Jedro

V fazi postopka, ko je obtožnica že pravnomočna, sme sodišče (za razliko od odreditve pripora v preiskavi) odrediti pripor tudi iz drugega pripornega razloga, kot ga ponuja državni tožilec v svojem predlogu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Sodeči senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 26.3.2009 zoper obtoženega R.H. odredil pripor iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki traja od 26.3.2009 od 8.50 ure dalje. Višje sodišče v Celju je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper oba navedena sklepa je obtoženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve postopkovnih določb iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga razveljavitev obeh izpodbijanih sklepov.

3. Vrhovni državni tožilec M.V., ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni da je ta neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Obstoj utemeljenega suma je sodišče pravilno oprlo na pravnomočno obtožnico, obstoj pripornega razloga begosumnosti pa je tudi ustrezno obrazložilo. Ustrezno je ugotovljena tudi sorazmernost. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi četrtega odstavka 423. člena ZKP poslalo obtožencu, ki nanj ni odgovoril in njegovemu zagovorniku.

5. Obtoženčev zagovornik v svojem odgovoru na mnenje vrhovnega državnega tožilca vztraja, da sklepa sodišča prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, to je nimata ustreznih razlogov o obstoju utemeljenega suma. Izpodbijana sklepa tudi nimata razlogov o begosumnosti. Sodišči sta prekoračili dopusten obseg odločanja glede na postavljene trditve tožilstva.

B.

6. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je mogoče pripor odrediti, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje ter se skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če druge okoliščine kažejo na nevarnost, da bo pobegnila. Trditev v zahtevi, da v sklepu o odreditvi pripora manjkajo razlogi o tem, ali je podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja oziroma, da so ti razlogi nejasni in v medsebojnem nasprotju, s čimer smiselno uveljavlja procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Drugi odstavek 202. člena ZKP res zahteva, da sklep, s katerim se odreja pripor, vsebuje določno navedbo razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obtoženi storil konkretno kaznivo dejanje. Zahteva po obstoju in utemeljitvi utemeljenega suma izhaja tudi neposredno iz 20. člena Ustave RS. Strinjati se je torej mogoče, da brez podanega utemeljenega suma ni mogoče odrediti pripora, ter da mora biti utemeljen sum podan ves čas trajanja pripora. Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je dopustno sklicevanje sklepa o podaljšanju pripora na izkazanost utemeljenega suma bodisi v pravnomočnem sklepu o preiskavi, bodisi v pravnomočni obtožnici (I Ips 404/2007, I Ips 68/2008), lahko pa v preiskavi zbrani ali na glavni obravnavi izvedeni dokazi potrebno stopnjo suma omajajo do te mere, da je potrebno pripor odpraviti. V obravnavanem primeru gre sicer za sklep o odreditvi pripora, vendar pa so okoliščine odločanja sodišča na moč podobne, kot pri podaljšanju pripora. Zoper obtoženega H. je obtožnica postala pravnomočna (pripor je odrejen v fazi glavne obravnave), zaradi česar sodišču ob odločitvi za odreditev pripora ni bilo potrebno podrobno obrazlagati okoliščin, iz katerih izhaja utemeljen sum in sklicevanje zahteve na judikat I Ips 370/2001 ni ustrezno. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno oprlo na vloženo obtožnico, ki je bila na podlagi ugovora obtoženčevega zagovornika preizkušena, ugovor pa s sklepom z dne 21.10.2008 zavrnjen. Iz sklepa je tudi razvidno, da je sodišče pri presoji obstoja utemeljenega suma preizkušalo, ali so se okoliščine po pravnomočnosti obtožnice spremenile tako, da utemeljen sum ni več podan, vendar tega ni ugotovilo. Neutemeljen je tudi očitek sodišču druge stopnje, da je tudi to zgolj pavšalno in brez presoje odločilo, da ni novih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko bil utemeljen sum omajan. Tudi sodišče druge stopnje je preverjalo utemeljenost suma in pravilno ugotovilo, da se ni na glavni obravnavi zgodilo nič takega, kar bi njegov obstoj omajalo, in da tega pritožnik niti ne trdi, pri tem pa ni zagrešilo nobene procesne kršitve.

7. Enako kot glede objektivnih elementov kaznivega dejanja, velja tudi glede krivde. Tudi ta mora biti na ravni utemeljenega suma podana, da je odreditev pripora utemeljena. Ker je v obravnavani zadevi obtožnica že pravnomočna, je obstoj utemeljenega suma tudi glede subjektivnega elementa očitanega kaznivega dejanja mogoče črpati iz tega. Sodišče očitno v obstoj utemeljenega suma glede krivde obtoženega ni podvomilo, in je štelo, da je tudi ta podana.

8. Zmotna je tudi trditev zahteve, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker prvostopenjski sklep ne vsebuje podrobnega opisa dejanja, ki se obtoženemu očita. Tak opis je namreč vsebovan v obtožnici, na katero se izpodbijani sklep sklicuje in je tako povsem jasno, kaj je tisto, kar se obtoženemu očita ter ni potrebno, da bi bil opis kaznivega dejanja povzet tudi v sklep o priporu.

9. Napačno pa je tudi stališče zahteve, da sta sodišči prve in druge stopnje prekoračili obseg tistega, o čemer bi smeli odločati, saj naj tožilec ne bi navedel in utemeljil zakonskih pogojev za pripor (utemeljen sum, priporni razlog in neogibnost pripora) ter s tem zagrešili tudi kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. Zakon o kazenskem postopku ureja tako imenovan mešani tip kazenskega postopka, v katerem sodišče ni povsem pasivno in je zavezano (subsidiarno) tudi samo ugotavljati dejstva in izvajati dokaze (preiskovalno oziroma inkvizitorno načelo), pri čemer je vezano na obtožbo (354. člen ZKP). Po vložitvi obtožnice sodišče (zunajobravnavni senat ali sodeči senat) odredi pripor na predlog državnega tožilca ali po uradni dolžnosti, v tem primeru po zaslišanju državnega tožilca, če teče postopek na njegovo zahtevo (prvi odstavek 207. člena ZKP). Če državni tožilec predlaga odreditev pripora, mora glede na razporeditev trditvenega in dokaznega bremena v kazenskem postopku izkazati obstoj pogojev za odreditev pripora, pri čemer sodišče ni izključno vezano na dejstva in dokaze, s katerimi tožilec utemeljuje svoj predlog, pač pa sme upoštevati tudi dejstva in dokaze, ki so razvidna iz spisa. V tej fazi postopka (za razliko od odreditve pripora v preiskavi) sme sodišče odrediti pripor tudi iz drugega pripornega razloga, kot ga ponuja državni tožilec v svojem predlogu. Državni tožilec je na naroku za glavno obravnavo dne 26.3.2009 predlagal, naj se zoper obtoženega H. odredi pripor iz pripornega razloga begosumnosti, pri čemer je svoj obrazložen pisni predlog na naroku prebral. Na pisni predlog državnega tožilca je zagovornik obtoženega odgovoril in navajal razloge, zaradi katerih meni, da ta ni utemeljen. Obrambi je bilo tako omogočeno, da je zavzelo stališče glede predloga državnega tožilca za odreditev pripora, s čimer je bila vzpostavljena kontradiktornost in obrambi dana možnost izjave, zato ne držijo trditve zahteve, da obramba ni mogla predlagati nasprotnih dokazov in da je bil kršen 29. člen Ustave.

10. Zahteva prav tako ne more uspeti s trditvami, da je državni tožilec v predlogu za odreditev pripora zatrjeval zgolj nujnost pripora ne pa tudi, da je ta sorazmeren in da je podan utemeljen sum, sodišče pa je nato, ko je ta dejstva ugotavljalo, ugotovilo dejstva v korist tožilstva, ne da bi jih to sploh zatrjevalo. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da sodišče ni imelo podlage za izvajanje dokazov za ugotavljanje begosumnosti, saj kot je že bilo obrazloženo, sodišče sme upoštevati dejstva in dokaze, ki so v spisu.

11. Kolikor zahteva izpodbija obstoj pripornega razloga begosumnosti, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar na podlagi tega pravnega sredstva ni mogoče (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zagovornik obtoženega namreč izpodbija pravilnost ugotovitve sodišča, da se obtoženi namerno izogiba vročanju vabil in na tak način onemogoča izvedbo kazenskega postopka. Sodišče je ugotovilo, da se obtoženi že med preiskavo ni odzival vabilom. Čeprav je bil obtoženi za glavno obravnavo dne 18.12.2008 pravilno vabljen (vabilo mu je bilo po posebnem vročevalcu vročeno dne 28.11.2008), na glavno obravnavo ni pristopil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, zato je bila zoper njega odrejena prisilna privedba za glavno obravnavo dne 5.2.2009, vendar je bila ta neuspešna, saj policisti Policijske postaje Ljubljana Bežigrad obtoženega kljub poizvedovanju in iskanju in kljub dejstvu, da jim je ta po telefonu sporočil, da se bo tega dne zglasil na policijski postaji, niso uspeli najti. Obtoženi je sicer prijavljen na naslovu L., vendar na tem naslovu ne biva, kar je tudi sam izpovedal. Sodišče je tudi ugotovilo, da duševna stiska obtoženega in njegov poskus samomora nista bila vzrok za njegovo odsotnost z obravnave dne 5.2.2009. Na podlagi izjave dr. L. je namreč ugotovilo, da je bil hospitaliziran šele 25.2.2009. Sklep o obstoju pripornega razloga begosumnosti je tako sodišče napravilo na podlagi ugotovljenega kontinuiranega izogibanja kazenskem postopku in ne samo na podlagi izostanka z glavne obravnave.

12. Napačen pa je tudi zaključek, da je uradni zaznamek o izjavi dr. L., na podlagi katerega je sodišče preverjalo, kdaj je bil obtoženi hospitaliziran in upravičenost njegovega izostanka z glavne obravnave, nedopusten dokaz. Nedopusten je v skladu z 18. členom ZKP dokaz, pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in svoboščin ter dokaz, pridobljen s kršitvijo določb kazenskega postopka, pa je zanj določeno, da se sodba nanj ne sme opreti. V primeru uradnega zaznamka o izjavi dr. L. o dejanskem času hospitalizacije obtoženega ne gre za tak dokaz. Gre zgolj za informacijo, ki jo je policija pridobila od bolnišnice (zbiranje obvestil na podlagi 148. člena ZKP) ter pomeni zgolj eno izmed podlag (in ne glavni dokaz) za ugotavljanje obtoženčeve begosumnosti. Očitek, da se obtoženi do izjave dr. L. ni mogel opredeliti, pa ne drži, kajti uradni zaznamek je del kazenskega spisa in tako na voljo za vpogled tudi obtoženemu. Kolikor pa zahteva uveljavlja, da bi sodišče moralo na nek način vnaprej seznaniti obtoženega z vsemi dokazi, ki bodo podlaga njegove odločitve, da bi se ta lahko do takih dokazov opredelil, oziroma da bi moralo tak dokaz predlagati tožilstvo (trditveno breme), pa je njeno stališče pravno zmotno. Kot že obrazloženo, sodišče dejstva ugotavlja in dokaze izvaja tudi po uradni dolžnosti, pri odločanju pa se lahko opre na celotno procesno gradivo, ki je del spisa, kolikor ni podana dokazna prepoved. Obtoženi pa je, če res ni bil seznanjen z uradnim zaznamkom, imel možnost, da se o tem naknadno izjavi v pritožbi (in je to možnost tudi izkoristil), s čimer je bila naknadno vzpostavljena kontradiktornost postopka.

13. Zahteva nadalje zatrjuje, da sklepa prve in druge stopnje nimata razlogov o neogibnosti in sorazmernosti pripora. V skladu z 20. členom Ustave RS in drugim odstavkom 202. člena ZKP se lahko pripor odredi samo, če je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Neogibnost posega se presoja v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti, znotraj katerega sodišče tehta primernost, nujnost in uravnoteženost tega ukrepa (sorazmernost v ožjem pomenu besede). Sodišče prve stopnje je ocenjevalo neogibnost pripora za potek kazenskega postopka in glede na obtoženčevo dosedanje vedenje (skrivanje pred sodiščem in policijo ter onemogočanje izvedbe kazenskega postopka) zaključilo, da lahko samo pripor zagotovi njegovo navzočnost in izvedbo kazenskega postopka (nujnost). Pripor je ocenilo kot sorazmeren glede na težo kaznivega dejanja, presojo neogibnosti in sorazmernosti pa je opravilo tudi drugostopenjsko sodišče. Ker je sodišče navedlo, da je pripor za potek kazenskega postopka neogibno potreben in to svojo ugotovitev tudi obrazložilo, ni bilo dolžno še posebej navajati razlogov, zakaj hišni pripor ne zadošča. Ta ugotovitev namreč logično izhaja že iz presoje, da odreditev pripora neogibno potrebna. Zatrjevana kršitev določb postopka tako ni podana.

14. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, je zahtevo obtoženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.