Jedro

43. člen Uredbe, ki se glasi: »Obe stranki lahko zoper razglasitev izvršljivosti vložita pravno sredstvo[,]« je treba razlagati tako, da izključuje pravna sredstva zoper sklep o priznanju izvršljivosti, ki jih notranje pravo daje na voljo tretjim zainteresiranim osebam.

V skladu z ustavnosodnim stališčem mora sodišče v primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, pri odločitvi, ali bo določeno vlogo vročalo nasprotni stranki, izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave.

Uredba ES 44/2001 ne določa, da bi predlagatelj, ki razpolaga s sodbo instančnega sodišča, moral predložiti tudi odločbo sodišča nižje stopnje. Vrhovno sodišče zato pritrjuje sodišču nižje stopnje, da predlagatelj ni bil dolžan predložiti take odločbe, saj je tudi brez tega izpolnil zahteve iz 41. člena Uredbe. Vendar pa to ne pomeni, da bo instančna odločba dejansko v celoti izvršljiva. Ta riziko je nase prevzel predlagatelj sam, saj je zahteval zgolj razglasitev izvršljivosti instančne odločbe, ne pa tudi prvostopenjske odločbe.

Iz stroškovnega dela odločbe, katere izvršljivost je bila razglašena, pa samo po sebi ne izhaja očitno nasprotje z javnim redom (to je neskladnost s tako imenovanim mednarodnim javnim redom, ki sestoji iz tistih imperativnih pravnih norm in moralnih pravil, katerih kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve).

Izrek

Pritožba Republike Slovenije zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

Pritožba Republike Slovenije zoper II. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže. Pritožba nasprotnega udeleženca zoper II. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Nasprotni udeleženec mora predlagatelju v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 545,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom I R 233/2013-13 z dne 9. 5. 2014 priznalo in razglasilo za izvršljiv v Republiki Sloveniji sklep Civilnega in kazenskega sodišča v Trstu 1035/2010 z dne 23. 4. 2010. Nasprotni udeleženec je zoper sklep vložil ugovor, Republika Slovenija pa je podala predlog za dovolitev udeležbe v postopku.

2. Okrožno sodišče v Ljubljani je (v senatu treh sodnikov) s sklepom I R 233/2013-21 z dne 13. 2. 2015 zavrnilo tako predlog Republike Slovenije za dovolitev udeležbe v postopku (I. točka izreka sklepa) kot tudi ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep z dne 9. 5. 2014 (II. točka izreka sklepa). Nasprotnemu udeležencu je še naložilo povrnitev stroškov ugovornega postopka predlagatelju (III. točka izreka sklepa).

3. Nasprotni udeleženec je zoper II. in III. točko izreka sklepa z dne 13. 2. 2015 vložil pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevo predlagatelja za razglasitev izvršljivosti sklepa Civilnega in kazenskega sodišča v Trstu zavrne, podredno pa, da razveljavi sklepa sodišča prve stopnje in vrne zadevo temu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Republika Slovenija je zoper celotni sklep vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi in njenemu predlogu za udeležbo v postopku ugodi ter nato zavrne zahtevo predlagatelja za razglasitev izvršljivosti sklepa Civilnega in kazenskega sodišča v Trstu. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 5. Predlagatelj v odgovoru na pritožbi zavrača pritožbene navedbe obeh pritožnikov kot neutemeljene ter predlaga zavrnitev obeh pritožb. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo Republike Slovenije podpira njene pritožbene navedbe.

Glede udeležbe Republike Slovenije v postopku

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo udeležbo Republike Slovenije v postopku z obrazložitvijo, da bi se lahko udeležila postopka zgolj v svojem zasebnopravnem (de iure gestionis) svojstvu, medtem ko jo v okviru izvrševanja javne oblasti v takem primeru zastopajo sodišča kot njeni državni organi. Tudi sicer naj bi za odločitev ne bile relevantne določbe Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), temveč določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredbe), ki udeležbe tretjih zainteresiranih oseb v postopku s pravnimi sredstvi ne dovoljuje.

8. Pritožnica Republika Slovenija opozarja, da na uporabo ZNP, ki omogoča udeležbo v postopku osebi, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet, odkazujeta tako 111. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) kot tudi Uredba, saj v konkretnem primeru ne gre za preveliko kolizijo med nacionalnim pravom in pravom EU. Svoj pravni interes za udeležbo utemeljuje z dolžnostjo varovanja in učinkovitega upravljanja z radiofrekvenčnim spektrom kot omejenim javnim dobrom (ki je ustavna kategorija), ki ji je bil dodeljen z mednarodnimi pravnimi akti in v katerega posega odločitev tujega sodišča, katere izvršljivost je bila priznana. Potencialno pa naj bi bila izpostavljena tudi odškodninskim zahtevkom.

9. Pritožba Republike Slovenije ni utemeljena.

10. Pravilno je obširno argumentirano stališče sodišča prve stopnje, da Uredba ureja postopek, ki je samostojen in celovit sistem s pravnimi sredstvi ter neodvisen od pravnih sistemov držav članic. Njegova pravila je treba razlagati ozko. 43. člen Uredbe, ki se glasi: »Obe stranki lahko zoper razglasitev izvršljivosti vložita pravno sredstvo[,]« je zato treba razlagati tako, da izključuje pravna sredstva zoper sklep o priznanju izvršljivosti, ki jih notranje pravo daje na voljo tretjim zainteresiranim osebam. Uredba namreč zasleduje cilj poenostavitve postopka priznanja izvršljivosti, ki strankam daje možnost pravnih sredstev, medtem ko lahko tretje zainteresirane osebe uveljavljajo svoje interese v postopku same izvršbe, ki je še vedno podvržen nacionalnemu pravu držav članic. Tako stališče potrjuje tudi sodna praksa Sodišča Evropske unije.(1) Drži sicer navedba pritožnice, da Uredba v zvezi s postopkom izrecno napotuje na uporabo prava držav članic (prvi odstavek 40. člena Uredbe(2) ). Vendar je pri tem treba upoštevati, da se Uredba v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, kar pomeni, da v primeru, ko vsebuje določbe, ki se razlikujejo od siceršnje ureditve v nacionalnem pravu (zlasti z namenom, da se dosežejo specifični cilji, ki jih Uredba zasleduje), kot lex specialis prevlada Uredba. Zato v konkretnem primeru v zvezi z udeležbo v postopku s pravnimi sredstvi uporaba ZNP, na katerega sicer odkazuje tudi 111. člen ZMZPP, ne pride v poštev.

11. Ker je Vrhovno sodišče odločilo, da Republika Slovenija nima pravice do udeležbe v postopku že na podlagi določb Uredbe in je bilo njeno pritožbo v tem delu zato treba zavrniti (I. točka izreka tega sklepa), se z vprašanjem njenega pravnega interesa za udeležbo v smislu 19. člena ZNP ni ukvarjalo. Posledično Republika Slovenija tudi nima pravice do pritožbe zoper zavrnitev ugovora nasprotnega udeleženca v postopku. V tem delu je Vrhovno sodišče zato njeno pritožbo zavrglo (II. točka izreka tega sklepa).

Glede zavrnitve ugovora nasprotnega udeleženca i) Načelo kontradiktornosti in pravica do izjave

12. Nasprotni udeleženec v pritožbi zoper zavrnitev njegovega ugovora zoper sklep o priznanju izvršljivosti uvodoma navaja, da je bilo v ugovornem postopku kršeno načelo kontradiktornosti in njegova pravica do izjave, saj je predlagateljev odgovor na svoj ugovor prejel šele skupaj z izpodbijanim sklepom o zavrnitvi ugovora.

13. Očitek ni utemeljen. Drži sicer, da iz ustavne pravice do enakega varstva pravic izhaja tudi pravica stranke do izjavljanja v postopku, ki vključuje izjavljanje o celotnem procesnem gradivu oziroma o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v zadevi, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve.(3) Vendar pa v postopku razglasitve izvršljivosti kontradiktornost ni vzpostavljena že pred izdajo sklepa o razglasitvi izvršljivosti, saj po izrecni določbi 41. člena Uredbe dolžnik v tej fazi postopka nima možnosti podajati kakršnih koli izjav glede zahteve. Zato tretji odstavek 43. člena Uredbe določa, da se (šele) pravno sredstvo zoper sklep obravnava v kontradiktornem postopku. Podrobnejših določb o načinu zagotovitve kontradiktornosti Uredba ne vsebuje, zato v tem primeru pride v poštev subsidiarna uporaba ZNP oziroma Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). ZPP pri rednem pravnem sredstvu (pritožbi) sicer izrecno omogoča odgovor na pritožbo, vendar pa ne predvideva še nadaljnjega izmenjavanja vlog (344. člen ZPP). V skladu z ustavnosodnim stališčem mora sodišče v primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, pri odločitvi, ali bo določeno vlogo vročalo nasprotni stranki, izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave.(4) To pravico pa je treba uravnotežiti tudi s ciljem pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP).

14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi v predlagateljevem odgovoru na ugovor niso bile podane navedbe, ki bi predstavljale povsem nove dejanske in pravne podlage, temveč so po svojem bistvu le odgovor na navedbe v ugovoru. Poleg tega se je sodišče prve stopnje na te navedbe oprlo le v delu, ki se nanaša na udeležbo Republike Slovenije v postopku. Tega dela pa nasprotni udeleženec s pritožbo ne izpodbija. V preostalem delu sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na predlagateljeve navedbe (zavrnilo je argument, da gre zgolj za priznanje odločbe o stroških, in kljub nasprotovanju predlagatelja preverjalo skladnost z javnim redom). Zato sodišče prve stopnje z nevročitvijo vloge pred izdajo izpodbijane odločbe ni storilo bistvene kršitve določb postopka.

ii) Dokazni postopek

15. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno obrazložilo zavrnitve njegovega dokaznega predloga za zaslišanje A. Ž. in M. P. ter ostalih dokaznih predlogov.

16. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v 14. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da ni izvedlo dokaza s prilogo B2, ker je bila predložena brez prevoda in se je hkrati nanašala na nesporno dejstvo, ter dokaza z zaslišanjem A. Ž. in M. P., ker dejstva, ki naj bi se s tem dokazovala, niso bila sporna, zaradi česar bi bila izvedba teh dokazov nepotrebna. Nespornih dejstev v skladu z določbo 214. člena ZPP ni treba dokazovati. Pritožnik pa v pritožbi niti ne zatrjuje, da gre za sporna dejstva. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča je zato zadostna in zatrjevana kršitev določb postopka ni podana.

iii) Razglasitev izvršljivosti dela izreka sodne odločbe

17. Pritožnik navaja, da bi moral predlagatelj v postopku predložiti ne le (drugostopenjski) sklep o stroških, katerega razglasitev izvršljivosti je zahteval, temveč tudi izvirnik in prevod prvostopenjske sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o glavnem zahtevku glede motenja posesti. Pravdni stroški so namreč stranska (akcesorna) terjatev in je razglasitev izvršljivosti odločbe o stroških vezana na predhodno priznanje odločbe o glavni stvari.

18. Pritožnik pri tem spregleda pojasnilo sodišča prve stopnje, da pri sklepu Civilnega in kazenskega sodišča v Trstu opr. št. 1035/2010 z dne 23. 4. 2010, katerega razglasitev izvršljivosti se zahteva, ne gre zgolj za odločbo o stroških postopka, temveč tudi za odločbo o pritožbah predlagatelja in nasprotnega udeleženca. Pritožba nasprotnega udeleženca se je nanašala na glavno stvar in je bila zavrnjena ter prvostopenjska odločba v tem delu potrjena; pritožba predlagatelja pa se je nanašala na odločitev o stroških in ji je bilo ugodeno ter je bila prvostopenjska odločba v tem delu spremenjena tako, da so bili nasprotnemu udeležencu naloženi v plačilo stroški rednega postopka (ter dodatno tudi stroški pritožbenega postopka). Predlagatelj je torej (kljub lastnemu zatrjevanju o nasprotnem) zahteval razglasitev izvršljivosti celotne odločbe sodišča druge stopnje in ne le dela o akcesorni terjatvi. Nasprotnih argumentov takemu stališču pritožnik ne ponudi.

19. Vendar pa to ne pomeni, da bo instančno odločbo sámo v državi, v kateri je bila zahtevana razglasitev izvršljivosti, dejansko mogoče izvršiti v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba in potrjena prvostopenjska odločba, saj iz tega dela izreka ni razvidno, o čem je sodišče nižje stopnje odločilo.(5) Dejansko bo izvršljiva samo v delu, v katerem je instančno sodišče pritožniku (v tem postopku nasprotnemu udeležencu) naložilo povračilo stroškov celotnega postopka.

20. Tudi sicer sodišče države, v kateri se zahteva razglasitev izvršljivosti, v prvi fazi postopka presoja le formalne zahteve iz 53. člena Uredbe, torej, ali je predlagatelj predložil izvod sodne odločbe ter potrdilo na standardnem obrazcu (41. člen Uredbe). Uredba ne določa, da bi predlagatelj, ki razpolaga s sodbo instančnega sodišča, moral predložiti tudi odločbo sodišča nižje stopnje. Vrhovno sodišče zato pritrjuje sodišču nižje stopnje, da predlagatelj ni bil dolžan predložiti take odločbe, saj je tudi brez tega izpolnil zahteve iz 41. člena Uredbe. Vendar pa to ne pomeni, da bo instančna odločba lahko dejansko v celoti izvršljiva. Ta riziko je nase prevzel predlagatelj sam, saj je zahteval zgolj razglasitev izvršljivosti instančne odločbe, ne pa tudi prvostopenjske odločbe.

iv) Pridržek javnega reda in problematika uporabe radijskih frekvenc

21. Pritožnik je v ugovornem postopku uveljavljal pridržek javnega reda, pri čemer v pritožbi v bistvenem ponavlja svoje ugovorne navedbe. Predlagatelj in nasprotni udeleženec oddajata na radijskih frekvencah, na katerih se medsebojno motita. Nasprotni udeleženec oddaja na mednarodno usklajeni frekvenci 93,800 MHz, ki mu je bila skladno z Območnim sporazumom o uporabi pasu 87,5 MHz - 108 MHz za FM zvokovno radiodifuzijo Ženeva 1984 (Ženevskim sporazumom - GE84) dodeljena z upravno odločbo Agencije za pošto in elektronske komunikacije (APEK; zdaj Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije - AKOS), medtem ko predlagatelj oddaja na frekvenci 93,900 MHz, ki mu jo je dodelil pristojni italijanski organ brez predhodno izvedenega postopka mednarodnega usklajevanja, torej z očitno kršitvijo Ženevskega sporazuma, ki sicer zavezuje tako Italijo kot Slovenijo. Kljub zavezi naj bi italijansko sodišče pri odločanju namesto mednarodnega prava uporabilo nacionalno pravo; kršitev mednarodnega prava pa naj bi bila v nasprotju z javnim redom v Republiki Sloveniji, kjer je dolžnost spoštovanja mednarodnega prava povzdignjena v ustavno normo in predstavlja eno od temeljnih vrednot slovenskega pravnega sistema. S priznanjem take sodne odločbe bi pri kršenju mednarodnega prava v škodo slovenskih subjektov aktivno sodelovala tudi Republika Slovenija. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da se do teh ugovornih trditev ni opredelilo. Poleg tega se pritožnik sklicuje na ustavno pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS, 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter 11. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki naj bi bila okrnjena s čezmejnimi vplivi nekoordinirane in neupravičene rabe radijskih frekvenc.

22. Pritožnikovi argumenti se po vsebini nanašajo na nasprotje tuje sodne odločbe o glavni stvari z javnim redom. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da v tem delu (ne glede na formalni izrek sklepa o razglasitvi izvršljivosti) odločba dejansko ni izvršljiva, temveč je izvršljiva le v stroškovnem delu. Ker Uredba v svojem 36. členu in drugem odstavku 45. člena izrecno prepoveduje vsebinsko preverjanje tuje odločbe (torej preverjanje pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava),(6) mora biti tudi presoja nasprotja z javnim redom restriktivna, predvsem pa mora biti tako nasprotje očitno. Vendar pa iz stroškovnega dela odločbe, katere izvršljivost je bila razglašena, ne izhaja očitno nasprotje z javnim redom (to je neskladnost s tako imenovanim mednarodnim javnim redom, ki sestoji iz tistih imperativnih pravnih norm in moralnih pravil, katerih kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve(7) ).

23. V kolikor je pritožnik svoje argumente gradil na akcesornosti terjatve o stroških, zaradi česar naj bi sodišče moralo presojati utemeljenost pridržka javnega reda tudi v zvezi z odločitvijo o glavni stvari, pa bi moral v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena sam navesti tudi točen izrek odločbe italijanskega sodišča prve stopnje in odločbo predložiti. Vendar pa je navedel le, kakšna je bila okvirna vsebina spora, ki naj bi izhajala iz obrazložitve (ne pa tudi izreka!) instančne odločbe, oziroma kaj je bilo zahtevano s tožbo. Na podlagi takih navedb pa ni mogoče razbrati, ali in v kolikšni meri naj bi šlo za posledice, ki naj bi nasprotovale javnemu redu. Zato Vrhovno sodišče nanje ni odgovarjalo.

Odločitev o pritožbi nasprotnega udeleženca

24. Ker noben od pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljal nasprotni udeleženec, ni podan, je Vrhovno sodišče njegovo pritožbo zoper II. in III. točko izpodbijanega sklepa kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu izpodbijani sklep potrdilo (III. točka izreka tega sklepa).

Stroški pritožbenega postopka

25. Izrek o stroških temelji na določbi 110. in 111. člena ZMZPP, 37. člena ZNP ter prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je bila pritožba nasprotnega udeleženca neuspešna, mora sam nositi stroške pritožbenega postopka (IV. točka izreka tega sklepa); predlagatelju pa je dolžan povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi ter znašajo 545,58 EUR (427,20 EUR za nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom (tar. št. 3210), 20,00 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002) in 98,38 EUR za 22% DDV na odvetniške stroške) (V. točka izreka tega sklepa).

Op. št. (1): Glej zlasti sodbi Sodišča EU v zadevi 148/84 z dne 2. 7. 1985 (Deutsche Genossenschaftsbank proti SA Brasserie du Pêcheur) ter C-167/08 z dne 23. 4. 2009 (Draka NK Cables Ltd in drugi proti Omnipol Ltd).

Op. št. (2): Prvi odstavek 40. člena Uredbe: »Za postopek vložitve zahteve se uporablja pravo države članice, v kateri se zahteva izvršitev.« Op. št. (3): Glej na primer odločbo US RS Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010 in sklep VS RS Cpg 2/2012 z dne 17. 7. 2012. Op. št. (4): Glej odločbo US RS Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010. Op. št. (5): Instančna odločba se v tem delu glasi: »[...] v delno spremembo izpodbijane odločitve sodnika tega sodišča z dne 5/8 marec 2010, v preostalem potrjene, zavrnjena je torej glavna pritožba in ugodeno je nasprotni [...]«.

Op. št. (6): Glej tudi sodbo Sodišča EU v zadevi C-7/98 z dne 28. 3. 2000 (Krombach proti Bamberski) v zvezi z enako ureditvijo po Bruseljski konvenciji.

Op. št. (7): Glej na primer sklepe VS RS Cpg 3/2003 z dne 11. 3. 2003, Cpg 4/2004 z dne 28. 2. 2006 in Cpg 1/2008 z dne 15. 4. 2008.