Jedro

V postopku zavarovanja je tako treba izhajati iz predpostavke, da tožeča stranka ob tako postavljenem zahtevku uveljavlja zavarovanje terjatve, ki jo uveljavlja s primarnim tožbenim zahtevkom, saj sama s postavitvijo podrejenega zahtevka na razdrtje pogodbe smiselno predlaga, naj se sodišče ukvarja s sankcijo zaradi neizpolnitve pogodbe šele, če bo ugotovilo, da tožbeni zahtevek na izpolnitev pogodbe ni utemeljen. Drugačno izhodišče bi pomenilo, da sodišče presoja (verjetnost) prenehanja pogodbe predno je izčrpalo tožbene trditve o obstoju in dolžnosti izpolnitve te pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se je glasil: "Tožniku se prepove vsakršno razpolaganje, predvsem pa obremenitev in odtujitev poslovnega prostora na A. cesti, Ljubljana, ki stoji na parc. št., vse vl. št. k.o. do ene polovice idealnega deleža z vknjižbo začasne odredbe oziroma prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani." Proti sklepu sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je razpolagala s svojim tožbenim zahtevkom tako, da je z vlogo z dne 1.1.2004 spremenila tožbo (prim. l. št. 14). S spremenjeno tožbo je uveljavljala primarni in podrejeni tožbeni zahtevek. S primarnim je zahtevala izročitev sporne dokumentacije za pridobitev uporabnega dovoljenja, s podrednim pa je zahtevala razdrtje prodajne pogodbe z dne 17.5.2002 za poslovni prostor na B. cesti in A. cesti.

O podrejenem tožbenem zahtevku bo sodišče lahko odločalo šele, če bo spoznalo, da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen (3. odst. 182. čl. ZPP). Opozoriti velja, da tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja izpolnitev pogodbe, s podrejenim pa sankcijo zaradi neizpolnitve le-te. Pritožbeno sodišče se v tej fazi postopka ne spušča v presojo, ali ima tožeča stranka sploh pravni interes za oblikovalni tožbeni zahtevek (prim. s tem v zvezi pravno mnenje občne seje VSS, ki je bila 14.12.1994, Pravna mnenja 2/94, stran 9, z obr.). Tožbena zahtevka omenja pritožbeno sodišče zato, ker se po vsebini izključujeta.

V postopku zavarovanja je tako treba izhajati iz predpostavke, da tožeča stranka ob tako postavljenem zahtevku uveljavlja zavarovanje terjatve, ki jo uveljavlja s primarnim tožbenim zahtevkom, saj sama s postavitvijo podrejenega zahtevka na razdrtje pogodbe smiselno predlaga, naj se sodišče ukvarja s sankcijo zaradi neizpolnitve pogodbe šele, če bo ugotovilo, da tožbeni zahtevek na izpolnitev pogodbe ni utemeljen. Drugačno izhodišče bi pomenilo, da sodišče presoja (verjetnost) prenehanja pogodbe predno je izčrpalo tožbene trditve o obstoju in dolžnosti izpolnitve te pogodbe. To po stališču pritožbenega sodišča ni sprejemljivo. Zato ne morejo biti pomembne pritožbene trditve, ki očitajo sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava glede nemožnosti zavarovanja terjatve, uveljavljane s podrejenim tožbenim zahtevkom.

Glede terjatve, uveljavljane s primarnim tožbenim zahtevkom, pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da z njo predlagano zavarovanje nima nobene zveze. Predlagano sredstvo zavarovanja namreč ne pomeni sredstva zavarovanja za bodočo uveljavitev primarno vtoževane terjatve. Te presoje pritožnik niti ne izpodbija.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Sodišče prve stopnje je pravno-relevantno dejansko stanje pravilno ugotovilo.

Ker pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ).