Jedro

Morebitna prekoračitev pooblastila je stvar notranjega razmerja med tožečo stranko in zastopnikom (pooblaščencem).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 373,32 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, (I.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 6.618,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.1.2019 dalje do plačila, ter (II.) naložilo tožeči stranki v plačilo pravdne stroške v višini 1.502,89 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter priglasila pritožbene stroške. Predlagala je razveljavitev prvostopne sodbe, ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podredno pa vrnitev prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Navaja, da je v obrazložitvi sodbe izostala vsebinska obravnava ugotovljenih dejstev, pravnih naziranj ter vsakršna prepričljiva argumentacija sprejete odločitve. Sodišče prve stopnje se do nekaterih bistvenih navedb tožeče stranke sploh ni opredelilo temveč je v obrazložitev preneslo zgolj navajanja strank. Ni poseglo po pravnem silogizmu, kjer bi v okviru spodnje premise moralo navesti pravno odločilna dejstva, v okviru zgornje premise pa pravno podlago pomembno za odločitev. Šele nato je mogoče napraviti sklep oziroma pravni zaključek, ki ga je mogoče preveriti.1 Iz obrazložitve morajo biti razvidna pravno pomembna dejstva, ki jih je sodišče vzelo za dejansko podlago svoje odločitve na katero je normo oprlo.2 V kolikor sodišče v obrazložitvi ne uspe izluščiti relevantnih dejstev in okoliščin, ni mogoče govoriti o ustrezno obrazloženi sodni odločbi, ker je ni mogoče preizkusiti. Sodišče stranki ni povedalo s katerimi argumenti stranke se je dejansko seznanilo in jih ni ovrednotilo. Obrazložitev ne predstavlja vsebinske obravnave podanih stališč, ki gre strankam že na podlagi ustavnih pravic 22. in 25. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje se torej ni izjasnilo katera dejstva in okoliščine šteje za bistvene in na katero pravno podlago je oprlo svojo odločitev ter po kateri poti je prišlo do odločitve v izreku sodbe. Obrazložitev v točkah 9-28 je povsem nelogična in nepovezana, predstavlja zgolj citiranje določb ZPP in materialnega prava, v vmesnih delih pa zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ni obrazloženo zakaj je sodišče sledilo posameznim izvedenim dokazom, drugim pa ne.

V 11. točki obrazložitve je sodišče navedlo več pravnih podlag, ni pa se opredelilo katero pravno podlago šteje za pravno relevantno pri odločanju o tožbenem zahtevku. Šele v 28. točki obrazložitve se ukvarja z vprašanjem ali je pogodba med pravdnima strankam sploh sklenjena, čeprav je že v predhodnih točkah (22. in 27. obrazložitve) zavzelo stališče, da tožena stranka ni veljavno odstopila od pogodbe, ne da bi pojasnilo ali je pogodbeno razmerje med strankama sploh vzpostavljeno.

V 14. točki obrazložitve ne pojasni katera sodna praksa, ki sta jo navajali pravdni stranki, naj ne bi bila uporabna v predmetni zadevi. Obrazložitev je nejasna in nima razlogov zakaj jo sodišče šteje za irelevantno. Sodba nima rdeče niti, ne odraža logičnega miselnega toka sodišča ali ustrezne razmejitve med pravnimi, procesnimi ter dejanskimi vprašanji in ne predstavlja izdelka, ki bi lahko obstal v pravnem smislu.

Prvostopno sodišče se ni opredelilo do dejstev s katerimi tožeča stranka utemeljujejo tožbeni zahtevek: (-) da je na dobavnici št. 60449319 naveden datum naročila 27. 2. 2019 ter datum dobave 1. 3. 2019, na dobavnici št. 60449917 datum naročila 4. 3. 2019 ter datum dobave 4. 3. 2019, na dobavnici št. 60454194 pa datum naročila 27.3. 2019 ter datum dobave 27.3. 2019; (-) da je tožena stranka opozorila, da se naštete dobavnice ne nanašajo na Ponudbo z dne 14. 12. 2018, vsa naročila po dobavnicah pa so bila opravljena v februarju in marcu 2019 ter blago s strani A. A. prevzeto v marcu 2019, (-) da je tožeča stranka toženo stranko najkasneje z elektronskim sporočilom B. B. z dne 24. 1. 2019 obvestila, da blaga po Ponudbi ne potrebuje več, da naj ga tožena stranka (nikomur) ne izdaja ter naj tožeči stranki vrne plačan avans; (-) da tožeča stranka v mesecu marcu 2019 spornega materiala ni več potrebovala, saj bi morala konstrukcijo na objektu F. končati že do konca januarja 2019; (-) da so bila dela na objektu F. v marcu 2019 že zaključena, saj je uporabno dovoljenje za objekt izdano dne 14. 2. 2019; (-) da je iz zgoraj naštetih dobavnic razvidno, da je A. A. pri toženi stranki prevzemal drug material, kot bi ga tožeča stranka za gradnjo sporne konstrukcije na objektu F. potrebovala in je jasno, da ga je uporabil za drug namen.

Sodišče je dolžno konkretno in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge za sprejeto odločitev. Obrazložena sodna odločba je bistveni del pravice do poštenega postopka (22. člen Ustave Republike Slovenije). Odgovoriti mora na navedbe stranke, ki so dopustne, dovolj argumentirane, da se je do njih mogoče opredeliti in niso očitno neutemeljene in za odločitev po razumni presoji sodišča nepomembne. Gornje navedbe niso očitno neutemeljene in bi utegnile ob vsebinski presoji pripeljati do ugodnega izida postopka za tožečo stranko. Sodišče je povsem ignoriralo stališče tožeče stranke, da A. A. na podlagi navedenih dobavnic ni črpal materiala po Ponudbi, saj dobavnice izhajajo iz časa, ko je bil objekt F. že zaključen in ga ni prevzel za ta objekt. Omenjenih trditev sploh ni omenilo, kar pa ni dopustno. S tem je naslovno sodišče kršilo pravico tožeče stranke do poštenega sodnega postopka. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in jo je potrebno že zaradi navedene kršitve razveljaviti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede zmotne uporabe materialnega prava pritožba navaja, da so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba, od katere tožeča stranka ni veljavno odstopila. Pravdni stranki se pred plačilom avansa nista sporazumeli o bistvenih sestavinah prodajne pogodbe (15. člen OZ), saj nista opredelili predmeta ter cene. Sklenili sta zgolj dogovor, da bo tožeča stranka toženi nakazala določen znesek, katerega bo tožeča črpala s sukcesivnim prevzemanjem materiala, ki ga bo potrebovala za gradnjo konstrukcije na objektu F. v Ljubljani. Nista se dogovorili katero blago bo tožeča stranka potrebovala, v kakšnih količinah in nista opredelili predmeta pogodbe kot ene izmed bistvenih sestavin, zato do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo. Predmet pogodbe, bi bil konkretiziran šele ob vsakokratnem prevzemu materiala, ko bi tožeča stranka kupila točno določeno blago v količinah, ki bi jih za izvedbo svojega projekta potrebovala. Iz same Ponudbe izhaja, da je »v primeru zmanjšanja količin potreben ponoven obračun cen«. S tem sta pravdni stranki jasno dogovorili, da bo tožeča stranka z vnaprejšnjim nakazilom zgolj zagotovila sredstva, ki jih bo črpala ob vsakokratnem prevzemu, dobavi blaga, ki ga je potrebovala le do konca januarja 2019. Če tožeča stranka ne bo prevzela materiala v vrednosti 6.618,50 EUR, bo preostanek zneska na podlagi ponovnega obračuna tožeči stranki povrnila. Sodišče prve stopnje je dejanske okoliščine pravilno ugotovilo, je pa zmoten zaključek, da naj bi bila že s plačilom zneska v višini 6.618,50 EUR sklenjena prodajna pogodba.

Podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določila o neupravičeni obogatitvi, česar sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni ustrezno upoštevalo, sklicujoč se na sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 76/2015 z dne 2. 6. 2015 in Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. II Ips 304/2012 z dne 18.12. 2014. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi toženi stranki nesporno nakazala znesek v višini 6.618,50 EUR v pričakovanju, da bo med pravdnima strankama naknadno dosežen dogovor o konkretnem materialu ter količini in ceni materiala, ki ga bo od tožene kupila, s tem bi bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba. Ker se pričakovanje ni uresničilo, tožeča stranka pa od tožene stranke ni prejela nobenega materiala, je na strani tožene stranke nastala obveznost vrnitve prejetega zneska. Tožeča stranka je bila s tem prikrajšana, tožena pa obogatena, podana je vzročna zveza in je zahtevek tožeče stranke utemeljen. Ukvarjanje sodišča prve stopnje s predpostavkami veljavnega odstopa od pogodbe, kot izhaja iz 21. in 22. točke obrazložitve sodbe, temelji na povsem zgrešenih materialnopravnih izhodiščih, saj bi sodišče moralo zahtevek tožeče stranke presojati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve navedlo, da naj bi bil A. A. na ponudbi (B1) naveden kot kupec in prejemnik blaga, kar pa ne drži. Kot kupec ter prejemnik blaga je na sporni listini navedena tožeča stranka, A. A. nikjer ni omenjen. Poleg zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je podana še absolutno bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar narekuje takojšnjo razveljavitev izpodbijane sodne odločbe. Napačno je sodišče prve stopnje v izdani sodbi ugotovilo, da naj bi A. A. kot zastopnik tožeče stranke pri toženi stranki veljavno prevzel material, ki je bil predmet Ponudbe iz decembra 2018. Sodišče je zanemarilo, da tožeča stranka nikoli v postopku ni zanikala, da je z A. A. poslovno sodelovala, da bi moral opraviti določena gradbena dela na njenem objektu F. Z listinami (elektronskimi sporočili g. C. C. z dne 28.12. 2018 ter 8.1. 2019, ko je A. A. pozival k izvedbi del do 10.1. 2019), je tožeča stranka izkazala, da je bil material, ki bi ga pri toženi stranki potencialno lahko prevzel A. A., za tožečo stranko potreben zgolj do januarja 2019, kasnejša dobava pa tožeči stranki ni bila v interesu. Do prenehanja sodelovanja tožeče stranke z A. A. je prišlo, ko je postalo jasno, da ta pogodbenih del na objektu ne bo izvedel (pravočasno). O nastopu te okoliščine je tožeča stranka obvestila toženo stranko dne 24.1. 2019 z obvestilom, v katerem je navedla, da tožeča stranka materiala po ponudbi ne potrebuje več ter jo je pozvala k vračilu plačanega avansa. Tožena stranka se je brez dvoma seznanila z okoliščino, da niti A. A. ne more biti (več) upravičen za prevzem tega materiala po Ponudbi. Nerazumni so zaključki, da naj bi A. A. kot zastopnik tožeče stranke material po Ponudbi veljavno prevzel po tem obvestilu na podlagi dobavnic, ki izkazujejo prevzem drugega materiala šele v marcu 2019, po tem, ko so bila vsa dela na objektu F. že zaključena. Prvostopno sodišče se glede tega sklopa pravno pomembnih dejstev v obrazložitvi sploh ni opredelilo in je sodba neobrazložena. Ker sodišče teh dejstev sploh ni ugotavljalo, je nepopolno oziroma zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje glede vprašanja, ali je bil material po Ponudbi v korist tožeče stranke sploh dobavljen oziroma prevzet. Tudi zaslišana priča A. A. ni znal pojasniti diskrepance med njegovo izpovedjo, da naj bi material v korist tožeče stranke prevzemal že januarja 2019, iz dobavnic pa izhaja, da je bil ta material naročen v februarju in marcu 2019, prevzet pa šele marca 2019. Ni pojasnil zakaj na teh dobavnicah kot datum naročila ni naveden december 2018, ko je tožena stranka izdala Ponudbo, tožeča stranka pa opravila plačilo v višini 6.618,50 EUR, pač pa so različni datumi v februarju in marcu 2019. Neprepričljivo in nejasno je izpovedoval glede razlogov, da je kot datum dobave na dobavnicah naveden marec 2019, hkrati pa trdil, da je ta material prevzel že do konca januarja 2019. Ni znal pojasnit, zakaj material iz obravnavanih dobavnic ne sovpada z materialom, ki je bil naročen s Ponudbo. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je pričo A. A. ocenilo kot verodostojno in je sledilo ravno njegovi izpovedbi.

Grajano je tudi v 25. točki obrazložitve sodbe zavzeto stališče, da so bila dela na objektu F. izvedena v obdobju od 10.1. do 24. 1. 2019, v tem času naj bi po prepričanju sodišča sporni material pri toženi stranki prevzel A. A. Pri tem je sodišče v celoti prezrlo večkrat dana opozorila tožeče stranke, da iz spornih dobavnic izhaja, da je A. A. material pri toženi stranki naročal v februarju in marcu 2019 ter prevzemal v marcu 2019. Zaključki sodišča ne temeljijo na izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje se do teh navedb tožeče stranke in dokazov ni opredelilo. Niti z besedo se ni dotaknilo izpovedb številnih drugih prič, ki so potrdile zatrjevanja tožeče stranke. Priči C. C. ter B. B. sta izpovedali, da je tožeča stranka prekinila sodelovanje s podizvajalcem A. A. v januarju 2019, saj je zamujal z izvedbo del, tožeča stranka je s pomočjo drugih izvajalcev vsa dela na objektu F. zaključila do februarja 2019, ko je pridobila tudi uporabno dovoljenje. Priča C. C. je izrecno pojasnil, da A. A. za prevzem materiala pri toženi stranki nikoli ni imel pooblastila in nikoli ni dal navodila za prevzem materiala. Zanemarilo je tudi »priznanje« priče D. D., zaposlenega pri toženi stranki, ki je pojasnil, da A. A. oziroma njegovo družino pozna že vrsto let, zato je pri izdajanju materiala prekršil poslovno prakso in pravila pri svojem delodajalcu ter pri tem ravnal malomarno. Iz izpovedbe priče D. D. izhaja, da tožena stranka ni razpolagala s pooblastilom A. A. oziroma, da ni bilo okoliščin na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala, da svojo obveznost do tožeče stranke lahko veljavno izpolni na način, da material izroči A. A. Sodišče v obrazložitvi ni pojasnilo, zakaj pričam C. C., B. B. ter D. D. ni poklonilo vere, tožeča stranka namreč njihove izpovedbe ocenjuje kot prepričljive, jasne in logične, sodišče pa je iz neznanega razloga sledilo izpovedbi priče A. A., ki ni zmogel nobene prepričljive razlage, zakaj je material v škodo tožeče stranke prevzemal po tem, ko je sodelovanje s tožečo stranko že zaključil. 3. Tožena stranka je po pooblaščenki pravočasno odgovorila na pritožbo ter priglasila pritožbene stroške. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Izpostavila je, da je obrazložitev sodbe zadostna in očitek o absolutno bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ni utemeljen. Sodišče se je opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev in pravnih naziranj v zadostni meri ter pravilno uporabilo materialno pravo. Glede trditev za katere pritožba očita, da se sodišče do njih ni opredelilo, so neutemeljene, saj se je sodišče do teh trditev opredelilo v točkah 18. do 22. obrazložitve. Pravilno je ugotovilo, da je bila sklenjena prodajna pogodba in je materialno pravo pravilno uporabilo. Tožeča stranka od pogodbe ni veljavno odstopila. Rok ni bil bistvena sestavila sklenjene prodajne pogodbe. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je tožeča stranka material prevzela po zastopniku A. A. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi, po 190. členu Obligacijskega zakonika3 (v nadaljevanju OZ), od tožene stranke zahteva povračilo plačanega zneska v višini 6.618,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.1.2019 dalje do plačila.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno že iz prvostopne sodbe na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo, temveč se bo v nadaljevanju opredelilo do pritožbenih očitkov.

7. Pritožba izpodbija prvostopno sodbo v celoti, zato je predmet pritožbenega preizkusa sodba prvostopnega sodišča v celoti (prvi odstavek 350. člena ZPP).

8. Glede pritožbenih očitkov, da je prvostopno sodišče na prvih dvaindvajsetih straneh obrazložitve sodbe dobesedno prepisovalo navedbe pravdnih strank, ki jih ni povzelo ali strnilo oziroma preoblikovalo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da takšno ravnanje prvostopnega sodišča ne vpliva na zakonitost izdane sodne odločbe, kar je sicer ugotovila že sama tožeča stranka v pritožbi. Stil in oblika pisanja sodne odločbe, je v domeni sodišča in sama po sebi ne predstavlja nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka (339. člen ZPP). Zakon o pravdnem postopku določa le kaj mora pisna sodba imeti (324. člen ZPP). Prvostopno sodišče je povzelo vse navedbe pravdnih strank v 1. do 8. točki obrazložitve, kar pa pomeni zgolj to, da se je z njimi seznanilo.

9. S pritožbenimi navedbami, da je v obrazložitvi prvostopne sodbe izostala vsebinska obravnava ugotovljenih dejstev, pravnih naziranj strank ter prepričljiva argumentacija sprejete odločitve, da sodišče ni poseglo po pravnem silogizmu in navedlo pravno odločilnih dejstev pomembnih za odločitev ter relevantne pravne podlage za sprejeto odločitev; da ni povedalo stranki ali se je z njenimi argumenti dejansko seznanilo, niti jih ni ovrednotilo in ne vsebinsko obravnavalo, ni se opredelilo do vseh trditev pravdnih strank, niti se ni izjasnilo katera dejstva je štelo za bistvena in na katero pravno podlago je oprlo svojo odločitev ter po kateri poti je prišlo do odločitve v izreku, pritožba uveljavlja kršitev 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije4, in absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki pa ni utemeljena kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Pritožba ima sicer prav, da se je sodišče v okviru pravice stranke do izjave (22. člen Ustave Republike Slovenije), katere del je tudi pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije), dolžno opredeliti do vseh nosilnih pravnih in dejanskih naziranj pravdnih strank, kar pa ne pomeni, da se je dolžno opredeliti do prav vseh in vsake posamezne trditve. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, na drugi strani odgovarja obveznosti sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.5 Ne glede na pravilo, da pozna sodišče pravo po uradni dolžnosti, se pravica stranke do izjavljanja in njej odgovarjajoča obveznost sodišča nanaša tudi na pravna vprašanja.6 Poudariti velja, da sodišče ni dolžno odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno se je opredeliti do nosilnih pravnih naziranj strank, ki so dovolj argumentirana in ki niso očitno neutemeljena. Za opredelitev, katere navedbe so pravno odločilne, pa je bistveno, katere pravne norme sodišče uporabi in kako jih razlaga. Z obrazložitvijo izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedenim kriterijem po oceni pritožbenega sodišča zadostilo.

11. Sodišče prve stopnje je v točkah 11. do 29. obrazložitve izpodbijane sodbe odgovorilo na vse relevantne dejanske trditve in pravna naziranja tožeče stranke, navedlo pravno pomembna (relevantna) dejstva za odločitev v tem sporu ter pravno podlago na katero je oprlo svojo odločitev, vse na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj (8. člen ZPP) ter ob pravilni uporabi materialnega prava zaključilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Pritožbeni očitki, da ni mogoče prepoznati logičnega, miselnega toka sodišča, da niso razrešena procesna vprašanja, predstavljena zgornja in spodnja premisa sodniškega silogizma, da se nerazumno in nelogično prepletajo procesni, materialni in dejanski aspekti zadeve, so v tem delu pritožbe7 povsem ne konkretizirani in se pritožbeno sodišče v tem delu do njih niti ne more izreči. 12. Glede pritožbenega očitka, da se v 11. točki obrazložitve prvostopno sodišče ni izreklo o relevantni pravni podlagi, da ni mogoče razbrati katere konkretne določbe je sodišče štelo kot relevantne pri odločanju o tožbenem zahtevku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni očitki niso utemeljeni. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je povsem jasno, da je prvostopno sodišče v 11. točki obrazložitve opredelilo tista zakonska določila Obligacijskega zakonika (OZ) (neupravičene obogatitve, prodajne pogodbe, o nastanku obveznosti, sprejem ponudbe, določbe o zastopanju...) do katerih se je v nadaljevanju obrazložitve, glede na zatrjevano pravno podlago tožbenega zahtevka, ki je nedvoumno neupravičena obogatitev (190. člen OZ), in glede na navedbe tožene stranke, da je med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba (435. člen OZ) ter glede na ostale navedbe pravdnih strank, moralo opredeliti. Do vseh teh navedb pravdnih strank, se je prvostopno sodišče v nadaljevanju obrazložitve sodbe (v točkah 12. do 29.) tudi opredelilo.

13. Pritožba prav tako neutemeljeno očita nerazumno ravnaje sodišča, da se je šele v 28. točki obrazložitve ukvarjalo z vprašanjem ali je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba, v točkah 22. in 27. obrazložitve pa že predhodno zavzelo stališče, da tožeča stranka ni veljavno odstopila od pogodbe, čeprav sploh še ni pojasnilo ali je bilo pogodbeno razmerje med strankama sploh vzpostavljeno. Prvostopno sodišče je v 16. in 17. točki obrazložitve pojasnilo zakaj šteje, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo (435. člen OZ), nato pa se je v 28. točki obrazložitve še dodatno opredelilo do navedb (očitkov) tožeče stranke, da prodajna pogodba sploh ni mogla biti sklenjena. Obrazložitev sodbe je jasna in logična, miselnemu toku sodišča je mogoče slediti, zato so tovrstni pritožbeni očitki neutemeljeni.

14. Glede pritožbenih navedb, da se sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve ni jasno opredelilo katera sodna praksa naj ne bi bila uporabna v predmetni zadevi in tudi ne v kakšni povezavi so navedbe strank dovolj konkretizirane, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tudi tovrstni pritožbeni očitki povsem ne konkretizirani in se do njih pritožbeno sodišče ne more opredeliti. Upoštevaje, da je pritožba samostojno pravno sredstvo, morajo biti pritožbeni očitki konkretizirani do te mere, da jih pritožbeno sodišče lahko preizkusi.

15. Glede pritožbeno izpostavljenih trditev tožeče stranke do katerih se prvostopno sodišče v obrazložitvi sodbe naj ne bi opredelilo in sicer : (-) da je na dobavnici št. 60449319 naveden datum naročila 27.2.2019 ter datum dobave 1.3.2019, na dobavnici 60449917 datum naročila 4.3.2019 ter datum dobave 4.3.2019, na dobavnici št. 60454194 pa datum dobave 27.3.2019 ter datum dobave 27.3.2019; (-) da se naštete dobavnice ne nanašajo na ponudbo z dne 14.12.2018, saj so bila vsa naročila po dobavnicah opravljena v februarju in marcu 2019 in prevzeta s strani A. A. v marcu 2019, čeprav je tožeča stranka najkasneje z elektronskim sporočilom B. B. z dne 24.1.2019 toženo obvestila, da blaga po Ponudbi ne potrebuje več, da naj ga tožena stranka ne izdaja in da naj tožeči stranki vrne plačan avans; (-) da tožeča stranka v mesecu marcu ni več potrebovala spornega materiala, saj bi morala dela na objektu F. zaključiti že do januarja 2019, (-) da so bila dela v na objektu F. zaključena že v marcu 2019 in je bilo uporabno dovoljenje izdano dne 14.2.2019 ; (-) da naj bi bilo iz zgoraj naštetih dobavnic razvidno, da je A. A. prevzemal drug material kot bi ga tožeča stranka potrebovala za gradnjo sporne konstrukcije na objektu F., zato je jasno, da je material uporabil za drug projekt; pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tovrstni očitki neutemeljeni. Pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sklicujoč se na 22. člen Ustave Republike Slovenije, da sodna odločba v tem delu ni obrazložena, gre pa za bistvene (relevantne) navedbe za presojo tožbenega zahtevka na podlagi 190. člena OZ o neupravičeni obogatitvi.

16. Prvostopno sodišče se je v točkah 16. do 29. obrazložitve v celoti izjavilo glede pritožbeno izpostavljenih trditev, ko je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama veljavno sklenjena prodajna pogodba (435. člen OZ) in se je za ponudbo tožene stranke (v prilogi B1) v imenu tožeče stranke dogovarjal A. A., to ponudbo pa je s plačilom zneska 6.618,50 EUR tožeča stranka sprejela. Tožeča stranka torej že v fazi sestave ponudbe s toženo stranko ni sodelovala sama, ampak se je zanjo dogovarjal A. A. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje se je A. A. v imenu tožeče stranke, ki je bila na ponudbi navedena kot kupec in prejemnik blaga, dogovoril tako za ceno kot tudi vrsto materiala, katero bo prevzemal, s toženo stranko. Takšno ponudbo tožene stranke je tožeča stranka sprejela, kar je potrdila s plačilom dogovorjene cene. A. A. je torej pri prevzemu blaga po ponudbi deloval kot zastopnik (pooblaščenec) tožeče stranke in je sprejemal blago po spornih dobavnicah v imenu in za račun tožeče stranke. Zato so vsi nadaljnji ugovori (navedbe) tožeče stranke v zvezi s to pogodbo in ne prejemom blaga, ter očitkom, da je šlo blago oz. materiala na drugo gradbišče, da ni bilo enako kot v ponudbi, predmet razmerja med A. A. in tožečo stranko. Z izjavo z dne 24.1.2019 tožeča stranka ni veljavno odstopila od sklenjene prodajne pogodbe in navedene izjave ni mogoče šteti kot odstop od pogodbe (103. do 108. člen OZ). Rok za izpolnitev obveznosti ni bil nikoli dogovorjen kot bistvena sestavina pogodbe, saj iz ponudbe ne izhaja noben časovni okvir do kdaj naj bi se material naročal oziroma dobavljal. Ker prodajna pogodba sklenjena med pravdnima strankama nikoli ni bila razvezana, je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni bila obogatena na škodo tožeče stranke, ko je prejela plačilo zneska 6.618,50 EUR za material, saj je material po ponudbi v imenu tožeče stranke prevzel njen zastopnik (pooblaščenec) A. A. Če je pooblaščenec tožeče stranke A. A. morebiti prekoračil svoja pooblastila, ko dobav materiala ni omejil na obdobje do konca januarja 2019, ali porabil na drugem objektu, za tako prekoračitev pooblastila tožena stranka ni vedela, ponudba ni bila časovno omejena, pogodba pa tudi ni bila razvezana in ne more trpeti nobenih škodljivih posledic v zvezi s tem. Tožena stranka je namreč dobavila sporni material tožeči na način, da ga je zanjo prevzel A. A. kot zastopnik tožeče stranke. S tem se je prvostopno sodišče izreklo o vseh pritožbeno izpostavljenih navedbah in očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

17. Prav tako je neutemeljena tudi očitana bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker jih ima. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti navedena sodba nima, saj sodba razloge ima, sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih trditev pravdnih strank, razlogi v sodbi so razumni in med seboj skladni. Neutemeljene so navedbe, da se sodišče glede okoliščin, da A. A. ni črpal materiala po ponudbi, saj dobavnice izhajajo iz časa, ko je bil objekt F. že zaključen in ni prevzel materiala v korist tožeče stranke ignoriralo oziroma se do njih ni opredelilo, saj je vendar v 26. točki obrazložitve pojasnilo, da v kolikor je zastopnik (pooblaščenec) tožeče stranke A. A. prekoračil pooblastila pri prevzemanju in porabi materiala, tožena stranka za to ni vedela, ponudba ni bila časovno omejena, pogodba pa ni bila razvezana. Morebitna prekoračitev pooblastila je stvar notranjega razmerja med tožečo stranko in A. A. in ne more iti v škodo tožene stranke, ki je dobavila sporni material tožeči na način, da ga je zanjo prevzel A. A. kot zastopnik tožeče stranke. Pritožbeni očitek ni utemeljen.

18. V kolikor pa pritožba meni, da prvostopno sodišče njenim argumentom pri presoji oziroma odločitvi ni dalo ustrezne teže, oziroma jim ni sledilo, pa to ne pomeni, da se do njih ni opredelilo. Zato očitek o grajanih absolutno bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka ni utemeljen, oziroma se očitane kršitve prvostopnemu sodišču niso pripetile.

19. V zvezi z očitkom o nepravilni uporabi materialnega prava je pritožnica izpostavila, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba od katere tožeča stranka ni veljavno odstopila, saj do sklenitve prodajne pogodbe med strankama ni prišlo, ker se nista sporazumeli o bistvenih sestavinah prodajne pogodbe kot sta opredelitev predmeta in cene. Očitek o nepravilni uporabi materialnega prava ni utemeljen.

20. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča v tč. 21 obrazložitve, ko je kot neutemeljene zavrnilo trditve tožeče stranke, ki jih ta v pritožbi ponovno izpostavlja, da se stranki nista dogovorili glede predmeta in cene pogodbe kot bistvenih sestavin prodajne pogodbe (15. člen OZ). Pritožba ponovi svojo tezo, da bi predmet pogodbe naj bil konkretiziran šele ob vsakokratnem prevzemu oziroma dobavi točno določenega blaga v količinah, ki bi jih tožeča stranka potrebovala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da tovrstne trditve tožeče stranke niso utemeljene, saj je v sami ponudbi (v prilogi B1) določena vrsta materiala in znesek do katerega se material naroča. Predmet pogodbe je torej določljiv. Tožeča stranka je navedeno ponudbo tožene stranke sprejela, saj je plačala znesek po ponudbi 6.618,50 EUR. S tem je bila med strankama nedvomno sklenjena prodajna pogodba (16. in 17. točka obrazložitve). Z argumenti prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Glede zapisa v ponudbi, da je v primeru zmanjšanja količin potreben ponoven obračun cene, kar pomeni, da cene za material veljajo za celotno dogovorjeno količino, spremenijo pa se v primeru manjše količine materiala, saj je ponudba veljala za kompletno naročilo in bi šele v primeru zmanjšanja prevzetih količin bil potreben ponoven obračun, je prvostopno sodišče prepričljivo pojasnilo, da do tega sploh ni prišlo, saj je tožeča stranka blago po ponudbi v celoti prevzela po zastopniku (pooblaščencu) A. A. (28. točka obrazložitve). Prvostopno sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo in so tovrstni pritožbeni očitki neutemeljeni.

Z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da bo po nakazilu spornega zneska naknadno dosežen dogovor o konkretnem materialu in količini ter ceni materiala, ki ga bo tožeča stranka odkupila od tožene stranke, ter da tožeča stranka od tožene stranke ni prejela nobenega materiala in je nastala obveznost tožene stranke do vrnitve prejetega zneska, pritožba ponovno izpostavlja, da med pravdnima strankama naj ne bi bila sklenjena prodajna pogodba, kar pa ne drži iz že pojasnjenih razlogov.

21. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da se je prvostopno sodišče povsem zgrešeno ukvarjalo s predpostavkami veljavnega odstopa od pogodbe (v 21. in 22. točki obrazložitve), saj se je glede na navedbe pravdnih strank o teh trditvah moralo izreči in je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je ugotovilo, da sklenjena prodajna pogodba med pravdnima strankama ni bila nikoli razvezana. Pritožbeno sodišče z ugotovitvami prvostopnega sodišča v navedenih točkah obrazložitve prvostopne sodbe soglaša in jih sprejema.

22. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni presojalo zahtevka tožeče stranke na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, saj je v 23. in 24. točki obrazložitve jasno povedalo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ) zavrnilo kot neutemeljen. Pravilno je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba, ki ni bila nikoli razvezana, zato tožena stranka ni bila obogatena na škodo tožeče stranke za vtoževani znesek, saj je prejela plačilo za blago, ki ga je pri toženi stranki v imenu tožeče stranke prejel njen zastopnik (pooblaščenec) A. A., podizvajalec tožeče stranke.

23. Glede nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) pritožba očita, da je prvostopno sodišče na strani 25 izpodbijane sodbe navedlo, da naj bi bil A. A. v ponudbi naveden kot kupec in prejemnik blaga, kar pomeni tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, niti nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja, nista podani.

24. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Prvostopno sodišče je v 18. točki obrazložitve na strani 25 pravilno navedlo, da je tožeča stranka bila na ponudbi v prilogi B1 navedena kot kupec in prejemnik blaga, ne pa A. A. kot zmotno navaja pritožba. Takšni pritožbeni očitki niso utemeljeni in očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in tudi nepopolna ter zmotna ugotovitev dejanskega stanja nista utemeljeni.

25. Pritožba nadalje uveljavlja, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo, da je A. A. kot zastopnik tožeče stranke pri toženi stranki veljavno prevzel material, ki je bil predmet ponudbe; da sodelovanje med tožečo stranko in A. A., ki bi moral opraviti določena dela na objektu tožeče stranke za njo sicer ni sporno, da pa je z elektronskimi sporočili z dne 28.12.2018, 3.1.2019 in 8.1.2019, v katerih je tožeča stranka A. A. pozivala k izvedbi del najkasneje do 10.1.2019, tožeča stranka izkazala, da je bil material tožene stranke, ki bi ga potencialno sicer lahko prevzel A. A., za tožečo stranko potreben zgolj do januarja 2019, kasnejša dobava pa ni bila v interesu tožeče stranke, saj je prišlo do prenehanja sodelovanja z A. A., o čemer je bila tožena stranka obveščena z elektronskim sporočilom z dne 24.1.2019, s katerim je obvestila toženo stranko, da materiala po ponudbi ne potrebuje več ter jo pozvala k vrnitvi plačanega avansa. Tožena stranka se je brez dvoma seznanila, da A. A. ne more biti več upravičen za prevzem tega materiala po ponudbi in so zmotni ter nerazumni zaključki sodišča, da je A. A. kot zastopnik tožeče stranke material po ponudbi na podlagi dobavnic veljavno prevzel še v marcu 2019, ko so bila vsa dela na objektu F. že zaključena.

26. Za pritožbo ni sporno sodelovanje med tožečo stranko in A. A., ki je kot podizvajalec opravljal določena dela na objektu tožeče stranke. So pa nasprotujoče si pritožbene navedbe, ko na eni strani graja kot zmotno ugotovitev prvostopnega sodišča, da je A. A. kot zastopnik tožeče stranke pri toženi veljavno prevzel material po ponudbi (v prilogi B1), po drugi strani pa sama navaja, da bi material pri toženi stranki potencialno lahko prevzel ravno A. A. Takšne nasprotujoče si pritožbene navedbe že same po sebi kažejo na njihovo neutemeljenost. Prav tako je prvostopno sodišče v 18. točki obrazložitve prepričljivo ugotovilo zakaj je tožena stranka štela A. A. za zastopnika (pooblaščenca) tožeče stranke v tem poslu. Že pri sestavi ponudbe tožeča stranka sama ni sodelovala s toženo stranko, ampak je A. A. v imenu tožeče stranke, ki je navedena na ponudbi kot kupec in prejemnik blaga, dogovoril tako ceno kot vrsto materiala katero bo prevzemal, samo ponudbo pa je s plačilom vtoževanega zneska potrdila tožeča stranka. Ravno to plačilo tožeče stranke po s strani A. A. izposlovani ponudbi, je toženi stranki dokazovalo, da ima A. A. pooblastila za zastopanje tožeče stranke v tem poslu. Zato je povsem logičen in pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je material po ponudbi v imenu tožeče stranke veljavno prevzel A. A. kot zastopnik tožeče stranke. Glede pritožbenih navedb, da je tožeča stranka potrebovala material po ponudbi zgolj do konca januarja 2019, je prvostopno sodišče povsem pravilno pojasnilo (20. točka obrazložitve), da tožena stranka z navedenimi elektronskimi sporočili z dne 28.12.2018, 3.1.2019 in 8.1.2019 (s pozivi k izvedbi del A. A. na objektu tožeče stranke) ni bila seznanjena. Da bi bila izpolnitev obveznosti tožene stranke po ponudbi do konca januarja 2019 bistvenega pomena pa iz same ponudbe v prilogi B1 ne izhaja, saj ponudba ni časovno omejena. Rok izpolnitve ni bil določen kot bistvena sestavina pogodbe (21. točka obrazložitve). Z izjavo z dne 24.1.2019 pa tožeča stranka tudi ni pravilno odstopila od pogodbe, saj te izjave ni mogoče šteti kot odstop od pogodbe (21. in 22. točki obrazložitve). Prodajna pogodba sklenjena med pravdnima strankama ni bila nikoli razvezana (23. točka obrazložitve). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi na podlagi navedenega obvestila o ustavitvi dobav z dne 24.1.2019, tožena stranka se brez dvoma seznanila z okoliščino, da A. A. ne more biti več upravičen za prevzem materiala po ponudbi. Kot je pojasnilo prvostopno sodišče (v točki 20. obrazložitve), je tožena stranka po prejemu navedenega obvestila o tem obvestila A. A., ki je pojasnil, da je prišlo do nesporazuma in zagotovil, da se material lahko izdaja. Izrecno pa toženi stranki ni bilo nikoli rečeno, da tožeča stranka z A. A. več ne sodeluje. Zato so povsem logični zaključki prvostopnega sodišča, da je A. A. kot zastopnik tožeče stranke veljavno prevzel material po dobavnicah v marcu 2019, četudi so bila dela na objektu F. že zaključena. Če je pooblaščenec A. A. pri tem prekoračil svoje pooblastilo, (ko se ni omejil na obdobje dobave do januarja 2019, oz. morebiti porabil material na drugem gradbišču), tožena stranka za to ni vedela, saj jo tožeča o tem ni obvestila, kar pa ne vpliva na veljavno dobavo materiala tožeči stranki po njenem zastopniku A. A. Morebitna prekoračitev pooblastila je stvar notranjega razmerja med tožečo stranko in A. A. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se prvostopno sodišče do teh dejstev ni opredelilo in očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

27. Glede pritožbenih navedb, da priča A. A. ni znal pojasniti zakaj iz dobavnic izhaja, da je material naročal in prevzemal v februarju in marcu 2019, če sam izpoveduje, da ga je prevzemal že v januarju 2019, njegova izpovedba v tem delu je nejasna, neprepričljiva, prav tako ni znal pojasniti zakaj material iz dobavnic ne sovpada z materialom iz ponudbe, tudi ni pojasnjeno zakaj se sodišče ni izreklo glede izpovedb drugih prič, ki so potrdile zatrjevanja tožeče stranke, priča B. B. in C. C. sta potrdila, da je tožeča stranka sodelovanje s podizvajalcem A. A. prekinila v januarju 2019, priča C. C. je potrdil, da A. A. ni imel pooblastila ter da mu ni dal navodila za prevzem materiala, sodišče ni upoštevalo priznanje D. D., da bi moral pred izdajo materiala pridobiti pisno pooblastilo oziroma potrditev tožeče stranke o tem ali je A. A. upravičen za prevzem materiala, kar naj bi pomenilo, da niso podane okoliščine na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala, da svojo obveznost do tožeče stranke veljavno izpolni z izročitvijo materiala A. A., da sodišče ni pojasnilo zakaj C. C., B. B., D. D. ni poklonilo vere, pač pa je iz neznanega razloga sledilo priči A. A., ki ni zmogel prepričljive razlage; pritožba prav tako uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP). Gre za lastno dokazno oceno pritožbe, ki pa ni utemeljena.

28. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljiva, pravilna in celovita, v skladu z 8. členom ZPP in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Prvostopno sodišče je na podlagi navedb pravdnih strank, izvedenih listinskih dokazov in zaslišanih prič, v skladu z 8. členom ZPP, odločilo katera dejstva šteje za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (v točkah 18. do 28. obrazložitve). Zato je ne more omajati lastna pritožbena ocena posameznih delov izpovedb prič, za katere pritožba meni, da so ji v korist. Glede pritožbenih navedb o neverodostojnosti izpovedi A. A. se prvostopnemu sodišču s posameznimi dobavami materiala po spornih dobavnicah niti ni bilo potrebno ukvarjati, saj je ugotovilo, da je A. A. zastopnik (pooblaščenec) tožeče stranke, ki je veljavno prevzel sporni material. Prav tako se prvostopnemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s tem ali material iz spornih dobavnic sovpada z materialom iz ponudbe, če je bila ponudba, ki jo je sprejela tožeča stranka zgolj okvirna in je določala le vrsto materiala, časovno pa ni bila omejena. Povsem utemeljeno je torej prvostopno sodišče v povezavi z listinskimi dokazi ocenilo izpoved priče A. A. kot verodostojno ter pojasnilo, da je morebitna prekoračitev pooblastila stvar notranjega razmerja med tožečo stranko in A. A. kot njenim zastopnikom (pooblaščencem). Glede na navedeno je nerelevantno tudi pritožbeno izpostavljanje, da so bila dela na objektu F. izvedena od 10.1. do 24.1.2019 in je sporni material že v tem času prevzel A. A., medtem ko iz dobavnic izhaja, da je prevzel material v marcu 2019. Nesporno je material prevzel A. A. kot zastopnik tožeče stranke.

29. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do izpovedb prič (C. C., B. B.), ki so potrdile zatrjevanja tožeče stranke, da je prekinila sodelovanje z A. A. januarja 2019 zaradi zamujanja z izvedbo del, da je tožeča stranka z drugimi izvajalci zaključila dela na objektu F. februarja 2019, ko je pridobila uporabno dovoljenje, saj je vendar pojasnilo, da tožena stranka o prenehanju sodelovanja z A. A. ni bila seznanjena. Prvostopno sodišče se je opredelilo tudi glede pooblastila A. A. za prevzem materiala (in s tem tudi do izpovedbe priče C. C. v tem delu), saj je prepričljivo pojasnilo, da se je A. A. v imenu tožeče stranke pri toženi stranki dogovoril za ceno in vrsto materiala katero bo prevzemal, ponudbo v prilogi B1 je tožena stranka posredovala tožeči, ta pa jo je sprejela in plačala. Zato ni dvoma, da je A. A. zastopnik (pooblaščenec) tožeče stranke pri navedenem poslu in je veljavno prevzel material. Prav tako je neutemeljena lastna pritožbena ocena izpovedi priče D. D., da bi moral pred izdajo materiala pridobiti pisno pooblastilo oziroma potrditev tožeče stranke kot plačnika, če je za prevzem materiala upravičen A. A. Kaj takšnega iz izpovedbe priče ne izhaja in so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene. Je pa navedena prič pojasnila, da je A. A. izdajal blago zato, ker je on bil tisti, ki je pri njih zahteval izdajo ponudbe, prav tako je preveril, da je tožeča stranka izvedla plačilo po ponudbi (20. točka obrazložitve). Tako se pokažejo kot neutemeljene pritožbene navedbe, da niso obstajale okoliščine na podlagi katerih je tožena stranka lahko sklepala, da svojo obveznost lahko veljavno izpolni na način, da material izroči A. A. 30. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji drugih po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

31. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Mora pa toženi stranki povrniti stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo.

32. Toženi stranki se prizna priglašenih 500 točk po tarifi št. 22/1, materialnih stroškov (2 % od nagrade do 1000 točk) v višini 10 točk in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 373,32 EUR.

33. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. 1 VSDRS XI Ips 43725/2010-39 (XI Ips 44/2010) z dne 8.6.2010 2 VSL I Cpg 1102/2010 z dne 7.12.2010 3 190. člen OZ: (1)Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. (2)Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo.(3)Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. 4 22. člen Ustave RS: Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 25. člen Ustave RS:Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 5 Odločba Ustavnega sodišča RS Up 39/95 z dne 16.1.1997 6 Odločba Ustavnega sodišča RS Up -373/97-15 z dne 22.2.2001 7 Do 4. strani pritožbe z dne 6.7.2023