Jedro

Med strankama je nesporno, da tožnikov edini prihodek predstavlja pokojnina v povprečni višini 979,99 EUR mesečno. Tožnik vezano na navedeno ne prereka ugotovitve toženke, da je njegov povprečni lastni dohodek v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za BPP presegal višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke, in ki je v času, za katerega se je ugotavljala upravičenost do BPP, znašal 843,78 EUR.

Izrek

I. Predlog tožnika za prenos pristojnosti se zavrže. II. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev redne in izjemne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje ter oprostitev plačila stroškov v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Kopru P 302/2019, zaradi plačila odškodnine 25.000.000,00 SIT (104.323,15 EUR).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 9. 11. 2021, dopolnjeno dne 25. 1. 2022, vložil prošnjo za dodelitev BPP v zgoraj navedeni zadevi. Toženka se sklicuje na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s finančnim kriterijem za dodelitev BPP ter navaja, da znaša dohodkovni cenzus za dodelitev redne BPP od 1. 3. 2022 421,89 EUR mesečno na osebo (oz. dvakratnik 843,78 EUR). Na podlagi vpogleda v prošnjo tožnika ter uradne evidence je toženka ugotovila, da je upoštevni povprečni mesečni dohodek tožnika v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje za BPP, to je od avgusta do oktobra 2021, znašal 979,99 EUR. Toženka je tožnika z ugotovitvami seznanila in ga pozvala k izjavi glede okoliščin prejetega dohodka. V odgovoru na poziv je tožnik podal le že večkrat ponovljene splošne navedbe o njegovem neugodnem premoženjskem in zdravstvenem stanju ter kritike pravosodnega sistema. Glede na navedeno je toženka zaključila, da znaša povprečni mesečni dohodek tožnika 979,99 EUR in presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, zato tožnik presega dohodkovni cenzus in ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP. Ker tožnik že z višino lastnega dohodka presega limit za odobritev BPP, se toženka ni spuščala v presojo vrednosti drugega premoženja tožnika in v presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Toženka je nadalje ugotovila, da tudi razlogi za dodelitev izjemne BPP iz 22. člena ZBPP niso podani. Zlasti ne po 6. alineji drugega odstavka 22. člena ZBPP, saj je bila tožniku poslovna sposobnost odvzeta ravno zaradi kverulantstva. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, s katerim je bila tožniku odvzeta poslovna sposobnost, ni bil razveljavljen ali odpravljen, zato ga je organ dolžan upoštevati pri odločanju. Ker je prošnja za dodelitev redne oz. izjemne BPP neutemeljena, je toženka tožnikovo prošnjo zavrnila skladno z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in po skrbnici vlaga tožbo, v kateri navaja, da je zaradi dolgoletnega psihičnega in ekonomskega nasilja izgubil vse premoženje, uspešno podjetje, delovno sposobnost, duševno zdravje, dostojanstvo in pričakovano brezskrbno prihodnost. Od izgube poslovne sposobnosti izpolnjuje pogoje za nujno in izjemno BPP, sodišče pa napačno ugotavlja, da je tožnik opravilno sposobnost izgubil zaradi prepogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog. Tožniku ni bila odvzeta sposobnost zaradi prepogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih, ampak mu je bila opravilna sposobnost odvzeta z namenom, da se mu v sodnih postopkih zagotovi zastopanje po skrbniku, ki bi moral biti odvetnik. Tožnik s strani organov za BPP prejema nerazumne in protizakonite odločbe, naslovno sodišče pa s protizakonitimi, pristranskimi in protiustavnimi sodbami potrjuje nepravilne odločitve organov za BPP. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo odstopi v reševanje poštenemu in nepristranskemu sodišču. Toženka pred izdajo sodbe ni upoštevala predloga tožnika za opravo ustne obravnave in navedb, podanih v izjavi skrbnice tožnika. Toženka tudi ni upoštevala postopkov, v katerih je tožnik trenutno udeležen, in sicer postopkov III P 18/2020, II P 414/2021, II P 1603/2019 in II P 1609/2019. Gre za spore v vrednosti milijon EUR, zato bi tožnik v teh sporih za zastopanje potreboval več deset tisoč EUR. Meni, da je določba ZBPP, po kateri organ presoja upravičenost do BPP na podlagi dveh zneskov minimalnega dohodka, očitno neprimerna in sramotna za Ustavo RS. Tožnik se je zaradi svojega zdravstvenega stanja in posledično protizakonitih in pristranskih sodb sodišč znašel v stanju nevzdržne materialne in zdravstvene ogroženosti, na kar nakazuje tudi protizakonita in protiustavna izvršba Okrajnega sodišča v Domžalah In 91/2000, v kateri je delavnica tožnika, skupaj s stroji in opremo že od leta 2006 dalje sodno zapečatena. Tožnik je že od leta 1995 procesno in pravdno nesposoben, vendar sodišča njegove pravdne nesposobnosti niso upoštevala, odvetnik mu ni bil zagotovljen, zato se je moral pred sodišči braniti sam. Sodišču predlaga izvedbo dokazov z zaslišanjem višje sodnice A. A. in izvedenca psihiatra B. B., po opravljeni glavni obravnavi pa naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi, op. sodišča) in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu organu za BPP.

4. Toženka je predložila upravne spise in v spremnem dopisu sporočila, da vztraja pri izpodbijani odločbi.

**K I. točki izreka:**

5. Tožnik v tožbi predlaga prenos pristojnosti za odločanje v tem upravnem sporu na drugo sodišče. 6. V skladu z določbo 106. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) je Vrhovno sodišče pristojno za sojenje oziroma za odločanje na prvi stopnji v upravnih in računsko upravnih sporih, razen v zadevah, za katere zakon določa pristojnost drugega sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka). Takšen predpis je Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki v 11. členu določa, da v upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, če zakon ne določa drugače. Po določbi 12. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča v upravnem sporu o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države. Upravno sodišče je kot specializirano sodišče ustanovljeno za celotno državo, pri čemer sodno funkcijo opravlja na sedežu v Ljubljani in na zunanjih oddelkih glede na prebivališče oziroma sedež tožnika, kolikor ni določena izključna pristojnost sedeža sodišča (9. člen ZUS-1). Glede na navedeno je torej za odločanje v upravnem sporu zoper odločbo organa za BPP edino stvarno pristojno Upravno sodišče RS.

7. Po določbi 6. točke 106. člena Vrhovno sodišče odloča tudi o prenosu pristojnosti v primerih, ki jih določa zakon. Tak predpis je Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki v 67. členu določa, da lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po navedeni določbi je torej možna delegacija pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper odločbo organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Ker torej v določbah ZUS-1, ZPP in ZS ni pravne podlage za prenos pristojnosti na drugo sodišče, je sodišče predlog tožnika zavrglo. Enako stališče je Vrhovno sodišče (že) zavzelo v sklepu I Upr 1/2012 z dne 29. 8. 2012, in ob takem stališču je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep, s katerim je Upravno sodišče zavrglo predlog za prenos pristojnosti (sklep I Up 256/2017 z dne 17. 1. 2018).

**K II. točki izreka:**

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavanem primeru je sporno, ali je toženka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev redne in izjemne BPP za pravno svetovanje in zastopanje ter oprostitev plačila stroškov v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru P 302/2019, zaradi plačila odškodnine.

10. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni v ZBPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke (drugi odstavek 13. člena ZBPP).

11. Po določbi prvega odstavka 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja, upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Ne glede na navedeno se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji (tretji odstavek 14. člena ZBPP).

12. Med strankama je nesporno za zadevo pravno odločilno dejstvo, ugotovljeno tudi v izpodbijani odločbi, da tožnikov edini prihodek predstavlja pokojnina v povprečni višini 979,99 EUR mesečno. Tožnik vezano na navedeno ne prereka ugotovitve toženke, da je njegov povprečni lastni dohodek v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za BPP presegal višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke, in ki je v času, za katerega se je ugotavljala upravičenost do BPP, znašal 843,78 EUR. Na navedeni nesporni dejanski podlagi je toženka po presoji sodišča pravilno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev redne BPP, kot je določen v 13. členu ZBPP.

13. Skladno z določili prvega odstavka 22. člena ZBPP se lahko BPP, ne glede na določbe tega zakona o materialnem položaju prosilca, dodeli tudi, če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena tega zakona in če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, premoženje prosilca in njegove družine pa ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (izjemna BPP). Izjemna BPP se pod navedenimi pogoji lahko med drugim dodeli, če gre za prosilca, ki mu je bil za zastopanje v sodnem postopku dodeljen skrbnik za posebni primer, ali za prosilca, ki mu je bila odvzeta poslovna sposobnost, razen če je bila prosilcu poslovna sposobnost omejena ali odvzeta zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih (6. alineja drugega odstavka 22. člena ZBPP).

14. Tožniku je bila na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 v povezavi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012, delno odvzeta poslovna sposobnost za vsa dejanja, povezana s sodnimi, upravnimi in drugimi postopki, in sicer ravno zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih. Glede na navedeno je toženka tudi v tem delu pravilno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za dodelitev izjemne BPP, kot je določen v 6. alineji drugega odstavka 22. člena ZBPP. Tožnik v tožbi sicer zatrjuje in dokazuje, da je prišlo v postopku odločanja o odvzemu poslovne sposobnosti pred Višjim sodiščem v Ljubljani in v drugih postopkih, ki so se vodili in se še vodijo pred različnimi sodišči, do več kršitev njegovih pravic, vendar, kot je že toženka pravilno pojasnila, bi tožnik lahko tovrstne zatrjevane kršitve uveljavljal zgolj v okviru rednih ali izrednih pravnih sredstev v zvezi z zanj spornimi postopki, ne more pa zatrjevane nezakonitosti (pravnomočnih) sodnih odločb, ki jih je bila pri odločanju upravičena in dolžna upoštevati tudi toženka, uspešno uveljavljati v obravnavanem postopku za dodelitev BPP (oziroma v postopku sodnega varstva v zvezi s tem), ki se na izpodbijanje domnevno spornih odločb tudi sicer ne nanaša. 15. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

16. Sodišče je odločilo na seji senata na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno. Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje tožnika, njegove zakonite zastopnice, psihiatra in višjih sodnic, saj so, upoštevaje vsebino tožbenih ugovorov, pravno relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera nesporne, dokazni predlogi pa so zato nerelevantni. Tožnik s predlaganimi zaslišanji želi dokazati dejstva, ki jih zatrjuje v zvezi s tožnikovo poslovno nesposobnostjo, kar pa za odločitev v konkretnem primeru ni relevantno.