevek tožeče stranke. Povračilni zahtevek na podlagi nične pogodbe ali ničnostnega določila pogodbe ne nastane takoj, ko je izpolnitev opravljena, ničnost pogodbenega določila ne učinkuje sama po sebi, ničnostni posli med pogodbenima strankama dejansko učinkujejo vse dokler ničnost ni ugotovljena, šele potem nastanejo povračilni zahtevki. Skladno s 87. členom OZ, ki stranki daje pravico do vračila tega kar je iz naslova ničnostnega določila dala, je zato tudi razlaga, da tudi zastaralni rok ne začne teči in da se ne izteče, preden je ugotovljena ničnost. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je bil podan znotraj 5-letnega zastaralnega roka, enako glede postavljenega zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tožbeni zahtevek je tako utemeljen v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe (I. in III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Tožena stranka je na naroku dne 26. 2. 2015 navajala, da je v obdobju, na katerega se zastaranje ne nanaša (maj-julij 2009), obstajal dolg tožeče stranke do tožene stranke v višini, kot je tožbeni zahtevek v tem sporu (tožbeni zahtevek je 205,02 EUR, dolg tožeče stranke do tožene stranke pa 325,54 EUR), ter da je tožeča stranka ta dolg pisno pripoznala, kar izhaja iz pregleda neto razlik poračuna z dne 6. 5. 2014. Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je toženka uveljavljala v pobot svojo terjatev do tožeče stranke v znesku 325,54 EUR, tožeča stranka pa je pojasnila, da je navedeni znesek upoštevala v dobro, ker je bil sicer njen tožbeni zahtevek višji (1.471,54 EUR). Ker je sodišče ugotovilo, da navedeno trditev tožeče stranke dejansko potrjuje predloženi poračun, tožena stranka pa tega tudi ni prerekala, je sodišče zaključilo, da toženka ne vztraja pri pobotnem ugovoru. Takšno stališče sodišča prve stopnje temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, ki izhaja iz pregleda neto razlik poračuna z dne 6. 5. 2014 in napačni uporabi materialnega prava. Dejstvo namreč je, da iz poračuna izhaja, da je tožeča stranka dolg v znesku 325,54 EUR pripoznala, gre pa za dolg za obdobje avgust 2009 do december 2009. Nezastarani del dolga toženke nasproti tožeči stranki pa znaša zgolj 205,02 EUR, ostali del terjatve pa je zastaral, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Jasno je, da toženka ni prerekala trditev tožeče stranke glede obstoja dolga, saj so bile to tudi njene trditve na naroku. Glede zastaranja zahtevka je toženka svoje stališče in navedbe podala že v odgovoru na tožbo, zato jih ni bilo potrebno ponavljati. Ni razumljivo stališče sodišča prve stopnje (4. točka obrazložitve), da toženka ne vztraja pri pobotnem ugovoru iz tega naslova. Toženka ni umaknila svojega pobotnega ugovora, kar izhaja iz zapisnika iz naroka z dne 26. 2. 2015, zato obstaja v sodbi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi zapisniki in s tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker temelji odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških na uspehu tožeče stranke v postopku, je treba posledično razveljaviti oziroma spremeniti tudi odločitev o stroških postopka.

5. Obe stranki sta podali tudi odgovor na pritožbo.

6. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar utemeljeno uveljavlja pritožba tožene stranke.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zahtevku tožeče stranke delno ugodilo (za plačilo razlike od maja do julija 2009), v preostalem delu (za čas od avgusta 2008 do aprila 2009) je upoštevalo ugovor tožene stranke o zastaranju terjatve in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

9. Tožeča stranka je uveljavljala vračilo preveč izplačane plače od avgusta 2008 do julija 2009, zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 32. plačni razred, namesto v 29. plačni razred, kar je ugotovila Nadzorna komisija Ministrstva za zdravje RS. Ministrstvo za zdravje RS je s sklepom z dne 16. 7. 2009 tožeči stranki naložilo odpravo nepravilnosti, ugotovljenih v poročilu ter ji naložilo, da se mora z zaposlenimi, kjer so bile ugotovljene nepravilnosti prevedb v plačne razrede dogovoriti o načinu vrnitve preveč plačanih zneskov plače. 10. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v tretjem odstavku 3. člena določa, da se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. V primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, se uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa. V 3.a členu ZSPJS je urejeno ravnanje v primeru nezakonitosti. V primeru, če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu ali funkcionarju v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS določena in izplačana višja plača, kot bi mu pripadala za delo na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi ali za opravljanje funkcije po odločbi ali sklepu, se za vračilo preveč izplačanih zneskov uporabljajo splošna pravila civilnega prava. 3.a člen ZSPJS je bil noveliran z Zakonom o spremembah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-S, Ur. l. RS, št. 50/2014), ki v prehodnih in končnih določbah, konkretno v 6.členu določa, da se postopki pri delodajalcih za vračilo preveč določenih in izplačanih plač ter postopki pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah tega zakona.

11. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pri odločanju o zahtevku za vračilo preveč izplačane plače glede na določbo tretjega odstavka 3.a člena ZSPJS, potrebno upoštevati tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in sicer 191. člena, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

12. Pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja, da je bila tožba vložena na podlagi 3.a člena ZSPJS na povračilo preveč izplačanega zneska plače. Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.

13. Tožeča stranka je torej utemeljeno zahtevala vrnitev spornih izplačil, vendar pa je ob upoštevanju ugovora zastaranja s strani tožene stranke, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je del tožbenega zahtevka od avgusta 2008 do aprila 2009 zastaran, saj je bila tožba vložena 4. 6. 2014. Pritožba tožeče stranke neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije Ministrstva za zdravje z dne 16. 7. 2009. Zastaranje začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače (10. v mesecu za pretekli mesec), zato je sodišče prve stopnje potem, ko je tožena stranka ugovarjala zastaranje pravilno zaključilo, da je zahtevek za vračilo plače za čas od avgusta 2008 do aprila 2009 zastaran, ker je potekel 5 letni zastaralni rok. Za terjatve iz delovnega razmerja 202. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) določa, da te terjatve zastarajo v roku 5 let in ta rok je enak splošnemu zastaralnemu roku iz 346. člena OZ. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice, so ob vložitvi tožbe dne 4. 6. 2014 že zastarale vse glavnice od avgusta 2008 do aprila 2009, ni pa zastarala glavnica za vračilo plač od maja 2009 do julija 2009, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

14. Po določbi prvega odstavka 347. člena OZ za zakonske zamudne obresti velja triletni zastaralni rok, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ko je toženi stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od glavnice, ki tečejo od 4. 6. 2011 dalje, kakor je tožeča stranka tudi postavila zahtevek. Tožena stranka je podala ugovor zastaranja, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo tako pri glavnici, kot pri zakonskih zamudnih obrestih. Ker je bila tožba vložena dne 4. 6. 2014, so ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ zastarale obresti, ki so se od prisojenih glavnic natekle do vključno 3. 6. 2011. Tako je tožeča stranka upravičena do nezastaranih zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 4. 6. 2011 dalje do plačila od neto zneskov razlik za obdobje od maja do julija 2009. 15. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je nasproti tožeči stranki postavila pobotni ugovor v višini 325,54 EUR. Sodišče prve stopnje je na opravljenem naroku za glavno obravnavo dne 26. 2. 2015 ugotovilo, da je tožena stranka dejansko uveljavljala pobot svoje terjatve do tožeče stranke v znesku 325,54 EUR, kar naj bi tožeča stranka pripoznala s predloženim poračunom z dne 6. 5. 2014. Tožeča stranka je na naroku pojasnila, da je dejansko toženki pripadajoči znesek v višini 325,54 EUR upoštevala v dobro in zahtevala le razliko v višini 1.146,00 EUR, saj bi bil sicer njen zahtevek iz naslova razlike preveč izplačanih plač v višini 1.471,54 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da navedeno trditev tožeče stranke dejansko potrjujejo predloženi poračun, tožena stranka pa da tega ni prerekala, zato je sodišče prve stopnje zmotno in protispisno zaključilo, da toženka ne vztraja pri pobotnem ugovoru iz tega naslova.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni pravilna, saj predstavljajo navedbe tožene stranke glede pripadajočega zneska v višini 325,54 EUR pobotni ugovor, o katerem sodišče prve stopnje ni odločalo. Tožena stranka je navedla, da ima nasproti tožeči stranki terjatev, ki jo je opredelila po višini in ji zaradi te terjatve ne dolguje ničesar več. Pritožba tožene stranke se utemeljeno sklicuje na protispisnost, saj tožena stranka ni umaknila svojega pobotnega ugovora, kar jasno izhaja iz zapisnika z dne 26. 2. 2015. Tožeča stranka je iz naslova neupravičeno pridobljenih neto razlik plač za obdobje od meseca avgusta 2008 do vključno meseca julija 2009 upoštevala dolg tožeče stranke do tožene stranke v znesku 325,54 EUR in tako zmanjšala neto razliko v plači na znesek 1.146,00 EUR namesto 1.471,54 EUR, kolikor bi sicer znašal zahtevek iz naslova preveč izplačanih razlik neto plač. Vendar ob upoštevanju, da so zastarale vse glavnice od avgusta 2008 do aprila 2009 in da ni zastarala le glavnica za vračilo plač od maja 2009 do julija 2009 v znesku 205,02 EUR, bi sodišče prve stopnje moralo le za to terjatev upoštevati pobotni ugovor tožene stranke, kar utemeljeno uveljavlja v pritožbi.

17. Ker sodišče prve stopnje o terjatvi tožene stranke, ki jo uveljavlja v pobot, ni odločalo, je kršilo določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, povezano z zatrjevanim pobotnim ugovorom. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe v točkah I in posledično tudi odločitev o stroških postopka v točki III izreka in v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

18. Pritožbo tožeče stranke je glede na obrazloženo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka), saj niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi in niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

19. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, medtem ko so pritožbeni stroški tožene stranke nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).