Jedro

Tožnik, ki se je šolal na lastno željo, ne more zahtevati razporeditve na delo v skladu s pridobljeno višjo izobrazbo (VI. stopnja), če je sklenil delovno razmerje za delovno mesto s V. stopnjo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: "Tožbeni zahtevek, ki glasi: 1. Razveljavita se sklep o razporeditvi tožnika A., za določen čas, z dne 4.1.1993, na delovno mesto "zahtevno operativno vodenje del v skladišču mesnih izdelkov" in sklep odbora za varstvo pravic tožene stranke K. - Tovarna m. i. d.d., sprejet na seji 13.1.1993, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnika.

2. Tožena stranka je dolžna razporediti tožnika na dela in naloge "nabava dela II" ter mu za čas trajanja sporne razporeditve obračunati in izplačati morebitno prikrajšanje pri osebnem dohodku vse dokler takšno prikrajšanje traja, v višini razlike med osebnim dohodkom, ki bi ga prejemal, ko bi delal na delih dispečerja materiala in dejansko prejetimi zneski osebnega dohodka v spornem obdobju, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih akontacij osebnega dohodka do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške sodnega postopka in stroške plačila sodnih taks z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, se zavrne.

4. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 21.968,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo." Sodišče je sodbo utemeljilo s tem , da je bil tožnik začasno razporejen na drugo delovno mesto zaradi ugotovljenih delovnih potreb, kar je v skladu s 17. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) in da zaradi tega ni bil prikrajšan pri plači. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, da jo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožnika in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se ni ukvarjalo s tem ali so bili podani pogoji za začasno razporeditev tožnika, saj določba 17. člena ZTPDR ne velja za začasno razporeditev, poleg tega pa je tožnik v letu 1992 pridobil VI. stopnjo izobrazbe, razporejen pa je bil na delovno mesto z zahtevano V. stopnjo. Ne drži ugotovitev, da ni bil prikrajšan na plači, saj mu je bila obračunana po različnih faktorjih od 1,62 do 1,84. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in povdarja, da tožnik s sporno razporeditvijo ni bil prikrajšan pri plači, kar je potrdila tudi priča B., ki je tožniku obračunavala plačo. Prav tako ni utemeljen tožnikov zahtevek za razporeditev na delovno mesto "nabavna dela", ker tega zaradi reorganizacije ni več, tožnik pa je bil z dokončno in pravnomočno odločbo razporejen s 1.10.1996 na delovno mesto, kjer ima količnik 2,13. Tožnik se je šolal na lastno željo in v letu 1992 dosegle VI. stopnjo izobrazbe, zato ne more zahtevati raporeditve na delo v skladu s pridobljeno izobrazbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožnika pa pritožbeno sodišče navaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je vpogledalo sklepe o razporeditvi tožnika in delavca D., opise delovnih mest nabavna dela II in zahtevno operativno vodenje del v skladišču pravilno ugotovilo, da je bil tožnik razporejen na drugo delovno mesto (z istim količnikom glede plače), za katero se zahteva ista stopnja izobrazbe, kot jo je imel na prejšnjem delovnem mestu ter da je bil razporejen zaradi organizacijskih potreb, kar je v skladu z določbo 17. člena ZTPDR. Pritožba zmotno zatrjuje, da določbo tega člena ni mogoče uporabiti, če gre za začasno razporeditev. Določbe 17. člena ZTPDR res ne govorijo o začasni, temveč o stalni razporeditvi na drugo delo, vendar pa iz vsebine 2. odstavka tega člena izhaja, da je delavec lahko razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti. Vendar pa glede na to, da je razporeditev možna zaradi potreb delovnega procesa in organizacije dela pomeni, da se ta v določeni organizaciji spreminja, prav tako pa potrebe delovnega procesa, je določbe tega člena lahko uporabiti tudi v primeru, ko gre za začasno razporeditev. Da je delavec med trajanjem delovnega razmerja lahko večkrat razporejen na drugo delovno mesto potrjuje tudi dejstvo, da je bil tožnik s 1.10.1996 ponovno razporejen na novo delovno mesto s faktorjem 2,13 in je s tem v celoti soglašal. Glede na to je tudi tožnikov zahtevek po vrnitvi na delovno mesto "nabava dela II", ki ga je tožena stranka ukinila zaradi organizacijskih razlogov in ki je bilo tudi nižje ovrednoteno, neutemeljen.

Pritožbena pavšala trditev tožnika, da iz plačilnih list izhaja, da mu je bila plača obračunana po različnih faktorjih od 1,62 do 1,84 ne more biti podlaga za pripoznavo kakršnekoli razlike plače, saj tožnik te svoje zahteve ni z ničemer konkretiziral. Sodišče pa je z zaslišanjem priče, ki je opravljala obračun plače za tožnika v spornem obdobju in po pregledu plačilnih list ugotovilo, da mu je bila plača obračunana za delo, ki ga je dejansko opravljal, saj mu je bilo v sklepu o razporeditvi na drugo delovno mesto zagotovljeno, da bo obdržal isto relativno razmerje. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožnik na prejete obračune plače ni ugovarjal, kar bi nedvomno storil, če mu plača na novem delovnem mestu ne bi bila pravilno obračunana.

Tožnikov zahtevek, da bi ga morala tožena stranka razporediti na delo, za katero se zahteva VI. stopnja strokovne izobrazbe, ki jo je tožnik pridobil v letu 1992, vendar na lastno željo in ne na zahtevo ali zaradi potreb tožene stranke, je neutemeljen, saj se je na obeh delovnih mestih zahtevala le V. stopnja strokovne izobrazbe.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov o razporeditev z dne 4.1.1993 in 13.1.1993 in zahtevek za vrnitev na prvotno delovno mesto "nabavna dela II" ter zahtevek po morebitnem prikrajšanju na osebnem dohodku v času, ko je delal na delovnem mesta zahtevno operativno vodenje del v skladišču mesnih izdelkov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglašil stroške pritožbe in ker z njo ni uspel je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 166. člena v povezavi s 165. členom ZPP, da sam trpi svoje stroške pritožbe. Odgovor na pritožbo tožene stranke pa po zaključku pritožbenega sodišča ni prispeval k odločitvi glede pritožbe, zato je tožena stranka dolžna sama trpeti stroške tega odgovora.

Določbe ZTPDR in ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona o izvedbi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).