Jedro

Pri presoji, ali je izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo po drugem odstavku 83. člena ZTPDR, gre za pravočasnost vložitve zahteve za varstvo pravic. Prepozno vložena zahteva ima namreč za delavca enake posledice, kot če zahteve sploh ne bi vložil.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniku od 16.7.1991 zagotovljene vse pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki, da je bil od tega dne do invalidske upokojitve v delovnem razmerju. Tožena stranka je dolžna tožniku za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu obračunati in izplačati nadomestilo plač z zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za reintegracijo in deloma obrestni zahtevek. Ugotovilo je, da je tožnik svoje pravice najprej uveljavljal pri toženi stranki in je zahtevo za uveljavljanje pravic in tožbo vložil pravočasno. Tožnik je svoje pravice najprej uveljavljal pri Ministrstvu za obrambo, nato pa je vložil tožbo. Vse od leta 1991 je toženi stranki pošiljal zahteve za priznanje pravic, v letu 1992 pa najprej prošnjo za sprejem v delovno razmerje, nato pa prošnjo za ureditev statusa osebe, ki je prestopila iz JLA v Teritorialno obrambo, in v letu 1997 nato zahtevo za izdajo odločbe o tem. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik bolnik, ki se je zdravil zaradi psihične bolezni že najmanj od leta 1988 dalje. Iz izpovedi njegovega lečečega zdravnika izhaja, da tožnik od leta 1992 dalje ni bil sposoben razumeti, kaj mora storiti za ureditev svojega delovnopravnega statusa. Tega ne spremeni niti okoliščina, da se je tožnik že v letu 1991 prijavil na Zavodu za zaposlovanje. Zato sta bili zahteva in tožba vloženi v razumnem roku in torej pravočasno.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožba vložena prepozno, saj ni mogoče sprejeti obrazložitve, da ni prekoračen razumni rok šest mesecev, kot ga je sodna praksa upoštevala do sedaj. Za obrazložitev, ki poskuša daljši rok opravičiti s tožnikovo psihično boleznijo, pa ni pravne opore. Poleg tega pa iz ravnanja tožnika dne 16.7.1991, potrjenega s pričanjem V.M., izhaja, da tožnik ni želel nadaljevati dela v Teritorialni obrambi in tudi ni podpisal pristopne izjave. Tožnik je bil v delovnem razmerju v JLA do 20.7.1991, torej še dva dni po izteku roka za pristop k Teritorialni obrambi. Na podlagi odločbe Zavoda za zaposlovanje z dne 29.4.1992 je imel tožnik pravico do denarne pomoči med brezposelnostjo od 21.4.1992 do 23.12.1994, na podlagi prošnje pa je v decembru 1992 prejel državljanstvo Republike Slovenije. Tožnik se je torej zavedal svojega položaja in ga reševal ne glede na zdravstveno stanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka ne uveljavlja.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožene stranke, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

V obravnavani zadevi sta bili sporni dve vprašanji. Po vsebini je šlo za vprašanje, ali je tožnik res pristopil k Teritorialni obrambi v roku, ki je bil določen s pozivom predsedstva RS. Ob tem pa je šlo tudi za vprašanje, ali je tožnik v roku uveljavljal priznanje takega statusa in pravic, ki mu v takem primeru gredo na podlagi 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Bistvene dejanske ugotovitve obeh sodišč so, da je tožnik vse od leta 1991 toženi stranki pošiljal zahteve za priznanje pravic in že v letu 1992 vložil prošnjo za ureditev statusa osebe, ki je prestopila iz bivše JLA v Teritorialno obrambo. Zahtevo za izdajo tega statusa je vložil tudi v januarju 1997. Nobeden od odgovorov Ministrstva (z dne 9.11.1992 in 14.2.1997) ni bil izdan v obliki sklepa oziroma odločbe in tudi ne vsebuje pravnega pouka, kaj lahko tožnik stori v zavarovanje svojih pravic. Iz izpovedb tožnikovega osebnega zdravnika pa izhaja, da tožnik od leta 1992 dalje - zaradi bolezni - ni bil sposoben razumeti, kaj mora storiti za ureditev svojega delovnopravnega statusa. Zato je sodišče ugotovilo, da je bila tožba, vložena 28.3.1997, vložena pravočasno. Po dejanskih ugotovitvah tožnik res ni podpisal posebne pisne pristopne izjave, verjelo pa je tožniku, da ga policist, pri katerem se je zglasil 16.7.1991, ni napotil za to na Pokrajinski štab TO. Tožnik je ob upoštevanju njegovih umskih in siceršnjih sposobnosti razumevanja zaradi izkazanih psihičnih težav, storil vse, kar je bilo po njegovem razumevanju potrebno storiti po pozivu Predsedstva RS. Svojo voljo za prestop v Teritorialno obrambo je izjavil pravočasno najprej na lokaciji vojne pošte Cerklje ob Krki, nato pa še na Postaji milice Brežice.

Na zgoraj navedeno dejansko stanje je vezano tudi revizijsko sodišče, saj ne more samo po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali so bile morda v dokaznem postopku kršena pravila pravdnega postopka. Tudi se ne more spuščati v presojo morebitnih neskladij med razlogi izpodbijane sodbe in listinami oziroma zapisniki o izpovedbah v postopku ali v morebitna neskladja in nejasnosti v razlogih. Take kršitve bi morala tožena stranka izrecno uveljavljati in utemeljiti. Revizijsko sodišče zato lahko presoja pravilnost izpodbijane sodbe le na podlagi dejanskega stanja, na katerem ta sodba temelji. To pa so dejanske ugotovitve, da je tožnik prestopil iz JLA v Teritorialno obrambo, da je pravočasno uveljavljal varstvo pravic pri toženi stranki in da je tudi tožbo vložil pravočasno.

Odločitev ni v nasprotju s stališči revizijskega sodišča v zadevah VIII Ips 77/95 in VIII Ips 186/2005. Predvsem je treba upoštevati, da je bilo dejansko stanje v obeh navedenih zadevah drugačno. V obeh navedenih zadevah je šlo za tožnike, ki niso prestopili v Teritorialno obrambo. V zadevi VIII Ips 77/95 tudi ni šlo za vprašanje izpolnjevanja procesnih predpostavk in pravočasnosti vložitve tožbe, temveč je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke. V zadevi VIII Ips 186/2005 pa je bilo, enako kot v obravnavani zadevi, vprašanje procesnih predpostavk in pravočasnosti tožbe. Toda dejanska ugotovitev je bila tam drugačna: tožniki varstva pravic niso uveljavljali pravočasno.

Ostaja tako le presoja pravilne uporabe materialnega prava glede na dejanske ugotovitve o tem, kako in kdaj je tožnik uveljavljal varstvo pravic pri toženi stranki in ali je res pravočasno vložil tožbo.

Republika Slovenija je 25.6.1991 sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Po 14. členu omenjenega Ustavnega zakona je Republika Slovenija prevzela obveznost, da zagotovi v skladu z dogovorom iz 9. člena tega zakona aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi v JLA, statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih v poveljstvih, enotah in zavodih JLA, ki so na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev XCVI in XCXCVII k Ustavi Republike Slovenije na področju ljudske obrambe preimenujejo v poveljstva, enote in zavode teritorialne obrambe Republike Slovenije, če v roku, določenem v aktu o preimenovanju nadaljujejo delo kot pripadniki teritorialne obrambe Republike Slovenije. Varstvo pravic je bilo z omenjeno določbo torej zagotovljeno samo tistim osebam, ki so nadaljevale z delom v Teritorialni obrambi Republike Slovenije.

Prevzem obveznosti do aktivnih vojaških oseb iz naslova njegovih delovnopravnih, socialnih in drugih razmerij je bil torej pogojen z vstopom v Teritorialno obrambo. Ta pogoj je moral biti izpolnjen za ohranitev delovnega razmerja in iz njega izvirajočih pravic in obveznosti. Sodišče je ugotovilo (to je dejanska ugotovitev), da je tožnik prestopil v Teritorialno obrambo, kar pomeni, da bi mu morale biti zagotovljene vse pravice kot pripadniku Teritorialne obrambe, enako kot vsem bivšim pripadnikom JLA, ki nadaljujejo z delom v Teritorialni obrambi. Seveda pa to pomeni, da bi tudi tožnik imel obveznosti kot vsak zaposleni v Teritorialni obrambi. Med obveznosti zaposlenih je spadalo tudi, da lahko svoje pravice uveljavljajo le po postopku in v rokih, ki jih določa veljavna zakonodaja, v letih od 1991 do 2003 sta bila to ZTPDR in ZDR90. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZTPDR je bila procesna predpostavka za sodno varstvo predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu. V primeru tožnika - za katerega se je štelo, da je na podlagi prestopa delavec teritorialne obrambe - je to pomenilo, da je moral najprej uveljavljati pravice iz delovnega razmerja (vključno z ugotovitvijo, da to obstoji) z zahtevo pri delodajalcu. Zakon je določal rok, v katerem mora delavec to storiti: v primeru kršitve pravice v 15 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. V primeru tožnika domnevno kršena pravica ni bil njegov status "prestopnika", za katerega je sodišče ugotovilo, da ga ima. Pravica, ki mu je bila kršena, je bila najprej pravica do priznanja obstoja delovnega razmerja, ki iz takega statusa izhaja. Kakor hitro se namreč ugotovi, da ima nekdo status prestopnika iz JLA v Teritorialno obrambo, se že na podlagi Ustavnega zakona šteje, da ima položaj zaposlenega v Teritorialni obrambi. Če mu je tožena stranka to pravico odrekala - z utemeljitvijo, da sploh nima statusa "prestopnika" - bi tožnik moral v roku 15 dni odkar je zvedel, da mu je ta pravica kršena, pri toženi stranki vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri toženi stranki uveljavljal varstvo pravic, izrecno tudi za ureditev statusa osebe, ki je prestopila iz JLA v Teritorialno obrambo. To je storil celo večkrat: po lastnih navedbah že v letu 1991, verjetno tudi enkrat v letu 1992 (glede na to, da je predložil odgovor tožene stranke na njegovo zahtevo z dne 9.11.1992) in nedvomno po svoji pooblaščenki januarja 1997. Samo dejstvo, da je tožnik uveljavljal varstvo pravic pri toženi stranki torej ne more biti sporno, vprašanje je le, ali ga je uveljavljal pravočasno. Če ga ni, ta procesna predpostavka za sodno varstvo ne bi bila izpolnjena in bi bilo tožbo že iz tega razloga treba zavreči (tako kot v zadevi VIII Ips 186/2005).

Za odločitev o pravočasnosti vložitve zahteve za uveljavljanje pravic pa je na podlagi že navedene določbe drugega odstavka 80. člena ZTPDR bistvena ugotovitev, kdaj je tožnik zvedel za kršitev pravice. Dejanskih ugotovitev in dokazne ocene o tem nimata ne izpodbijana sodba, ne sodba sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje dokaznega postopka v tej smeri sploh ni izvajalo, saj je izhajalo iz zmotnega materialno pravnega izhodišča, da gre za vprašanje "razumnega roka" na podlagi prvega odstavka 83. člena ZTPDR v zvezi s 105. členom ZDR90. Vendar je to drugo vprašanje, ki je relevantno šele, kolikor delodajalec o zahtevi za uveljavljanje pravi ne odloči v roku 30 dni. Šele potem ima delavec na podlagi 105. člena na razpolago nek "razumni rok" za uveljavljanje sodnega varstva - torej za vložitev tožbe. Pri presoji, ali je izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo po drugem odstavku 83. člena ZTPDR pa gre tudi za pravočasnost vložitve zahteve za varstvo pravic. Prepozno vložena zahteva ima namreč za delavca enake posledice kot če zahteve sploh ne bi vložil. Pri tem je treba upoštevati tudi, da si delavec ne more podaljševati tega roka s tem, da vlaga vedno nove zahteve.

Ker je bilo glede na navedeno zaradi zmote uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče bo moralo ugotoviti, kdaj je tožnik zvedel za kršitev pravice, ki jo zatrjuje. Šele potem bo lahko presodilo, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke za sodno varstvo. In šele potem bo mogoče tudi presoditi, ali je imela na ravnanje tožnika tudi v tem času kakšen vpliv njegova bolezen. Tožnik je v juliju 1991 očitno vedel, kaj mora storiti za varstvo svojih pravic, ko je "prestopil" v teritorialno obrambo oziroma izkazal voljo za to. To je očitno vedel tudi še v letu 1992, ko je pri toženi stranki uveljavljal priznanje statusa "prestopnika" in obstoj oziroma sklenitev delovnega razmerja. Tudi okoliščina, da se je tožnik prijavil na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba kaže na to - poleg tega, da se je očitno zavedal svojega delovnopravnega statusa - da je moral vedeti, da mu tožena stranka ne priznava pravic, ki izhajajo iz statusa prestopnika iz JLA. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik kot brezposelna oseba prijavljen na zavodu za zaposlovanje od 21.7.1991 dalje in je do 20.4.1992 prejel nadomestilo, nato pa do 20.7.1994 denarno pomoč. Ugotovitve sodišča o tožnikovi (ne)sposobnosti razumeti, kaj mora storiti za ureditev svojega delovnopravnega statusa, temeljijo na izpovedi tožnikovega izbranega (splošnega) zdravnika. Nanašajo se sicer tudi na obdobje od 1992 dalje, ko je tožnik sploh pričel prihajati k njemu v ambulanto. V tem delu gre tudi za povsem pavšalno oceno zdravnika (na obravnavi 22.6.2006), da je bilo tako stanje tudi v letu 1992, čeprav je bil v tem delu zdravnik dodatno zaslišan in je prvič (na obravnavi 23.3.2006) izrecno izpovedal, da so bile pri tožniku v obdobju od 1992 do 1994 v ospredju druge zdravstvene težave in da za to obdobje v zdravstvenem kartonu (ki ga je pregledal pred obravnavo) ni zabeleženo, da bi pri tožniku zaznal kakšne duševne motnje.

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.