Jedro

SPZ ne pozna več posesti služnostne pravice, ki jo je poznal pred njim veljavni ZTLR. V izreku je sodišče prve stopnje z dikcijo »soposest služnostne trase« le natančno opredelilo, na katerem delu nepremičnin sta tožnika nemoteno izvajala posest in ni ugotavljalo posesti pravice, kot to zmotno očita pritožnik.

Čeprav je izvrševanje posesti le oteženo in ne v celoti nemogoče, je ekonomski interes za vložitev tožbe zaradi motenja posesti vseeno podan. Motenje posesti predstavlja vsakršno ravnanje, ki izvajanje posesti otežuje oziroma ovira.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Tožnika sta s tožbo zahtevala ugotovitev, da je toženec motil njuno posest nepremičnin, parc. št. 463/8, 462, 463/3 in 520/2, k.o. R., ki v naravi predstavljajo asfaltirano cesto s tem, da je nanjo nasul gradbeni material ter jima tako onemogočil vožnjo in hojo ter uporabo služnostne poti za njune vsakodnevne potrebe. Predlagala sta še izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi jima moral toženec omogočiti dostop do njunih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, ugotovilo je motenje soposesti tožnikov na navedenih nepremičninah, tožencu je naložilo vzpostaviti prejšnje stanje in mu v bodoče prepovedalo motiti posest tožnikov. Višji tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe pa je zavrnilo.

Zoper ugodilni del sklepa se pravočasno pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sklepa in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbe ZPP, saj je izrek sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo. Sklenilo je namreč, da je toženec motil tožnika v njuni soposesti služnostne trase, v obrazložitvi pa je zapisalo, da Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) posesti služnostne pravice ne pozna več ter da je zato tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na motenje posesti pravice, zavrnilo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker je pomešalo posesorni in konfesorni spor. Podlago tožbenega zahtevka je iskalo v služnostni pravici. Tožnika za tožbeni zahtevek nimata pravnega interesa, ker z ravnanjem toženca ni zmanjšan ekonomski pomen služnostne poti. Pot ni ovirana v tolikšni meri, da bi onemogočala vožnjo ali hojo. Ni tudi aktivne stvarne legitimacije tožnikov za konkretni spor, saj odločba, iz katere izhaja, da sta tožnika pridobila služnostno pravico hoje in vožnje, ni pravnomočna. Služnostne pravice na navedenih nepremičninah nimata, zato je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ker ni upoštevalo separatnih stroškov, ki jih je priglasila tožena stranka.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni prekršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je v izreku zapisalo, da je motena soposest služnostne trase. Kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa, SPZ ne pozna več posesti služnostne pravice, ki jo je poznal pred njim veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. V izreku je sodišče prve stopnje z dikcijo »soposest služnostne trase« le natančno opredelilo, na katerem delu nepremičnin sta tožnika nemoteno izvajala posest in ni ugotavljalo posesti pravice, kot to zmotno očita pritožnik. Res je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je služnostna pravica tožnikov ugotovljena na podlagi sodbe, vendar pa to ne pomeni, da je pomešalo spor glede posesti s sporom glede varstva služnosti. S tem je samo ugotovilo, iz katere podlage tožnika izvajata svojo posest in ni ugotavljalo njune pravice do posesti, ki ne more biti predmet spora v pravdi zaradi motenja posesti. Zato tudi ni pomembno ali je odločba, s katero je bila ugotovljena njuna pravica do služnostne poti, pravnomočna ali ne. Tudi pritožnik sam ugotavlja, da se v tem sporu ne presoja utemeljenost posesti, temveč je pomembna le dejanska posest. Posest je dejanska oblast nad stvarjo, ki je spoznavna tudi navzven, in kot taka med pravdnima strankama ni bila sporna. Morebitna nepravnomočnost sodne odločbe, s katero je bila ugotovljena služnostna pravica, zato v tej pravdi ni relevantna.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo izvrševanje posesti tožnikov sprva onemogočeno, po samopomoči pa oteženo. Čeprav je izvrševanje posesti le oteženo in ne v celoti nemogoče, je ekonomski interes za vložitev tožbe zaradi motenja posesti vseeno podan. Motenje posesti predstavlja vsakršno ravnanje, ki izvajanje posesti otežuje oziroma ovira. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila vožnja in hoja po poti po odmiku večjih skal še vedno otežena, otežen je bil tudi odvoz smeti (ne da se neovirano voziti, smetnjak se je na kupu kamenja prekucnil, sin tožnikov je s spodnjim delom vozila nasedel na kamenje), zato je ekonomski interes na strani tožnikov podan.

Glede odločitve o separatnih stroških pa pritožbeno sodišče poudarja, da čeprav sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj teh stroškov tožencu ni prisodilo, je odločitev o njihovemu neupoštevanju kljub temu pravilna. Res je, da je bila tožencu pripravljalna vloga tožnikov vročena šele na naroku, vendar narok ni bil preložen le iz razloga, da toženec na to vlogo odgovori. Na tem naroku je sodišče prve stopnje sprejelo tudi dokazni sklep, obe pravdni stranki pa sta podali navedbe na zapisnik. Narok torej ni bil preložen le zaradi odgovora toženca na prejeto pripravljalno vlogo, temveč zaradi izvedbe dokazov (zaslišanja strank in prič).

Pritožbeno sodišče je po navedenem ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.