Jedro

Te pogodbe (pactum de compensando) pa tožeča stranka ni ustrezno procesno izpodbijala s tožbenim zahtevkom na razveljavitev pogodbe, zato tožeča stranka tudi ni mogla uspeti z ugovorom neveljavnosti pogodbe zaradi prisiljenja (94. člen in prvi odstavek 95. člena OZ v zvezi s 45. členom OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 17.896,64 EUR s pp, glede stroškov pa je odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 256,00 EUR s pp.

2. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede vozil Toyota Corolla opozarja, da je tožena stranka z A. d.d. glede škode na vozilih podpisala dve izvensodni poravnavi z dne 13.10.2020. Že v uvodu teh poravnav je zapisano, da se poravnava sklepa v popolno poravnavo vse materialne škode. V nadaljevanju je nato izrecno zapisano tudi, da so s plačili odškodnine zavarovalnica in odgovorne osebe proste vsakršnih obveznosti iz tega škodnega dogodka. Jasno je torej, da je bila volja strank, da se s poravnavo dokončno uredijo in razrešijo vsa sporna vprašanja iz tega škodnega dogodka. Zavarovalnica je s sklenitvijo izvensodne poravnave in plačilom odškodnine ravnala v imenu zavarovanca, zato je potrebno šteti, kot da je odškodnino plačal zavarovanec sam. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča. Poravnava torej zagotovo učinkuje tudi za tožečo stranko in višji zahtevki zoper njo niso dopustni. S sklenitvijo poravnave je bila ugotovljena višina škode, tožena stranka pa se je s tem odpovedala višjim zahtevkom. V primeru, da poravnava ne bi bila sklenjena, bi tožena stranka lahko razliko med izplačano in popolno odškodnino sodno uveljavljala bodisi od tožeče stranke bodisi od zavarovalnice. V okvirnem sporazumu, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, je zapisano, da se odškodninsko razmerje presoja po splošnih pravilih civilnega prava. Med splošna pravila civilnega prava pa zagotovo spadajo pravila o poravnavi in zavarovalni pogodbi. Tožeča stranka se je s takšno poravnavo strinjala, zato je obveznost prenehala zoper njo tudi po pravilih o odpustu dolga. Dodatno se tožeča stranka sklicuje še na 399. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Enostranska ocena škode s strani tretje osebe ne more vplivati na odnos med pravdnima strankama. V tej zvezi pritožba opozarja na prekoračitev trditvene podlage. Tožeča stranka je priložila oceno škode specializiranega podjetja B. d.o.o., ki je strokovnjak na področju vrednotenja vozil. Iz ocene škode izhaja, da škoda na vozilu ni bila totalna. Kar zadeva vozila Volkswagen Transporter, pritožba opozarja na okoliščino, da se je sodišče oprlo na pisno izjavo C. C., ki pa v postopku ni bil zaslišan. V tej zvezi je sodišče slepo sledilo pisni izjavi disponenta, ne da bi tega tudi zaslišalo. Po drugi strani je sodišče povsem zanemarilo izjavo voznika, ki je v direktnem nasprotju z izjavo disponenta in katero so ob zaslišanju potrdile tudi priče. Pisna izjava ni bila dana v skladu z določbo 236.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba opozarja tudi na izpoved priče D. D., ki je jasno izpovedal, da je do škode na vozilu prišlo, ker disponent voznika ni opozoril, da bo odprl prtljažna vrata. V tej zvezi pritožba opozarja na procesne kršitve sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je podala pisni odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pravdnih stroškov za pritožbo tožena stranka ni priglasila.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pobotanje je prenehanje nasprotnih terjatev med istima strankama, ki sta druga nasproti drugi obenem upnika in dolžnika (311. člen OZ). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je iztoževana terjatev zaradi pobotanja prenehala, saj sta se pogodbeni stranki dogovorili (izjave o kompenzaciji z dne 10.11.2020, 7.12.2020, 8.1.2021 in 18.2.2021 – priloge od A13 do A16), da se njune vzajemne terjatve, med katere sodi tudi iztoževana terjatev v višini 17.896,64 EUR1, štejejo za pobotane (pactum de compensando). Te pogodbe pa tožeča stranka ni ustrezno procesno izpodbijala s tožbenim zahtevkom na razveljavitev pogodbe, zato tožeča stranka tudi ni mogla uspeti z ugovorom neveljavnosti pogodbe zaradi prisiljenja (94. člen in prvi odstavek 95. člena OZ v zvezi s 45. členom OZ).

7. Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili (191. člen OZ). V tej zvezi je tožeča stranka sicer trdila, da je bila v podpis pobotnega dogovora prisiljena, ker bi sicer tožena stranka zadržala plačilo njenih storitev, tožeči stranki pa bi zato zmanjkalo denarja za plače in lahko bi šla v stečaj. Vendar pa so takšne trditve premalo konkretizirane, poleg tega pa so bile tudi dokazno povsem nepodprte2. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka zahteva plačilo nečesa, kar je zaradi sporazumnega pobota že prenehalo, pri čemer niso izpolnjeni procesni pogoji za razveljavitev omenjene pogodbene podlage, prav tako pa ne pogoji za vrnitev iz 191. člena OZ.

8. Že iz teh razlogov je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita in se zato pritožbeno sodišče z ostalimi materialnopravnimi pritožbenimi razlogi (učinki sklenitve izvensodne poravnave z zavarovalnico, pri kateri je imela tožeča stranka sklenjeno zavarovanje odgovornosti) niti ni posebej ukvarjalo. Enako velja tudi za pritožbene razloge, ki napadajo ugotovljeno dejansko stanje, pa tudi za pritožbene razloge v smeri procesnih kršitev glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče B.B. 9. Pritožbeno sodišče je zaradi tega pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nima pravice do povrnitve pritožbenih stroškov, tožena stranka pa stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.

1 Terjatev po računu št. 30134 v višini 644,36 EUR, terjatev po računu št. 30138 v višini 5.750,76 EUR, terjatev po računu št. 30142 v višini 5.750,76 EUR in terjatev po računu št. 40103 v višini 5.750,76 EUR. 2 Kar velja tudi za trditev, da je tožeča stranka ob podpisu pobotov opozorila toženo stranko, da zavrača računa TA-09714 in TA-08207 in bo v tej zvezi vložila tožbo.