Jedro

Ključni instrument za varstvo pravice do enakega obravnavanja je prav obrazložitev odločbe, ki mora zato biti takšna, da prijavitelju omogoča, da se seznani z vsemi razlogi, zaradi katerih na javnem razpisu ni uspel.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. št. 6150-151/2016/22 z dne 30. 7. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se v sofinanciranje ne sprejme tožnikov projekt z naslovom A., ter da v postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je sodišče s sodbo I U 878/2017 odpravilo prejšnjo odločitev organa, s katero je bilo sofinanciranje tožnikovega projekta prav tako zavrnjeno. V obrazložitvi organ med drugim pojasnjuje namen, vsebino in nekatere ključne določbe javnega razpisa. V tabelarični obliki pa navaja končni predlog strokovne komisije, iz katerega so razvidni predpisani kriteriji za ocenjevanje, možno število točk in dodeljene točke. V nadaljevanju dodeljene točke pojasnjuje po posameznih merilih. Ugotavlja, da je tožnik dosegel predpisan prag, saj je prejel več kot polovico, to je 264 točk, od možnih 500 točk, vendar pa se tožnikov projekt skladno z 8. točko razpisnega besedila glede na porabo razpoložljivih sredstev za področje A v višini 399.899,66 EUR ne financira. Glede na razpoložljiva sredstva so se namreč financirali le projekti, ki so dosegli vsaj 285 točk. 3. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Uveljavlja, da je obremenjena s kršitvijo postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Obrazložitev naj bi bila na prvih petih straneh praktično identična odpravljeni odločbi, na šesti in sedmi pa naj bi bila nekoliko razširjena, vendar ne v skladu z navodilom iz sodbe I U 878/2017. Trdi, da toženka v razpisu, zakonu in podzakonskem predpisu vsebovanih kriterijev ni aplicirala na prijavljen projekt v zadostni meri, da bi bilo mogoče razbrati odločilne kriterije in vrednostno presojo.

4. V zvezi z razpisnimi merili iz prve, druge, sedme in osme alineje 8.1.1 točke razpisnih pogojev navaja, da je pri tem izostala konkretiziranost obrazložitve, da gre za arbitrarno posploševanje, saj toženka ne pojasni kako in na kakšni podlagi je do svojih sklepov prišla, in da nima nobene možnosti primerjave z drugimi projekti, na podlagi česar bi lažje razumel dodeljeno število točk. Pri merilu št. 2 (Pomen projekta za posamezno regijo oziroma lokalno skupnost) navaja, da so toženkini zaključki tudi zmotni, saj je že iz naslova projekta razvidno, da ne more biti zastavljen drugače kot tako, da so posamezne regije predstavljene ločeno in da jih že zaradi naravnih specifik in danosti ni mogoče predstavljati kot eno celoto. Pri merilu št. 8 (Zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije) navaja, da toženka ni pojasnila, na podlagi česa je prišla do zaključka, da predlagani projekt ne izkazuje rednega, celovitega in uravnoteženega predstavljanja tudi diametralnih stališč (auditur et altera pars) različnih organizacij in posameznikov na političnem polju, in meni, da gre za golo posploševanje. V zvezi z merili iz tretje, četrte, pete in šeste alineje 8.1.1 točke razpisnih pogojev navaja, da je odločba v tem delu popolnoma neobrazložena in da tudi v tem delu nima nobene možnosti primerjave z drugimi projekti.

5. V zvezi s porabo razpoložljivih razpisnih sredstev uveljavlja, da toženka ni pojasnila, koliko točk so dosegli ostali uspešni prijavitelji in v čem so se njihovi projekti razlikovali od prijavljenega, da so bili bolje ocenjeni. Prav tako ni izkazala, kako je bila v postopku zagotovljena nepristranskost in popolna objektivnost postopka, pa tudi politična nepristranskost in uravnoteženost. Očita kršitev 1., 5., 14., 22. in 39. člena Ustave RS. Poudarja pomen svobode izražanja in svobode tiska ter trdi, da je toženka odločala po političnih, ne pa strokovnih kriterijih. Toženko poziva, naj predloži vse odločbe, ki jih je izdala na podlagi obravnavanega razpisa, oziroma sodišču predlaga, naj jo pozove, da to stori v skladu z toženkino edicijsko dolžnostjo. Pri tem navaja, da je na toženko tudi sam naslovil poziv po predložitvi teh podatkov, pa jih pred vložitvijo tožbe ni prejel. 6. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Trdi, da je sledila napotilom iz sodbe I U 878/2017 in zadostila zahtevanim standardom obrazložitve. Sklicuje se na sodno prakso in citira sodne odločbe Vrhovnega sodišča (X Ips 725/2008, X Ips 193/2013, X Ips 299/2014, I Up 33/2013) in tega sodišča (I U 1333/2009, I U 1693/2012, II U 422/2013). Navaja še, da gre pri javnem razpisu za dodelitev denarnih sredstev za pričakovana sredstva, ki so negotovo dejstvo, zaradi česar tožnikov neuspeh ne pomeni posega v njegove pravice oziroma bistvenega posega v njegov pravni položaj. Trdi, da strokovna komisija vsak projekt presoja izključno glede na kriterije, določene v objavljenem javnem razpisu, ne pa po družbenopolitični usmeritvi. Glede zahteve za predložitev odločb drugih prijaviteljev meni, da ne gre za tožnikove pravice ali pravne koristi, zato se teh odločb v tem upravnem sporu ne more presojati. Trdi, da z izpodbijano odločbo tudi ni poseženo v posameznikovo svobodo dostopa do informacij in drugih vsebin ter njegovo svobodo izražanja, kakor tudi ne v druge ustavno varovane pravice in svoboščine.

7. Tožba je utemeljena.

8. Glavni očitek, ki ga tožnik v zvezi z izpodbijanim aktom naslavlja na toženko, je neobrazloženost izpodbijane odločbe oziroma pomanjkanje pravno odločilnih razlogov v njej, zaradi česar meni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

9. Sodišče je v svoji praksi (npr. I U 1162/2016, I U 506/2016 in I U 508/2016, enako pa izhaja tudi iz sodb tega in Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje toženka) že večkrat poudarilo, da so postopki javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev specifičen tip upravnega spora. Odločanje na podlagi javnega razpisa namreč nima značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, temveč gre za odločanje o „drugi javnopravni stvari“. To predvsem pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe ZUP uporabljajo smiselno in kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Po stališču sodne prakse je zato presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovnotehničnih vprašanjih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne spušča v primernosti strokovnotehnične plati odločitve. Tudi izpolnjevanje razpisnih kriterijev sodišče presoja zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje tistih kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja.

10. Opisana zadržana presoja sodišča pa toženke ne odvezuje, da svoje odločitve ne obrazloži na takšnem nivoju, ki omogoča, da se stranka seznani z vsemi tistimi razlogi, ki so vplivali na odločitev. To za primer, kakršen je obravnavani, izhaja tudi iz specialnega predpisa, ki ureja obravnavano materijo, to je Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi (ZUJIK), saj ta v 100. členu (kot je sodišče pojasnilo že v prejšnji sodbi) glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, napotuje na smiselno uporabo ZUP, ki v 214. členu določa, kaj mora obrazložitev odločbe vsebovati.

11. Obrazložitev odločbe z navedbo razlogov, na katerih temelji sprejeta odločitev, toženki narekuje tudi Ustava. Zahteva po obrazloženosti upravnega akta je namreč namenjena varstvu procesnih garancij iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave RS, saj varstva teh pravic ni mogoče zagotoviti, če odločbe ni mogoče preizkusiti. Te obveznosti toženke ne odvezuje ne pojasnjena specifična narava te javnopravne zadeve, ne zaupana ji pooblastila na podlagi zakona. Ravno nasprotno, prav dejstvo, da toženka na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakonodajalec, razporeja javna sredstva, torej sredstva davkoplačevalcev, jo zavezuje k strogemu spoštovanju vseh mehanizmov, zlasti postopkovnih, ki zagotavljajo enako obravnavo prijaviteljev, tem pa daje možnost, da se seznanijo z razlogi za svoj morebiten neuspeh. Res je, da v postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev prijavitelj ne uveljavlja pravice do prejema želenega denarnega zneska (gre zgolj za pričakovano pravico), gre pa mu, in sicer ravno zato, ker gre za delitev javnega denarja, pravica do enakega obravnavanja, ki je v bistvu temeljno upravičenje, ki ga ima prijavitelj v postopku javnega razpisa. Ključni instrument za varstvo pravice do enakega obravnavanja pa je prav obrazložitev odločbe, ki mora zato biti takšna, da prijavitelju omogoča, da se seznani z vsemi razlogi, zaradi katerih na javnem razpisu ni uspel. Če teh razlogov ni, preizkus, ali je bilo prijavitelju zagotovljeno enako varstvo pravic, ni mogoč, z ustavo zagotovljeno sodno varstvo pa ne more biti učinkovito oziroma ne more opraviti svoje funkcije.

12. Uvodoma navedeno stališče, ki je uveljavljeno v sodni praksi, da se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, v luči navedenega zato ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le na tak način prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi.

13. Tožnik utemeljeno uveljavlja, da toženka navedenega standarda tudi v drugo ni izpolnila. To je mogoče ugotoviti že pri prvem kriteriju prvega merila iz prve alineje 8.1.1 točke razpisnih pogojev. Po merilu iz navedene alineje je strokovna komisija ocenjevala kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave, pri čemer je bilo mogoče pri vsakem izmed navedenih kriterijev doseči po 55 točk (skupaj po merilu pa 220 točk). Tožnik je po tem merilu po navedenih kriterijih prejel 29, 26, 27 in 27 točk (skupaj 109 točk).

14. Pri kriteriju kakovosti je toženka zapisala, da gre pri tem za osnovno novinarsko/medijsko posredovalno kompetenco, tj. profesionalno realizacijo prijavljene programske vsebine, kar zahteva obvladovanje novinarskega dela, vrhunsko znanje jezika in poznavanje novinarskih žanrov ter avtonomnost mišljenja. S tem je toženka dodatno pojasnila kriterij, kar kaže na to, kako je ta kriterij mogoče konkretizirati, ni pa pojasnila konkretne ocene tožnikovega projekta. Ni namreč pojasnila, kako je navedene pod/kriterije uporabila v tožnikovem primeru, saj je v nadaljevanju navedla le, da je komisija po pregledu tožnikovega tednika, spletne strani, branja prispevkov in vsebine obrazca ter prijavljenega projekta projektu dodelila 29 točk, kar pomeni, da ga je ocenila za srednje kakovosten. Zakaj tožnikov projekt šteje za srednje kakovosten oziroma katerega od navedenih podkriterijev (npr. obvladovanje novinarskega dela, vrhunsko znanje jezika in poznavanje novinarskih žanrov ter avtonomnost mišljenja) tožnik ne izpolnjuje v zadostni meri oziroma kakšne so pomanjkljivosti njegovega projekta z vidika kakovosti oziroma navedenih podkriterijev, da mu ni mogoče dodeliti vseh točk, toženka ne pojasni. Tožniku, v posledici tega pa tudi sodišču, je s tem onemogočeno, da se seznani z razlogi, zaradi katerih toženka šteje, da je tožnikov projekt srednje kakovosten. Tožnik, v posledici tega pa tudi ne sodišče, se tako ne moreta prepričati, da navedeni kriterij ni bil uporabljen arbitrarno.

15. Glede na to, da je tožnik pri tem kriteriju iz neobrazloženih razlogov izgubil 26 točk, kar je več, kot je razlika med minimalnim številom točk 285, ki so jih dosegli projekti, ki so še prišli v poštev za sofinanciranje, in številom točk, ki jih je prejel tožnik (264), že navedeno zadostuje za sklep, da je tožba utemeljena.

16. Glede tožbenega očitka, da tožniku ni omogočena primerjava ocenjevanja in uporabljenih kriterijev z drugimi (zlasti uspešnimi) prijavitelji, sodišče pojasnjuje, da pri vpogledu v te ocene ne gre za preizkus zakonitosti odločb, izdanih drugim prijaviteljem, kar res ne bi moglo biti predmet obravnavane zadeve, temveč za preizkus zakonitosti odločitve o tožnikovi vlogi z vidika enake uporabe razpisnih meril. Tožnik sicer trdi, da je od toženke zahteval vpogled v vse (pozitivne) odločbe iz obravnavanega razpisa, vendar iz tožbi predložene listine (elektronsko sporočilo z dne 14. 4. 2017) ne izhaja, da bi to storil v postopku izdaje izpodbijane odločbe na podlagi 116. člen ZUJIK oziroma 82. člena ZUP (prim. sodbo tega sodišča I U 1715/2016), temveč je zahtevo postavil kot novinarsko vprašanje. Toženki zato v zvezi s tem v tej zadevi ni mogoče očitati kršitev pravil postopka, in sicer tudi ne kolikor se tožnik sklicuje na pravila o dostopu do informacij javnega značaja, saj predmet tega upravnega spora niso postopki v zvezi z dostopom do takih informacij, temveč zgolj odločitev o tožnikovi vlogi za sofinanciranje.

17. Tožnik je sodišču 3. 4. 2020 poslal vlogo, s katero napoveduje vložitev pripravljalne vloge, v kateri se namerava opredeliti do toženkinih navedb v odgovoru na tožbo, hkrati pa predlaga, naj se v izogib nadaljnjim stroškom upravnega spora, zadeva zaključi s sklenitvijo sodne poravnave, pri tem pa ne navaja, da je o tej možnosti že dosegel kakršenkoli dogovor s toženko. Ker sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnih aktov, po pojasnjenem pa je ugotovilo, da je izpodbijana odločba iz razloga po po 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nezakonita, je o tožbi odločilo. Glede na ugotovljeno kršitev je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je organ vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

18. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče mu je priznalo stroške v znesku 285 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR, saj je bila zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).