Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je kot osemletni otrok dobil hude telesne poškodbe v prometni nezgodi, ki jo je povzročila M. M. Tožnik je zahteval odškodnino od treh toženih strank: 1. A. A., 2. M. M. in 3. Zavarovalnice. Sodišče prve stopnje je o sporu odločalo že s sodbo z dne 07.11.1996, s katero je obsodilo vse tri tožence na solidarno plačilo odškodnine 8.401.250,00 SIT, prvega toženca in drugo toženko pa še posebej na plačilo razlike 5.252.000,00 SIT. Taka sodba je že pravnomočna zoper drugo in tretjo toženko, medtem ko je bila sodba zoper prvega toženca razveljavljena. Po ponovljenem postopku je sodišče odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper prvega toženca in s sodbo 09.02.1999 odločilo, da je toženec A. A. dolžan plačati tožniku nerazdelno z drugo toženko 5.252.000,00 SIT z obrestmi.

Na pritožbo toženca je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, in sicer tako, da je toženčevo obveznost do tožnika znižalo na 1.752.000,00 SIT ter višji zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi ali pa naj se sodba razveljavi. V reviziji opisuje obseg poškodb, ki jih je utrpel zaradi prometne nezgode in škodo, ki mu je zaradi tega nastala. Izvaja, da pritožbeno sodišče ni imelo utemeljenih razlogov za znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti s 6.000.000,00 SIT na 3.500.000,00 SIT in odškodnine za skaženost z 2.000.000,00 SIT na 1.000.000,00 SIT. Znižana odškodnina je prenizka in ne ustreza pravnim standardom pravične odškodnine. Pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča in zato naj se izpodbijana sodba spremeni.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP 1977, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

S spredaj navedeno pravnomočno sodbo, ki velja v razmerju do povzročiteljice nezgode M. M. in Zavarovalnice, je bila ugotovljena nepremoženjska škoda v višini 14.200.000,00 SIT, in sicer iz naslova telesnih bolečin v višini 5.000.000,00 SIT, iz naslova strahu 1.200.000,00 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6.000.000,00 SIT in iz naslova skaženosti 2.000.000,00 SIT. Škodo v enaki višini iz vseh štirih navedenih naslovov je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi v obravnavani zadevi v postopku zoper toženca A. A., ki je bil lastnik vozila, s katerim je M. M. povzročila prometno nezgodo tožnika. Ker je ugotovilo, da je tožnikova škoda razen v višini 5.552.000,00 SIT že plačana, je sodišče prve stopnje obsodilo toženca A. A. na plačilo navedenega zneska (katerega solidarna plačnica je tudi M. M.). Na pritožbo toženca je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, in sicer tako, da je ugotovilo manjšo škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (ki jo je odmerilo v višini 3.500.000,00 SIT) in iz naslova skaženosti (ki jo je odmerilo v višini 1.000.000,00 SIT), tako da je ugotovilo skupno škodo v višini 10.700.000,00 SIT. Ker je škoda v višini 8.948.000,00 SIT že plačana, je sodišče druge stopnje naložilo tožencu, da plača preostalo razliko škode, to je 1.752.000,00 SIT.

V revizijskem postopku je tako sporna odločitev o plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 3.500.000,00 SIT (iz naslova duševnih bolečin za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v znesku 2.500.000,00 SIT in iz naslova skaženosti v znesku 1.000.000,00 SIT). Revizijsko sodišče sprejema pravno presojo pritožbenega sodišča, da sta bili odškodnini za obravnavani dve obliki nepremoženjske škode v postopku na prvi stopnji previsoko odmerjeni in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika v znesku 3.500.000,00 SIT in za skaženost v višini 1.000.000,00 SIT. Tožnik je pri nezgodi 04.05.1992 kot osemletni otrok utrpel pretres in obtolčenino možganov, zlom leve stegnenice, poškodbo desnega kolena s posledičnim odmrtjem zunanjega kondila stegnenice, nestabilnim in navzven upognjenim kolenom ter udarnine obraza. Kot je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah sojenja, so po končanem zdravljenju ostale določene trajne posledice na tožnikovem zdravju. Ostala bo ohlapnost kolena vsaj v eni smeri, dalje prikrajšava noge (ker je leva noga zaradi zloma začela hitreje rasti od desne in znaša razlika 3 cm). Zaradi ohlapnega kolena ne bo več let sposoben hoje v planine in smučanja ter se ne more vključevati v vse normalne otroške aktivnosti. Zaradi posledic poškodbe možganov se je tožnik spremenil, vendar na umskem področju poškodba ni zapustila hujših posledic (še naprej dosega odličen šolski uspeh), mora pa pri učenju vlagati več napora. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bile vse navedene okolnosti upoštevane v izpodbijani odločbi. Pri ocenjevanju obravnavane škode je bila upoštevana kot tožnikova škoda njegovo duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka tako na duševnem kot telesnem področju, vendar v obsegu kot je bila ta ugotovljena (torej kot obstaja). Glede na tako izhodišče, ki upošteva vse ugotovitve v postopkih na nižjih stopnjah in tiste, na katere revizija še posebej opozarja, se po presoji revizijskega sodišča pokaže, da je bilo tožniku odmerjeno zadoščenje v znesku 3.500.000,00 SIT v skladu z določbama 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ter zato ocenjuje, da predstavlja na drugi stopnji priznana odškodnina za to obliko škode pravično odškodnino, ki je primerljiva z odškodninami, ki se v sodni praksi priznavajo v podobnih škodnih primerih. Po njegovi presoji zato tožnik neutemeljeno predlaga zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti se priznava ob upoštevanju objektivnih (ki odražajo zunaj opazne spremembe na oškodovančevi zunanjosti in ponašanju) in subjektivnih kriterijev (ki upoštevajo oškodovančevo subjektivno prizadetost zaradi ugotovljenih sprememb). Tožnik poudarja v reviziji, da mora zaradi razlike v dolžini nog nositi vložke s povišico in da opazno šepa zaradi prikrajšave desne noge in obrnjenosti goleni navzven. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje navedene okolnosti upoštevalo (poleg tega pa še sledove šivanja stegnenice in izgled noge) in odškodnino za navedeno obliko škode odmerilo po upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin (kot je samo poudarilo). Revizijsko sodišče sprejema navedeno presojo sodišča druge stopnje in meni, da je odškodnina 1.000.000,00 SIT za skaženost pravilno odmerjena, to je v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR in s primerljivi podatki iz sodne prakse za take oblike škode. Zato tožnikova revizija tudi v tem delu ni utemeljena.

Ker revizijski preizkus ni potrdil zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je moralo tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).