Jedro

Iz zapisnika o opravljeni zapuščinski obravnavi res ne izhaja, da je bil dedič posebej poučen o tem, da se lahko dediščini odpove le v svojem imenu, vendar pa je tako opozorilo izrecno navedeno v vabilu na zapuščinsko obravnavo. Zapuščinsko sodišče prve stopnje zato ni kršilo določb postopka.

Pravica odpovedati se dediščini ni prišla na pritožnika, saj je njegov oče umrl po zaključku zapuščinske obravnave, čeprav le štiri dni zatem. Zato se tudi ne more pritožiti zoper podano izjavo svojega prednika, češ da še ni pravnomočna; ker je bila podana in je nepreklicna, se je ne da preklicati (niti) v pritožbi.

Ne drži, da bi dedič s tem, ko živi na v nepremičnini, ki je predmet zapuščine, razpolagal z zapuščino oziroma z njenim delom, zaradi česar se ne bi več mogel tej dediščini odpovedati. Posedovanje dela zapuščine ne pomeni razpolaganje z njim.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišče prve stopnje potrdi.

II. Dedinja C. M. naj sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju (I.) ugotovilo obseg zapuščine; (II.) da se je zapustničin sin S. Š. odpovedal dediščini in da sta zato zakonita dediča vdovec Š. Š. in zapustničina hči C. M. vsak do polovice, ki sta nato sklenila dedni dogovor o delitvi zapuščine (III.).

2. Zoper sklep se je pritožil sin zapustničinega sina M. Š. kot njegov edini dedič s predlogom za razveljavitev sklepa oz. njegovo spremembo, po kateri bi dedoval 1/3 zapuščine. Navaja, da je njegov oče umrl le štiri dni po zapuščinski obravnavi, 31. 3. 2019. Trdi, da je bil kršen postopek, konkretno 5. odst. 208. čl. Zakona o dedovanju (ZD), ker sodišče dediča ni opozorilo, da se lahko odpove dediščini samo v svojem imenu ali tudi v imenu svojih potomcev. Iz zapisnika je razvidno, da ga je poučilo le o nepreklicnosti dedne izjave. Nadalje meni, da izjava o odpovedi še ni pravnomočna, saj če dedič umre pred koncem zapuščinskega postopka, pravica do odpovedi preide po 134. čl. ZD na njegove dediče. Poleg tega naj se zapustničin sin ne bi mogel odpovedati dediščini po 1. odst. 135. čl. ZD, saj je ves čas živel z zapustnico v nepremičnini, ki je del zapuščine in s tem razpolagal z delom stanovanjske hiše, kjer je živel oz. se to šteje kot konkludentni, molčeči sprejem zapuščine. Končno pa pritožnik še trdi, da odpoved dediščini ne more biti veljavna, ker dedič v času, ko je podal izjavo, zaradi depresivne motnje in duševne ter vedenjske motnje zaradi zlorabe alkohola ni mogel razumeti njenega pomena. Prilaga izvid psihiatrične klinike, ki potrjuje navedene diagnoze. Navaja, da je očeta obiskal en dan pred njegovo smrtjo in mu ni nič omenil, da se je odpovedal dediščini, niti tega, da je sploh bil na zapuščinski obravnavi, imela pa sta normalne odnose in ni razumljivo, da bi želel oškodovati svojega sina za dom, ki je bil tudi njegov, tako da bi „podaril“ svoje premoženje očetu in sestri. Tudi ni logično, da bi se odpovedal lastnemu domu, saj si ni zagotovil niti dosmrtne brezplačne služnosti.

3. Na pritožbo je odgovorila dedinja C. M., ki navaja, da je bil zapustničin sin na zapuščinski obravnavi popolnoma razsoden. Predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoje pritožbene stroške. Njenemu odgovoru se je pridružil tudi dedič Š. Š.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravo: Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinskega postopka (1. odst. 133. čl. Zakona o dedovanju; ZD). Taka odpoved velja tudi za potomce tistega, ki se je odpovedal, če ni izrecno izjavil, da se odpoveduje samo v svojem imenu (2. odst. 133. čl. ZD). Izjava o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine se ne more preklicati (1. odst. 138. čl. ZD). Če umre dedič pred koncem zapuščinske obravnave in se ni odpovedal dediščini, preide pravica odpovedi na njegove dediče (134. čl. ZD). Dediščini se ne more odpovedati dedič, ki je razpolagal z vso zapuščino ali z delom zapuščine (1. odst. 135. čl. ZD). Ko dedič daje izjavo o odpovedi dediščini, ga sodišče opozori, da se lahko odpove dediščini samo v svojem imenu ali pa tudi v imenu svojih potomcev (5. odst. 208. čl. ZD).

6. Iz zapisnika o zapuščinski obravnavi 27. 3. 2019 izhaja, da se je pritožnikov prednik, zapustničin sin S. Š. dediščini odpovedal. Ker ni izjavil, da se odpoveduje le v svojem imenu, se šteje, da velja njegova odpoved tudi za njegove potomce, torej tudi za pritožnika. Iz zapisnika o opravljeni zapuščinski obravnavi res ne izhaja, da je bil dedič posebej poučen o tem, da se lahko dediščini odpove le v svojem imenu, vendar pa je tako opozorilo izrecno navedeno v vabilu na zapuščinsko obravnavo. Zapuščinsko sodišče prve stopnje zato ni kršilo določb postopka.

7. Pravica odpovedati se dediščini ni prišla na pritožnika, saj je njegov oče umrl po zaključku zapuščinske obravnave, čeprav le štiri dni zatem. Zato se tudi ne more pritožiti zoper podano izjavo svojega prednika, češ da še ni pravnomočna. Ker je bila podana in je nepreklicna, se je ne da preklicati (niti) v pritožbi.

8. Nadalje ne drži, da bi dedič s tem, ko živi v nepremičnini, ki je predmet zapuščine, razpolagal z zapuščino oz. z njenim delom, zaradi česar se ne bi več mogel tej dediščini odpovedati. Posedovanje dela zapuščine ne pomeni razpolaganje z njim.

9. Naposled pa pritožbeno sodišče tudi ne more upoštevati navedb o tem, da zaradi zdravstvenih težav dedič S. Š. ni bil sposoben razumeti dogajanja in pomena podane dedne izjave. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v predložene zdravniške izvide, ki izkazujejo depresivne motnje in duševne ter vedenjske motnje S. Š. zaradi zlorabe alkohola, vendar izkazano še ne pomenil, da ne bi mogel razumeti dogajanja na zapuščinski obravnavi in pomena svoje izjave. Z dedičem je namreč komunicirala sodnica zapuščinskega sodišča prve stopnje neposredno na zapuščinski obravnavi in očitno ni podvomila v njegovo sposobnost razumevanja in podajanja izjave, saj ni videti razlogov, da bi kaj tako očitnega prezrla oz. ignorirala. Pritožnik sploh ni v položaju, da bi trdil drugače, saj ga na zapuščinski obravnavi ni bilo. Trditve, da ni razumno in logično, da bi se dediščini odpovedal, ne zase ne za potomce, so lahko indici, ki pa so v tem primeru premalo. Razumeti je pritožnika, da je prizadet zaradi situacije, v kateri se je znašel njegov oče in ki je posredno vplivala tudi na njegov premoženjski položaj, a dejstvo je, da je izpodbijana odločitev zakonska posledica ravnanja S. Š., do katerega je imel pravico, čeprav je lahko to v očeh pritožnika (ali tudi povprečno razumne odrasle osebe) „nelogično“ in nerazumno.

10. Izpodbijani sklep o dedovanju je torej pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD).

11. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo temelji na 1. odst. 174. čl. ZD, po katerem vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.