Jedro

Ker je tožena stranka prenesla na zunanjega izvajalca le opravljanje določenih računovodskih del, niso bili podani pogoji za prenos pogodbenih in drugih obveznostih njenih delavcev iz delovnega razmerja na zunanjega izvajalca. Tožena stranka namreč ni prenesla na zunanjega izvajalca ne dela podjetja niti ni šlo za delitev ali združitev v smislu 1. odstavka 73. člena ZDR (pravni prenos podjetja ali dela podjetja, izveden na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve).

Ob dejstvu, da so bili ugotovljeni realni (organizacijski) razlogi za prenehanje potreb po delu tožnice in je tožena stranka ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 7. 6. 2011 nezakonita in se razveljavi; da pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila s toženo stranko za delovno mesto računovodja VI dne 31. 3. 2009, za nedoločen čas, ni prenehala veljati, ampak še traja do dneva odločitve sodišča prve stopnje; da se tožnici za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje priznajo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo; da mora tožena stranka tožnici obračunati nadomestilo plače za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje v osnovnem bruto znesku ... EUR, od navedenega nadomestila obračunati in plačati davke in prispevke in izplačati neto nadomestila, pri čemer plačilo zapade vsak 5. delovni dan v mesecu za pretekli mesec, od zapadlosti vsakokratnega mesečnega neto zneska, to je od vsakega 6. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v znesku 7.437,45 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je toženka nedvomno izkazala poslovni razlog in racionalizirala poslovni proces s tem, ko je ukinila delovno mesto računovodja VI. Sodišče se je oprlo na izpoved prejšnjega in aktualnega direktorja, ki sta govorila o ocenjeni oziroma približni vrednosti stroškov računovodskih storitev zunanjega izvajalca, vendar je iz vpogleda v spletno aplikacijo za spremljanje izdatkov javnih institucij razvidno, da je tožena stranka, v času od oktobra 2011 do maja 2012, že plačal podjetju A d.o.o. za računovodske storitve 14.547,28 EUR, zato dvomi v ekonomsko upravičenost odstopa dejavnosti zunanjemu izvajalcu. Sodišče prve stopnje tudi napačno ugotavlja, da z ukinitvijo delovnega mesta računovodja VI in s prenosom dela računovodje na računovodski servis, niso podani pogoji 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izhaja, da je prenos finančno – računovodskega sektorja na podlagi delovršne pogodbe tudi lahko primer za uporabo določbe 73. člena ZDR oziroma Direktive Sveta št. 2001/23/ES. Sodišče tako preozko tolmači 73. člen ZDR, saj se je v sodni praksi nemalokrat izkazalo, da je tudi, če delodajalec s pogodbo prepusti opravljanje določenih del drugemu podjetju, pa to delo opravlja en sam delavec, mogoče govoriti o prenosu dela podjetja ali dejavnosti (primer Christel Schmidt proti Hranilnici in posojilnici). V navedeni zadevi je Evropsko sodišče zavzelo stališče, da se Direktiva uporablja tudi, ko pride do dogovora, s katerim podjetje prepusti opravljanje uslug drugemu podjetju, čeprav je pred tem delo opravljal en sam delavec. Ni pomembno ali gre le za pomožno dejavnost in tudi ne koliko delavcev to dejavnost opravlja. Odločilnega pomena je, da „obrat“ ohrani svojo identiteto. Ta osnovni pogoj pa je v konkretnem primeru izpolnjen ob tem, da se vsa računovodska opravila, ki jih je prej samostojno opravljala tožnica v okviru finančno – računovodskega sektorja, sedaj opravljajo v podjetju, katerega dejavnost je opravljanje računovodskih opravil za stranke. Navaja, da je v času vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi uživala tudi status sindikalne zaupnice, vendar ni terjala pravic, ki izhajajo iz tega statusa, saj ne želi, da bi jo spoznali za osebo, ki se na vse načine oklepa delovnega mesta.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1. 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki 2 odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da: - se je tožena stranka, ki je skupaj s tožnico zaposlovala le 10 delavcev, odločila za reorganizacijo in ukinitev računovodskih del zaradi znižanja stroškov, ker je ugotovila, da je manjši strošek, če za opravljanje računovodskih del najame zunanjega izvajalca; - je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 7. 6. 2011 za delovno mesto računovodja VI, ker je bilo s Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 25. 5. 2011 ukinjeno delovno mesto računovodja VI; - je bila istočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnici vročena tudi nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar, ki pa je tožnica ni sprejela in podpisala.

V konkretnem primeru se je delodajalec zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja odločil za ukinitev delovnega mesta računovodja VI. Delodajalec se lahko odloči, da se določena dela in naloge ne bodo več opravljale kot naloge samostojnega delovnega mesta. Ob ukinitvi jih lahko bodisi povsem preneha opravljati (in na primer odda zunanjim izvajalcem), bodisi v celoti ali deloma naloži drugim zaposlenim. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bila tožnica po odpovedani pogodbi zaposlena na delovnem mestu računovodja VI. To delovno mesto je bilo ukinjeno, dela in naloge tega delovnega mesta pa niso bila prenesena na drugega delavca, temveč je tožena stranka opravljanje računovodskih del oddala zunanjemu izvajalcu. Ker je tožena stranka prenesla na zunanjega izvajalca le opravljanje določenih računovodskih del, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso bili podani pogoji za prenos pogodbenih in drugih obveznostih iz delovnega razmerja na zunanjega izvajalca.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni prenesla na zunanjega izvajalca ne dela podjetja niti ni šlo za delitev ali združitev v smislu 1. odstavka 73. člena ZDR (pravni prenos podjetja ali dela podjetja, izveden na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve). Sklep o uvedbi postopka oddaje naročila male vrednosti za opravljanje računovodskih storitev za dobo enega leta v ocenjeni vrednosti 1.000,00 EUR mesečno jasno kaže, da do prenosa ni prišlo. Ker zakon natančno ne določa, kdaj lahko govorimo o pravnem prenosu podjetja ali dela podjetja, je pri razlagi 73. člena ZDR potrebno uporabiti Direktivo Sveta št. 2001/23/ES z dne 21. marec 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranitvijo pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov ter sodbe SES, izdane v zvezi z njeno uporabo. Direktiva se po 1. členu uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve. Za prenos pa se šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziran skupek virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska.

Iz številnih odločb SES izhaja, da je treba za odgovor, ali gre v posameznem primeru za prenos ali ne, ugotavljati vsa značilna dejstva prenosa in na podlagi teh dejstev presoditi, ali je šlo za prenos ali ne (zadeva C-392/92 – C. Schmidt). Pri celoviti oceni, ali gre za prenos v smislu Direktive, so pomembne zlasti okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti pred prenosom in po njem in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti (zadeva C-24/85 – Spijkers).

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo okoliščine v zvezi z ukinitvijo delovnega mesta računovodja VI in iz ugotovitev izhaja, da je tožena stranka zaradi boljših ekonomskih učinkov ukinila tožničino delovno mesto računovodja VI in sklenila, da zaradi manjših stroškov preostali del nalog tega delovnega mesta ne bo več izvajala z lastnimi delavci, temveč ga bo zaupala zunanjemu izvajalcu, zato je sprejela sklep o uvedbi postopka za oddajo naročila male vrednosti (1.000,00 EUR). Iz sklepa o uvedbi postopka oddaje naročila male vrednosti in vabila k oddaji ponudbe za izvedbo storitev (A7) je razvidno, da se na izbranega izvajalca storitev ne prenašajo sredstva ukinjene službe niti oprema niti delavci. Identiteta (entiteta) ukinjene službe se ni ohranila v nobeni obliki.

Zgolj opravljanje določene storitve, ki je enaka službi (oziroma delovnemu mestu), ki jo je tožena stranka ukinila, ne utemeljuje zaključka o pravnem prenosu dela dejavnosti. Pritožba pri tem neutemeljeno ponuja primerjavo z zadevo Schmidt (C-392/92), saj je treba za odgovor ali gre v posameznem primeru za prenos ali ne, ugotavljati vsa značilna dejstva prenosa in na podlagi teh dejstev ugotavljati, ali je šlo za prenos ali ne. Značilna dejstva so: tip podjetja oziroma dejavnosti, ali je bilo preneseno materialno premoženje, na primer zgradbe in nepremičnine, vrednost nematerialnega premoženja (pravic) v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali je novi delodajalec prevzel tudi stranke, stopnjo podobnosti med dejavnostjo pred in po prenosu, čas morebitne prekinitve dejavnosti; ničesar od tega pa v obravnavani zadevi ni bilo. Tudi primerjava z zadevo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 328/2006 z dne 13. 2. 2007 ni ustrezna. V tej zadevi je šlo za prenos celotnega finančno – računovodskega sektorja na podlagi delovršne pogodbe, ko je prevzemnik prevzel tudi večino delavcev finančno – računovodskega sektorja za opravljanje celovitega in kompletnega dela na področju financ in računovodstva. V obravnavanem primeru je ugotovljeno le, da je tožena stranka izvedla postopek oddaje naročila male vrednosti, torej za storitve, kot so se opravljale na ukinjenem delovnem mestu, ni pa ugotovljen noben drug kriterij, ki bi kazal na prenos gospodarske entitete oziroma organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti. Zato je presoja, da do prenosa dela podjetja ni prišlo, pravilna.

Ob dejstvu, da so bili ugotovljeni realni (organizacijski) razlogi za prenehanje potreb po delu tožnice in je tožena stranka ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je tudi preverila ali je možno zaposliti tožnico pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. Če taka možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (3. odstavek 88. člena ZDR). Tožena stranka je to storila in je tožnici ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar, vendar tožnica te ponudbe ni sprejela in ni podpisala ponujene pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica v pritožbi tudi navaja, da je v času vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi uživala status sindikalne zaupnice, vendar ni terjala pravic, ki iz tega statusa izhajajo. V zvezi s temi navedbami pritožbeno sodišče opozarja na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP, po kateri sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le v primeru, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati do prvega naroka za glavno obravnavo, oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Glede na to, da tožeča stranka šele v pritožbenem postopku navaja status sindikalne zaupnice, so te navedbe v pritožbi prepozne, saj pritožba ne navaja in ne izkazuje okoliščin, kot jih določata člen 337 in 286 ZPP.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih tožnica v pritožbenem postopku ni priglasila.