Jedro

Tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev takšne tožbe. Po 101. členu ZZK ima aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe tisti, ki misli, da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in je zaradi neveljavne vknjižbe oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Iz tožbenih trditev v povezavi s tožbenim zahtevkom ni razvidno, kako bi vzpostavitev prejšnjega stanja (vpis pravice uporabe na nekoga tretjega) lahko pomenila odpravo takšne kršitve v tožničino korist. Morebitna ugoditev izbrisni tožbi namreč ne bi mogla pomeniti izboljšanja tožničinega položaja, saj tožnica sploh ni zahtevala ugotovitve kakšne njene pravice na nepremičnini.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnica je v tožbi zahtevala, da se ugotovi neveljavnost podlag za dva zaporedna vpisa v zemljiško knjigo (neveljavnost vknjižbenega dovoljenja z dne 22. 1. 1993 in dogovora kmetijskih zadrug z dne 28. 3. 2000) in neveljavnost vpisov, ki so bili izvedeni na teh podlagah (vknjižba pravice uporabe na Kmetijsko gozdarsko zadrugo in vknjižba lastninske pravice na ime toženke), izbris neveljavnih vknjižb ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, da se kot imetnico pravice uporabe ponovno vpiše L. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Vknjižba pravice uporabe z dne 28. 7. 1993 na Kmetijsko gozdarsko zadrugo je bila izvedena na podlagi vknjižbenega dovoljenja, ki temelji na neobstoječi listini. Poleg tega je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo 37. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. SRS, št.18/1974, v nadaljevanju ZPSPP). Za najemnikovo soglasje ni potrebna oblika, temveč zadostuje, da je tožničina pravna prednica nepremičnino nemoteno uporabljala kot lastnica. Prav tako prenos pravice uporabe po tej določbi ni odvisen od plačila odškodnine. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je ves čas dejansko uporabljala nepremičnino za opravljanje svoje dejavnosti, čeprav je bila kot imetnica pravice uporabe najprej vpisana L. in nato Kmetijsko gozdarska zadruga. Ker naj bi zaradi tega na podlagi ZPPSP pravica uporabe prešla nanjo, je vložila zgoraj navedeni tožbeni zahtevek.

7. Tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev takšne tožbe. Po 101. členu Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/1995, v nadaljevanju ZZK) ima aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe tisti, ki misli, da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in je zaradi neveljavne vknjižbe oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Vendar iz tožbenih trditev v povezavi s tožbenim zahtevkom ni razvidno, kako bi vzpostavitev prejšnjega stanja (vpis pravice uporabe na L.) lahko pomenila odpravo takšne kršitve v tožničino korist. Morebitna ugoditev izbrisni tožbi namreč ne bi mogla pomeniti izboljšanja tožničinega položaja, saj tožnica sploh ni zahtevala ugotovitve kakšne njene pravice na nepremičnini. Zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

8. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani. Zato je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.