Jedro

Obstoj dogovora o dejanskem obsegu služnosti, ki se je tudi izvajal, je v nasprotju s tezo tožnikov o nedoločljivosti predmeta obveznosti in posledični ničnosti služnostne pogodbe.

Služnostni upravičenec mora svojo pravico izvrševati v dogovorjenem obsegu. Razširjanje služnosti ni dopustno. Čezmerno izvrševanje služnosti predstavlja nedopusten poseg v lastninsko pravico. Ker je toženka pri izvrševanju služnosti prekoračila svoja upravičenja, je zahteva lastnikov služeče nepremičnine za pravno varstvo utemeljena.

Namen stvarne služnosti je v koristi, ki omogoča izvrševanje lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini. Kar pa ne pomeni, da spremenjene potrebe gospodujočega zemljišča opravičujejo razširitev stvarne služnosti, niti, da imajo interesi služnostnega upravičenca avtomatično prednost pred interesi služnostnih zavezancev.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo objektivno spremembo tožbe, nato pa z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali izbris stvarne služnosti, vknjižene pri parceli 479/28, k. o. X (ID 001), z ID izvedene pravice 002, 003 in 004, pri parceli 479/30, k. o. X (ID 005), z ID izvedene pravice 006, 007, 008 in pri parceli 479/6, k. o. X1 (ID 009), z ID izvedene pravice 010, 011 in 012, vse z dodatnim opisom: „_Na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 21. 4. 1998 se vknjiži po parc. št. 479/6 služnostna pravica dostopa z vsemi vozili v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 474/31, 479/13 in 479/14._“ (I. točka izreka). Ugodilo je podrednemu tožbenemu zahtevku, (1) da se ukinejo stvarne služnosti dostopa z vsemi vozili, ki so vknjižene pri parceli 479/28 (II. točka izreka) in pri parceli 479/30 (III. točka izreka), (2) da se stvarne služnosti dostopa z vsemi vozili, ki so vknjižene pri parceli 479/6 utesnijo tako, da te služnosti po utesnitvi potekajo po 4 metre široki trasi, ki poteka vzdolž celotnega zahodnega roba parcele 479/6 in je 7 metrov oddaljena od pločnika stavbe na parceli 479/28, po 4 metre široki trasi vzdolž južnega roba parcele 479/6, pri čemer je trasa 4 metre oddaljena od južnega roba parcele 479/6, in po vzhodnem robu parcele 479/6 v širini 4 metrov, do stika zemljiških parcel 479/6, 474/32 in 474/76, ter v isti smeri še 10 metrov (IV. točka izreka), (3) da se toženki prepoveduje vsako nadaljnje poseganje v lastninsko pravico tožnikov na parceli 479/6, ki ni v skladu s služnostno pravico, kot je določena v tožbenem zahtevku (V. točka izreka), in (4) da je toženka dolžna tožnikom povrniti njihove pravdne stroške, ki bodo s posebnim sklepom odmerjeni po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (VI. točka izreka).

2. Tožniki izpodbijajo zavrnilni del sodbe, toženka pa njen ugodilni in stroškovni del, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.2 Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo ustrezno spremeni, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožniki trdijo, da je odločitev oprta na dejstvo, ki ga pravdni stranki nista zatrjevali, in sicer, da je toženka pridobila lastninsko pravico na gospodujočih zemljiščih z nakupom iz stečajne mase. S tem je kršilo razpravno načelo, pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ter načelo kontradiktornosti. Trditve o načinu pridobitve lastninske pravice bi morala toženka podati do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Čeprav so jo tožniki opozarjali na nedobrovernost, toženka (ne v pisnih vlogah ne na narokih) ni podala navedb o tem, da je lastninsko pravico na gospodujočih nepremičninah pridobila z nakupom iz stečajne mase. Toženkin direktor je ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo 28. 3. 2022 izpovedal, da naj bi bile gospodujoče nepremičnine kupljene iz stečajne mase. Dokazi ne morejo širiti niti nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage. Sodišče pri odločanju ne bi smelo upoštevati nezatrjevanega dejstva. Sodba je obremenjena tudi s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med dejstvi, na katerih temelji sodba, in dejstvi, ki izhajajo iz listin. Sodišče bi moralo šteti, da je toženka lastninsko pravico pridobila na pravno poslovni podlagi (ne originarno). Ne bi se smelo opreti na določbe ZFPPIPP3, temveč bi moralo utemeljenost primarnega tožbenega zahtevka presojati na podlagi določil SPZ4 in tretjega odstavka 244. člena ZZK-1.5 Izbrisni zahtevek je mogoče vložiti tudi proti nedobrovernemu kasnejšemu pridobitelju. Da toženka glede obsega služnosti ni bila dobroverna, izhaja iz dejstev, da na služečih parcelah 479/30 in 479/6 stoji objekt oziroma parkirišče, da se je do gospodujočih zemljišč dostopalo le skozi drseča ograjna vrata, da ob severni strani gospodujoče nepremičnine ni bilo ceste, temveč le intervencijska pot, in da vse do leta 2017 dostop po celotni zahodni strani toženkinega objekta ni bil potreben za gospodujočo nepremičnino. Stranki prodajne pogodbe iz leta 1998 nista nameravali ustanoviti služnosti na celotni parceli, saj je prodajalec na delu parcele 479/6 nameraval zgraditi objekt. Nezadosten opis vsebine služnosti pomeni nedoločljiv predmet, in posledično ničnost služnostne pogodbe. Določilo 3. člena prodajne pogodbe je nično, posledično pa je nična tudi vknjižba stvarne služnosti v zemljiško knjigo.

4. Toženka trdi, da je napačno stališče, da so se z asfaltiranjem zelenice pred skladiščem spremenile okoliščine v smislu 222. člena SPZ. Dostop do skladišč le preko njenih nepremičnin ni mogoč, dostop je mogoče le z izvajanjem služnostne pravice. Toženka se je sklicevala na Pravilnik o projektiranju cest, ki za tovorna in priklopna vozila določa obseg obračalnega kroga do 12 m. Tega prostora na gospodujoči nepremičnini ni. Sodba ne vsebuje razlogov o tem, da je širina in dolžina gospodujočih zemljišč zadostna za zagotavljanje dostopa (za manevriranje tovornih vozil). Brez obrazložitve je bil zavrnjen predlog za izvedbo ogleda in za imenovanje izvedenca prometne stroke. Toženka je slednjega predlagala prav zato, ker je zatrjevala, da potrebuje služnost poti z vsemi vozili po celotni služeči nepremičnini. Dokaz z izvedencem geodetom je bil zavrnjen na podlagi ugotovitve, da toženka ni prerekala utesnitve služnosti, kar pa ne drži. S tem, ko se ni opredelilo do pisnih izjav prič (A. A., B. B., C. C., D. D., E. E.), oziroma ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniki želijo del parcele 479/6 spremeniti v parkirna mesta. Z ukinitvijo oziroma utesnitvijo služnostne pravice želijo torej realizirati svoj ekonomski interes, ki pa ne utemeljuje njihovega zahtevka.

5. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo predlagata zavrnitev nasprotnikove pritožbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožniki, lastniki služečih nepremičnin, zoper toženko, lastnico gospodujočih nepremičnin, s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljajo izbris stvarne služnosti zaradi ničnosti pravnega posla, ki je bil podlaga za vknjižbo služnosti. S podrednim tožbenim zahtevkom pa uveljavljajo ukinitev oziroma utesnitev stvarne služnosti in prepoved posegov v svojo lastninsko pravico.

8. Po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje je sledeče: Na podlagi 3. člena prodajne pogodbe z dne 21. 4. 1998 (sklenjene med prodajalcem F., d. o. o., in kupcem G., d. o. o., katere predmet so bile parcele 474/31, 479/13 in 479/14) je bila na parceli 479/6 (služeča nepremičnina) vknjižena služnostna pravica dostopa z vsemi vozili v korist vsakokratnega lastnika parcel 479/13, 479/14 in 474/31 (gospodujoče nepremičnine - v naravi skladišče in dvorišče ter intervencijska pot na severni strani skladišča). Parcela 474/31 (v naravi skladišče in dvorišče) je bila kasneje razdeljena na parceli 474/75 in 474/76. Zaradi gradnje (v letu 1999) na parceli 479/6 je bila ta kasneje razdeljena na parcele 479/6, 479/28 in 479/30. Tožniki so etažni lastniki poslovnih prostorov v stavbi, stoječi na parceli 479/28 (stavbišče stavbe na naslovu H.), ter solastniki parcel 479/30 (v naravi tri parkirna mesta na zahodni strani stavbe) in 479/6 (v naravi cesta in parkirna mesta). Na parcelah 479/28 in 479/30 se služnost ni izvrševala, izvrševala se je le na delu parcele 479/6. Zaradi zelenice pred tretjo skladiščno halo (parcela 474/75), ograje na betonskem robu, ki je ločevala služečo in gospodujoče nepremičnine, ter parkirnih mest ob ograji (stanje prikazujejo fotografije in satelitski posnetki – priloge A42, A47, A52, A53), se je do tretje skladiščne hale dostopalo vzdolž vzhodnega roba parcele 479/6, približno do polovice (gledano od juga proti severu), skozi premična ograjna vrata in preko dvorišča pred drugo skladiščno halo (parcela 474/76). Po tem, ko je v letu 2016 postala lastnica gospodujočih nepremičnin, je toženka asfaltirala zemljišče pred tretjo skladiščno halo, odstranila betonski rob in ograjo (sedanje stanje prikazujejo fotografije - priloge A44, A45, A54, A55), ter na severni strani skladišča izdelala dodaten vhod. Od tedaj dalje izvršuje služnost dostopa po celotnem vzhodnem delu parcele 479/6 (do gospodujočih zemljišč dostopa tudi preko zarisanih parkirnih mest na vzhodnem delu parcele 479/6 - na desni strani cestišča, ob nekdanji ograji, ki je ločevala služečo in gospodujoče nepremičnine), kar tožnikom onemogoča parkiranje.

_O pritožbi tožnikov_

9. Primarni tožbeni zahtevek, s pravno podlago v 243. členu ZZK-1,6 je temeljil na trditvah tožnikov, da stvarna služnost dostopa ni določljiva (iz opisa služnosti ne izhaja, kakšen je bil obseg služnosti, glede katerega je med strankama prodajne pogodbe obstajalo soglasje volj), nedoločljiva obveznost pa je nična. Razlog za zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje našlo v okoliščini, da je toženka gospodujoče nepremičnine kupila v stečajnem postopku. Ker je v takšnem primeru ugovor nedobrovernosti izključen,7 velja toženka za dobroverno - zoper njo ni dovoljen zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe (tretji odstavek 244. člena ZZK-1).

10. Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je toženka gospodujoče nepremičnine kupila v stečajnem postopku, preseglo podano trditveno podlago, ter s tem kršilo razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP). Dejstva, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v dejansko podlago sodbe, toženka ni zatrjevala. Da so bile gospodujoče nepremičnine kupljene iz stečajne mase, izhaja iz izpovedi njenega zakonitega zastopnika.8 Soglašati je treba s pritožbenim stališčem, da je izvajanje dokazov namenjeno dokazovanju pravno pomembnih dejstev, ne nadomeščanju (širjenju) trditvene podlage. Kljub navedenemu pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je opisana postopkovna kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, niti, da je s tem, ko tožnikom ni omogočilo, da se do spornega dejstva opredelijo, kršilo njihovo pravico do izjave. Po presoji pritožbenega sodišča gre namreč za dejstvo (ali je toženka gospodujoče nepremičnine pridobila originarno ali na pravno poslovni podlagi, oziroma ali jo je šteti za dobroverno pridobiteljico, ki je ob nakupu izpolnila svojo poizvedovalno dolžnost), ki se pri preizkusu utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka po drugi materialnopravni podlagi izkazuje za pravno nepomembno.

11. V času sklenitve prodajne pogodbe veljavni ZTLR9 sicer ni določal vsebine zavezovalnega pravnega posla, ki je podlaga za nastanek stvarne služnosti (kot to določa drugi odstavek 215. člena SPZ), vendar je glede na splošna pravila obligacijskega prava že takrat veljalo, da mora biti v pogodbi o ustanovitvi služnosti le-ta opisana (predmet obveznosti mora biti določen oziroma določljiv). Stvarna služnost vselej bremeni služečo nepremičnino kot celoto, čeprav je lahko izvrševanje vsebine služnosti omejeno samo na del služeče nepremičnine.10 Na podlagi tožbenih trditev je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, (1) da je med strankama prodajne pogodbe obstajalo soglasje volj, da se na parceli 479/6 ustanovljena stvarna služnost dostopa izvršuje le na delu te parcele, in (2) da se je stvarna služnost v dogovorjenem obsegu oziroma z dogovorjeno vsebino izvrševala do leta 2016. Obstoj dogovora o dejanskem obsegu služnosti, ki se je tudi izvajal, je v nasprotju s tezo tožnikov o nedoločljivosti predmeta obveznosti in posledični ničnosti služnostne pogodbe (47. člen ZOR11 oziroma 35. člen OZ12). Zahtevek za izbris vknjižene stvarne služnosti je bil torej utemeljeno zavrnjen.

_O pritožbi toženke_

12. Razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo ukinitev (prenehanje) stvarne služnosti na parcelah 479/28 in 479/30 (na teh parcelah se služnost nikoli ni izvrševala, služnost na teh parcelah je za uporabo gospodujočih nepremičnin nekoristna), pritožnica izrecno (konkretizirano) ne nasprotuje.13 Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 222. člena SPZ14, po presoji pritožbenega sodišča pa predstavlja materialnopravno podlago (pavšalno) izpodbijane odločitve (tudi) določba drugega odstavka 225. člena SPZ, po kateri v primeru delitve služeče nepremičnine stvarna služnost ostane samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala.

13. Pritožnica v okviru pritožbenih navedb ni izpodbijala dokazne presoje, da se je do leta 2016 služnost izvrševala na način kot so trdili in dokazovali tožniki, oziroma da se je v tem obdobju služnost izvrševala v manjšem obsegu (manj obremenjujoče za služečo nepremičnino) kot kasneje. V postopku ugotovljena dejstva o stanju in potrebah gospodujočih nepremičnin ob sklenitvi prodajne pogodbe, o (v prodajni pogodbi izraženi) prodajalčevi nameri gradnje na parceli 479/6, ki je bila leto kasneje tudi realizirana15, in o načinu (obsegu) izvrševanja služnosti od njenega nastanka do leta 2016, potrjujejo pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je bila stvarna služnost dostopa dogovorjena v obsegu kot se je kasneje tudi izvrševala (oziroma obratno – izvrševala se je v obsegu kot je bila predhodno dogovorjena). Posledično ne more biti utemeljeno toženkino prepričanje, da njeno upravičenje do izvrševanja služnosti vzdolž celotnega vzhodnega roba parcele 479/6 izvira iz pogodbenega dogovora. Navedenemu velja dodati, da bi se tudi v primeru dvoma o vsebini (obsegu) stvarne služnosti, skladno z načelom najmanjše obremenitve (prvi odstavek 219. člena SPZ16) štelo, da služnost obstaja v obsegu, ki je blažji za služečo nepremičnino17 (torej na delu vzhodnega roba parcele 479/6, ne na celotnem vzhodnem robu parcele).

14. Služnostni upravičenec mora svojo pravico izvrševati v dogovorjenem obsegu. Razširjanje služnosti ni dopustno. Čezmerno izvrševanje služnosti predstavlja nedopusten poseg v lastninsko pravico. Ker je toženka pri izvrševanju služnosti prekoračila svoja upravičenja, je zahteva lastnikov služeče nepremičnine za pravno varstvo utemeljena. Tožniki želijo z zahtevkom za „utesnitev“ služnosti na parceli 479/6 doseči, da se služnost dostopa določi v skladu z dogovorjeno in izvrševano uporabo služeče nepremičnine do leta 2016: (kar zadeva vzhodni rob parcele18) po trasi široki 4 metre, do stika zemljiških parcel 479/6, 474/32 in 474/76, ter v isti smeri še 10 metrov. Ker je bilo izvrševanje služnosti omejeno na del služeče nepremičnine, je po naravi stvari izključena presoja po prvem odstavku 222. člena SPZ, ali je zaradi bistveno spremenjenih okoliščin služnost „v presežku“, torej v delu, v katerem sploh ni bila dogovorjena in se ni izvrševala, prenehala (tisto, kar nikoli ni obstajalo, ne more prenehati). Po presoji pritožbenega sodišča ima zahtevek za „utesnitev“ ugotovitveno (ne oblikovalno) naravo in je po vsebini sestavni del negatorne tožbe (99. člen SPZ), s katero želijo lastniki služeče nepremičnine doseči takšen način izvrševanja služnosti kot je bil izvorno dogovorjen (in se je do leta 2016 tudi izvajal), oziroma preprečiti izvrševanje služnosti vzdolž celotnega vzhodnega dela parcele 479/6. Prepoved posegov v lastninsko pravico tožnikov na parceli 479/6 (V. točka izreka izpodbijane sodbe) se torej nanaša na takšno izvrševanje služnosti dostopa, ki ne poteka po trasi služnostne poti, ugotovljeni v IV. točki izreka izpodbijane sodbe (oziroma III. točki podrednega tožbenega zahtevka19).

15. Namen stvarne služnosti je v koristi, ki omogoča izvrševanje lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini. Kar pa ne pomeni, da spremenjene potrebe gospodujočega zemljišča opravičujejo razširitev stvarne služnosti, niti, da imajo interesi služnostnega upravičenca avtomatično prednost pred interesi služnostnih zavezancev. Pritožbeno izpostavljena nujnost dostopa do gospodujoče nepremičnine – parcele 474/75, preko celotnega vzhodnega dela parcele 479/6, tudi preko zarisanih parkirnih mest na parceli (saj dostop in manevriranje tovornih vozil zgolj preko gospodujočih nepremičnin ni mogoče), v tem sporu ni pravno odločilno dejstvo. Takšno nujnost je namreč ustvarila toženka sama. Zaradi posegov na gospodujočih nepremičninah20 (teh pritožnica ne zanika) so se spremenile potrebe gospodujočih nepremičnin, kar pa ne utemeljuje razširitve dogovorjene služnosti (obsežnejšega načina izvrševanja služnosti). Tudi to stališče izvira iz omenjenega načela najmanjše obremenitve služeče nepremičnine.21 Ker gre za pravno neodločilno dejstvo, sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokazov v tej smeri (213. člen ZPP), niti se mu ni bilo treba opredeliti do pravilnika, ki določa obseg obračalnega kroga za različne vrste vozil (niti do drugih pravnih podlag, ki jih ponuja toženka). Zavrnitev toženkinih dokaznih predlogov (ogled, imenovanje izvedenca prometne stroke, zaslišanje prič D. D. in E. E., ki bi lahko izpovedali o nujnosti obstoja služnosti) je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo. Toženka je res nasprotovala zatrjevani utesnitvi služnosti, ni pa (kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo) konkretizirano nasprotovala izmeram obsega služnosti kot so jih zatrjevali tožniki.22 Ker neprerekanih dejstev ni treba dokazovati (214. člen ZPP), je bil dokaz z izvedencem geodetom utemeljeno zavrnjen. Toženka v okviru pritožbenih očitkov zatrjuje procesno kršitev zaradi neizvedbe zaslišanja prič (A. A., B. B., C. C.), ki bi lahko izpovedale o načinu (obsegu) izvrševanja služnosti, ob tem pa ne izpodbija dokazne presoje sodišča prve stopnje o načinu (obsegu) izvrševanja služnosti (pred in po letu 2016). V takšni procesni situaciji neizvedba predlaganih dokazov ne predstavlja procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da tožniki ne bi smeli uživati sodnega varstva, ker želijo s pomočjo postavljenih zahtevkov uresničiti svoj ekonomski interes (cestišče - zaključni del služeče nepremičnine želijo spremeniti v parkirna mesta). Zahtevku tožnikov, s katerim uveljavljajo varstvo svoje lastninske pravice, je sodišče prve stopnje ugodilo zato, ker je bilo izvrševanje služnosti od nastanka služnosti dalje omejeno na del služeče nepremičnine. Na delu parcele, kjer se služnost ni izvrševala, lahko tožniki svojo lastninsko pravico uživajo brez omejitev (to velja tako glede parkirnih mest na desni strani ceste, ob nekdanji ograji, ki je ločevala služečo in gospodujoče nepremičnine, kot tudi glede realizacije njihove morebitne namere o izvedbi dodatnih parkirnih mest).

17. Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da je izpodbijana odločitev v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj s pritožbama nista uspeli, poleg tega njuna odgovora na nasprotnikovo pritožbo nista prispevala k odločitvi o pritožbah in sta bila v tem smislu nepotrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Vse v obrazložitve navedene parcele se nahajajo na območju katastrske občine X, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine. 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 3 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 126/2007, s spremembami in dopolnitvami. 4 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami. 5 Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003, s spremembami in dopolnitvami. 6 Če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena, s tožbo uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se, če se izpodbija vknjižba pridobitve izvedene pravice: izbriše ta vknjižena izvedena pravica ali ta zaznamba (2. točka prvega odstavka 243. člena ZZK-1). Vknjižba je neveljavna iz materialnopravnega razloga po prejšnjem odstavku, če je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo, neveljavno že ob njegovi izstavitvi zaradi ničnosti pravnega posla iz prvega ali drugega odstavka 36. člena tega zakona, na podlagi katerega je bilo izstavljeno (1. točka drugega odstavka 243. člena ZZK-1). 7 Po stališču sodne prakse (sodbi II Ips 279/2014 z dne 14. 7. 2016 in II Ips 81/2020 z dne 10. 2. 2021) so zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku in posebnega varstva originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren. Enako presojo omogoča tudi določba petega odstavka 342. člena ZFPPIPP. 8 Glej zapisnik o opravljenem naroku z dne 28. 3. 2022, na list. št. 165 v spisu. 9 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ št. 6/1980, s spremembami in dopolnitvami. 10 Glej M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 881. 11 Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 27/1978, s spremembami in dopolnitvami. 12 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv (47. člen ZOR/35. člen OZ). 13 Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da parceli nista služeči nepremičnini. 14 Lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena (prvi odstavek 222. člena SPZ). 15 Iz 1. člena prodajne pogodbe z dne 21. 4. 1998 izhaja, da je prodajalec lastnik parcele 479/6, na delu katere namerava zgraditi nov objekt in preko katere bo mogoč dostop do nepremičnin, ki so predmet pogodbe (parcele 474/31, 479/13, 479/14). 16 Stvarna služnost se izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (prvi odstavek 219. člena SPZ). 17 Glej M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 909. V konkretnem primeru ne gre za situacijo, da bi toženka služnost dostopa izvrševala po isti trasi, vendar z drugimi, sodobnejšimi prevoznimi sredstvi (v teh primerih po stališču sodbe prakse ne gre za razširitev služnosti). 18 Pritožnica ni podala nobenih navedb glede izvrševanja služnosti po zahodnem in južnem roba parcele. 19 Glej drugo pripravljalno vlogo tožnikov - list. št. 85 in 86 v spisu. 20 Med te posege sodi tudi navoženi material med parcelama 474/75 in 474/76, viden na fotografijah - priloge A44, B4, B5. 21 Glej M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 909. 22 Glej drugo pripravljalno vlogo tožnikov – list. št. 87 in 88 v spisu.