Jedro

V okviru pogodbene svobode sta se gibali pravdni stranki, ki sta posebej uredili tožnikovo odgovornost kot prodajalca deleža v družbi tako, da se je zavezal povrniti družbi plačila za obveznosti, ki jih je prevzela še v času, ko je bil sam družbenik v njej, pa o njih ni obvestil prodajalca, in plačati pogodbeno kazen, če ne bo izpolnil ostalih nedenarnih zavez.

Z odstopom terjatve se dolžnikov položaj ne sme poslabšati. Zato lahko dolžnik proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, uveljavlja tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop, v pobot proti prevzemniku pa lahko uveljavlja tudi nekatere svoje terjatve, ki jih ima proti odstopniku, čeprav sicer pogoji za pobot (vzajemnost terjatev) niso izpolnjeni. To pa ne pomeni, da prevzemnik pridobljene terjatve ne sme pobotati ali uveljavljati v procesni pobot s terjatvijo, ki jo ima tožnik do njega, kakor želi prikazati v reviziji. Tožnikov položaj se s tem ni v ničemer poslabšal, na ta način je le izpolnil svojo obveznost, kot je bil dolžan.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Pravdni stranki sta 12. 5. 2008 sklenili prodajno pogodbo, s katero je tožnik toženi družbi prodal svoj 100 % poslovni delež v družbi A., d. o. o. (v nadaljevanju A.). Z vloženim predlogom za izvršbo je zahteval dokončno in prisilno plačilo kupnine. Po ugovoru tožene družbe se je postopek nadaljeval pred pravdnim sodiščem. Tožena družba je v pobot postavila več svojih terjatev, za katere trdi, da jih ima do tožnika.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatev obeh pravdnih strank na dan 4. 4. 2016 v enaki višini, to je 136.709,38 EUR, ju medsebojno pobotalo in zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in odločitev spremenilo tako, da je njegovo terjatev ugotovilo v višini 136.709,38 EUR, toženkino pa le v višini 122.896,70 EUR. Pobotalo ju je do višine slednje, toženi družbi pa naložilo plačilo razlike v višini 13.812,68 EUR. Sicer je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

**Revizijski postopek**

4. Tožnik je vložil revizijo zoper „ugodilni del sodbe po pobotnem ugovoru tožene stranke, kjer je višje sodišče potrdilo del prvostopenjske sodbe, ki je toženi stranki priznalo pobotni ugovor v višini 122.896,70 EUR“. V slednji višini je označil tudi vrednost revizijsko spornega dela.

Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo ugotovilo neobstoj toženkine terjatve, sicer pa razveljavitev izpodbijane odločitve. Zahteva tudi povračilo stroškov vložene revizije.

5. Tožena družba v odgovoru na vročeno revizijo najprej nasprotuje njeni dovoljenosti, nato pa tudi utemeljenosti revizijskih razlogov. Primarno predlaga njeno zavrženje, podrejeno njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora.

**Presoja revizijskega sodišča**

6. Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je ob njeni presoji uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred novelo ZPP - E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP - E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. **Dejansko stanje**

8. Sodišči nižjih stopenj sta svojo odločitev oprli na prodajno pogodbo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 12. 5. 2008. Z njo je tožnik toženi družbi prodal svoj 100 % poslovni delež v družbi A. za kupnino 200.000,00 EUR. Prvi obrok v višini 120.000,00 EUR je tožena družba morala plačati v 7 dneh po sklenitvi pogodbe, preostalo pa bi morala plačati v 24 mesecih po njeni sklenitvi. Skoraj celotnega drugega dela kupnine tožena družba ni plačala.

9. V prodajno pogodbo sta vnesli tožnikove obveznosti, in sicer: - jamčil je, da družba nima drugih zapadlih ali nezapadlih obveznosti, razen tistih, ki so bile navedene v prilogi št. 1 k pogodbi, in neporavnanih kreditov za nekdanje nepremičnine; - da si bo aktivno prizadeval, da bosta v družbi še najmanj 24 mesecev po sklenitvi pogodbe ostala zaposlena delavca B. B. in C. C. ter da bo družba ta čas poslovno sodelovala z D. D., s. p.; - da ne bo storil ničesar, kar bi lahko predstavljalo povod ali razlog za prenehanje tega sklenjenega delovnega razmerja ali poslovnega sodelovanja; - da je vsebina listin resnična in popolna; - da bo izpolnil obveznosti družbe, ki bi nastale v roku 24 mesecev od podpisa pogodbe oziroma bi se v tem času zanje izvedelo, pa so povezane s poslovanjem družbe pred tem ali s krediti za nekdanje nepremičnine in niso navedene v prilogi št. 1; - da še pet let od podpisa ne bo sam ali preko povezanih oseb izvrševal dejavnosti, ki bi bile konkurenčne družbi; - da bo za kršitev katere koli zaveze plačal 5.000,00 EUR pogodbene kazni (brez skupne omejitve).

Stranki sta se dogovorili tudi za zmanjšanje drugega obroka kupnine za vse neporavnane tožnikove obveznosti. Če pa bi jih poravnala družba, ji je plačano tožnik dolžan povrniti z obrestmi od dneva izpolnitve.

10. Družba A. je po sklenitvi prodajne pogodbe (po 23. 5. 2008) poravnala obveznosti iz projektantskih pogodb, sklenjenih z E. in F., ter obveznosti do D. in Banke Koper, ki skupaj z zamudnimi obrestmi znašajo 104.427,59 EUR. Vse so izvirale oziroma so bile povezane s poslovanjem družbe pred sklenitvijo prodajne pogodbe ali so predstavljale neplačano kreditno obveznost. 11. Zaposlena C. in sodelavec D. sta 11. 2. 2010 ustanovila družbo G., d. o. o., ki se je ukvarjala s konkurenčno dejavnostjo, tožnik pa jima je pri tem pomagal (zagotovil prostore za sedež družbe, dal na razpolago svoj računalnik, ...).

12. Tožena družba je z družbo A. (sedaj H., d. o. o.) sklenila Pogodbo o prenosu terjatev, pogodbo predložila v postopku, z njo se je seznanil tudi tožnik.

**Nosilni razlogi sodišč nižjih stopenj**

13. Sodišče prve stopnje je štelo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo v korist tretjega, torej družbe A.. Obveznosti, ki jih je plačala ta družba, bi bil dolžan poravnati tožnik, zato je družba dobila pravico terjati plačani znesek z obrestmi nazaj. Pogodbe ni štelo kot gospodarske pogodbe, zato je pri presoji zastaranja uporabilo petletni zastaralni rok. Dogovor, ki sta ga pravdni stranki opredelili kot pogodbeno kazen, je štelo kot dogovor o pavšalni odškodnini. Družbi A. je tako po njegovi presoji poleg tistega, kar je poplačala kot svoje obveznosti, pripadla še vnaprej dogovorjena odškodnina zaradi zamolčanja dodatnih obveznosti v višini 20.000,00 in zaradi kršitve ostalih zavez v višini 15.000,00 EUR. Ker so bile terjatve veljavno prenesene na toženo družbo, jih je ugotovilo v izreku in jih pobotalo s tožnikovo terjatvijo za plačilo kupnine.

14. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da gre dogovor o pogodbeni kazni šteti kot pogodbeno kazen zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti. Ker pa ta ni bila dogovorjena v zvezi z zamolčanjem obveznosti iz preteklih razmerij, je v tem delu ni priznalo in je toženkino terjatev znižalo za 13.812,68 EUR.

**Presoja dovoljenosti revizije**

15. Tožena družba nedovoljenost tožnikovi reviziji najprej pripisuje zato, ker je njegov pooblaščenec nanjo zapisal, da tožnika zastopa odvetnik M. M., pooblastilo pa je tožnik dal Odvetniški družbi M., d. o. o. Nadalje zato, ker na pooblastilu ni opravilne številke zadeve, za katero je dano, in ne izjave pooblaščenca, da pooblastilo sprejema.

16. Revizijsko sodišče ji pojasnjuje, da je treba ločiti pooblastilo, ki ga zahtevajo določbe ZPP, in pooblastitev kot pravni posel, ki ga urejajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Procesno pravo zahteva le podpis pooblastitelja (97. člen ZPP), v revizijskem postopku pa še, da mora biti pooblastilo novo (drugi odstavek 95. člen ZPP). Zadošča torej, da je na priloženem pooblastilu podpis pooblastitelja, da je iz njega razvidno koga pooblašča in da je bilo na novo priloženo reviziji v tej zadevi. Če pooblastitelj pooblasti odvetniško družbo, se šteje, da je pooblastilo za zastopanje dano vsem odvetnikom družbe. Da je odvetnik M. M., ki je naveden kot pooblaščenec, odvetnik pri Odvetniški družbi M., d. o. o., je jasno navedeno na pooblastilu.

17. Določbe materialnega prava zahteve po pisni izjavi zastopanega, naj voljo v pravnem prometu zanj sprejema in podaja pooblaščenec, praviloma ne postavljajo.1 Ravno tako ne zahteve po pisni izjavi pooblaščenca, da pooblastitev sprejema. Zadostuje, da je nastopilo njuno soglasje volj, ki je tudi v tej zadevi nedvomno podano, pooblaščenec pa je sprejem pooblastitve potrdil tudi s podpisom na pooblastilu, nenazadnje pa tudi s tem, da je vložil revizijo.2

18. Tožena družba ne more uspeti niti z ugovori, ki se nanašajo na vrednost spornega predmeta. Revizija je v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP v negospodarskih premoženjskopravnih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR. Zapis revidenta, da izpodbija „ugodilni del sodbe po pobotnem ugovoru tožene stranke, kjer je višje sodišče potrdilo del prvostopenjske sodbe, ki je toženi stranki priznalo pobotni ugovor v višini 122.896,70 EUR“, lahko pomeni le, da nasprotuje pobotanju v tej višini in posledični zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka v tej višini, kar je revizijsko sporen del. Pri denarnih zahtevkih revidentu posebej ni treba navesti vrednosti spornega predmeta in je izkazovati. Ker revident izpodbija zavrnitev njegovega zahtevka, je opozorilo na različno pravno naravo zahtevkov, ki jih je toženka postavila v pobot, s katerim ta skuša vplivati na dovoljenost tožnikove revizije, povsem brez podlage. Procesni ugovor pobota kot toženčevo obrambno sredstvo namreč nikoli ne vpliva na vrednost spornega predmeta.3 Ta je zato 122.896,70 EUR, kot je navedel tudi tožnik, in kar presega revizijski prag.

19. Kolikšno takso bi moral glede na to vrednost revident plačati, je vprašanje razmerja med njim in državo oziroma sodiščem. To je plačilo takse tožniku naložilo s plačilnim nalogom, tožnik jo je v danem roku v naloženi višini tudi plačal. To je vse, kar mu za vsebinsko obravnavo revizije nalagajo procesna pravila.4 **Presoja dovoljenosti revizijskih razlogov**

20. Revizijski razlogi so obsežni in nepregledni, mestoma tudi nerazumljivi. Ni naloga revizijskega sodišča, da med njimi išče posamezne očitke, ki bi lahko prišli v poštev, niti da išče njihov morebiten smisel. Njegova primarna vloga kot najvišjega rednega sodišča v državi je skrbeti za enotno sodno prakso in razvoj prava preko nje. To njegovo ustavno vlogo utrjuje institut dopuščene revizije (primerjaj prvi odstavek 367. a člena ZPP), ki je z novelo ZPP-E dobil primarno (pravzaprav edino) mesto. Tudi institut direktne revizije, ki pride v poštev v obravnavanem primeru, ne pomeni, da je revizijsko sodišče tretja instanca sojenja, in mu ne nalaga, da išče morebiti aktualne razloge, še manj, da odgovarja na vse podrobne očitke, ki se v glavnem nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja.5 Že sam revident jih deloma označi kot razloge glede dejanskega stanja – trditev, ugovorov in načina poslovanja.6 Očitke, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, podaja tudi v nadaljevanju. To so npr. očitki, s katerimi želi prikazati, da je tožena družba soglašala z obveznostmi, ki jih sedaj ugovarja v pobot, oziroma da je bila o njih obveščena, nadalje tudi pojasnila glede načina poslovanja, opozorila na podane izpovedi zaslišanih, očitki, s katerimi skuša prikazati, da posli niso bili končani pred 9. 5. 2008, da je o njih odločala N. N., da je obrazložitev v nasprotju z listinami v spisu (kar je le poskus izpodbiti dokazno oceno v preobleki procesne kršitve), da je v pobot postavljene terjatve za tožnika plačala družba I., d. o. o., oziroma da zato družbi A. tej ni bilo treba plačati najemnine, da so obveznosti do E. in F. nastale po sklenitvi prodajne pogodbe, da iz pogodbe ne izhaja izbirna pravica družbe A. do pobotanja kupnine oziroma zahtevati povračilo plačanega od tožnika (kar sicer skrije za očitek protispisnosti - 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), o vzrokih, zakaj sta C. in D. prenehala sodelovati oziroma opravljati delo pri družbi A., … Do tovrstnih očitkov se Vrhovno sodišče ne bo opredeljevalo, saj preizkus dokazne ocene sodi v sfero dejanskega stanja in seže izven revizijskega preizkusa,7 čeprav ga revident skuša skriti za procesne kršitve.

21. V veliki meri so tudi revidentovi procesni očitki usmerjeni v ravnanje sodišča prve stopnje. Tako npr. očitki, da mu sodišče očita nekaj mimo toženkinih trditev (kar označi tudi kot protispisnost), da ni opravilo dolžnega materialno procesnega vodstva, da ni obrazložilo, zakaj ne sprejema tožnikovih argumentov, da ni razčistilo protislovnih trditev tožene družbe, da ni presojalo njegovega ugovora, da se je družba A. strinjala s plačili, da ni zaslišalo direktorja toženke, ... Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, so dovoljeni le revizijski očitki, namenjeni sodišču druge stopnje. Če revident meni, da je kršitev napravilo že sodišče prve stopnje, mora to uveljavljati v pritožbi. Pritožbeno sodišče pa lahko napravi enako kršitev, če kršitve sodišča prve stopnje ne odpravi.

22. Revizijsko sodišče bo odgovorilo le na tiste očitke, ki jih je revident zastavil na tak način. Na tem mestu dodaja še, da revizijo presoja le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP), zato bo odgovorilo na tiste, ki jim je lahko pripisalo pomen. Če se je ta v poplavi besed izgubil, bo moral revident vzeti v zakup.8 **Presoja utemeljenosti revizijskih razlogov**

23. Tožnik sodišču druge stopnje očita, da se ni ukvarjalo z ugovorom prekluzije. Kljub poimenovanju prekluzija iz njegovih nadaljnjih navedb izhaja, da svoj ugovor gradi na tem, da bi morala tožena družba predhodno od njega zahtevati povračilo škode oziroma ga s svojo terjatvijo seznaniti. Po njegovi oceni namreč njena terjatev izhaja iz prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake, ki terja pravočasno uveljavljanje (grajanje napak).

24. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje jasno izhaja, da tožnikove odgovornosti ni temeljilo na zakonski odgovornosti prodajalca za stvarne napake, ki nastopi ne glede na to, ali se stranki zanjo dogovorita, pač pa na tožnikovih pogodbenih zavezah, ki sta jih pravdni stranki vključili v prodajno pogodbo.9 Temeljno načelo pogodbenega prava je prosto urejanje pogodbenih razmerij, ki udeležencem v okviru ustave, prisilnih predpisov in moralnih načel pušča proste roke pri določitvi njihovih pravic in obveznosti. Če zakon dopušča pogodbeno izključitev prodajalčeve odgovornosti za stvarne in pravne napake, ni nobene ovire za kakršnokoli pogodbeno razširitev. V okviru pogodbene svobode sta se gibali tudi pravdni stranki, ko sta posebej uredili tožnikovo odgovornost tako, da se je zavezal povrniti družbi A. plačilo obveznosti, ki jih je prevzela še v času, ko je bil sam družbenik v njej, pa o njih ni obvestil prodajalca, in plačati pogodbeno kazen, če ne bo izpolnil ostalih nedenarnih zavez. Ob tem se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno ukvarjati z vprašanjem, ali so izpolnjene vse predpostavke prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake. Je pa tožniku pojasnilo, da je njegovo seznanitev z obveznostjo plačila presojalo v okviru zapadlosti terjatev.

25. S tem so ovrženi tudi revidentovi očitki, da sodišče ni nikoli zavzelo stališča o pravni naravi toženkinih ugovorov. Pa tudi tisti, da ni jasno, ali odgovarja kot prodajalec ali kot direktor družbe A.. Kot rečeno, je sodišče tožnikovi odgovornosti pripisalo pogodbeni temelj. Nekoliko neroden je sicer zapis, da tožnikove trditve o odgovornosti iz delovnega razmerja nimajo podlage v zakonu, ki pa ne vpliva na razumljivost in jasnost odločbe sodišča druge stopnje. Pogodbena narava tožnikove odgovornosti lahko pomeni le, da ne izhaja iz delovnega razmerja, čeprav je bil tožnik sicer pri družbi A. tudi zaposlen. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da ni pomembno niti to, da je bil v družbi A. tožnik zaposlen še po sklenitvi prodajne pogodbe. Tožnik se je v prvem delu zavezal, da ji bo povrnil toliko, kolikor bo dolžna plačati na račun obveznosti, ki izvirajo iz obdobja pred prodajo svojega deleža v njej (kar je dejanska ugotovitev, ki je tožnik ne more izpodbiti, čeprav to skuša). Ali se je družba A. s plačilom obveznosti strinjala, ni pomembno. Če jih je prevzela, jih je bila dolžna izpolniti. Ravno to, da jih je prevzela v zvezi s poslovanjem družbe pred sklenitvijo prodajne pogodbe ali v zvezi s krediti za nekdanje nepremičnine in niso bile navedene v prilogi št. 1, so bile pa pričakovane, je tista dejanska okoliščina, ki ustreza tožnikovi pogodbeni zavezi, da ji bo plačano povrnil. 26. Sam sicer meni, da so terjatve zastarale. Kakor je razbrati, triletni zastaralni rok (namesto petletnega, ki sta ga uporabili sodišči nižjih stopenj) veže na naravo odškodninske terjatve. Revizijsko sodišče ga napotuje na prej podano pojasnilo o naravi njegove obveznosti. Petletni zastaralni rok pa do vložitve pobotnega zahtevka ni pretekel (najstarejša terjatev je zapadla po 23. 5. 2008 (tožnik kot prvi datum v reviziji omenja 21. 7. 2008), v pobot pa jih je toženka po tožnikovih trditvah postavila 23. 5. 2013), kar negira obširne tožnikove očitke o tem, da sta sodišči pobotali že zastarane terjatve. Toženi družbi tudi ni bilo treba postaviti oblikovalnega zahtevka za znižanje kupnine. Ta je namreč izpolnitev tožnikove terjatve opravila na način, da jo je sodišče pobotalo z njenimi terjatvami, ki ne izvirajo iz prodajalčeve zakonsko urejene odgovornosti za stvarne napake.

27. Nadalje revidentu revizijsko sodišče pojasnjuje, da ni odločilno, kako je svoj zahtevek okvalificirala tožena družba. Sodišče namreč pravo pozna po uradni dolžnosti. Trditveno podlago, ki jo je podala tožena družba, je pritožbeno sodišče povzelo v 10. točki obrazložitve. Tožnik sicer vseskozi opozarja na njeno konfuznost in nedoslednost, s čimer le neizkazano nasprotuje drugačni oceni sodišča druge stopnje.

28. Svojo obveznost bi bil tožnik dolžan izpolniti družbi A., a je ta svoje terjatve do njega odstopila toženi družbi.10 Tožnik izpostavlja, da o odstopu terjatev ni bil obveščen. Glede na to, da je tožena družba navedbe o odstopu podala v postopku in priložila pogodbo o prenosu, to ne drži. Čeprav bi tožena družba terjatve od družbe A. prevzela ravno zato, da bi s pobotom prenehala tudi tožnikova terjatev za plačilo drugega obroka kupnine, v tem ni ničesar nedopustnega. To namreč ne pomeni, da je bila pogodba o odstopu terjatev fiktivna, torej neobstoječa. Le pravdni stranki sta jo sklenili s takšnim, dopustnim nagibom.

29. Revident nasprotuje tudi temu, da so bile odstopljene terjatve dovolj določno opredeljene v Pogodbi o odstopu terjatev. Ta mora vsebovati dovolj podatkov, ki omogočajo identifikacijo terjatev.11 Kakor je revidentu pojasnilo že sodišče druge stopnje, so terjatve v pogodbi o odstopu navedene s skupnim zneskom in imenom tistega, ki mu je družba plačala, kar zadostuje za njihovo identifikacijo. Njihov obstoj, višina, zapadlost in vse ostalo pa so bili glede na tožnikove ugovore obravnavani v tem sodnem postopku.

30. Z odstopom terjatve se dolžnikov položaj ne sme poslabšati. Zato lahko dolžnik proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, uveljavlja tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop (drugi odstavek 421. člena OZ), v pobot proti prevzemniku pa lahko uveljavlja tudi nekatere svoje terjatve, ki jih ima proti odstopniku (prvi in drugi odstavek 315. člena OZ), čeprav sicer pogoji za pobot (vzajemnost terjatev) niso izpolnjeni. To pa ne pomeni, da prevzemnik pridobljene terjatve ne sme pobotati ali uveljavljati v procesni pobot s terjatvijo, ki jo ima tožnik do njega, kakor želi ta prikazati v reviziji. Pogoj vzajemnosti je nastopil s trenutkom, ko je to terjatev tožena družba dobila od družbe A., oziroma natančneje s trenutkom, ko je bil tožnik o odstopu obveščen. Od tedaj dalje bi bil namreč svojo obveznost dolžan izpolniti prevzemniku - toženi družbi (419. člen OZ). Njegov položaj se s tem ni v ničemer poslabšal, na ta način je le izpolnil svojo obveznost, kot je bil dolžan. To je revidentu pojasnilo že pritožbeno sodišče v točki 9 in njegovih očitkov ni spregledalo, še manj pozabilo na odločilne razloge.

31. Pritožbeno sodišče ni poseglo v dejansko stanje, ko je tožniku očitalo kršitev konkurenčne klavzule. S tem je le pravno opredelilo njegova dejanja (pomoč C. in D. pri poslovanju oziroma ustanovitvi družbe Il lustro, ki je opravljala konkurenčno dejavnost) in mu ni naložilo plačila zaradi ravnanj C. in D. Nedvomno pa je s tem, ko jima je pomagal pri ustanavljanju in poslovanju družbe Il lustro, ki je opravljala konkurenčno dejavnost, tožnik ravnal v nasprotju s svojo pogodbeno zavezo: prizadevati si, da bosta njuna sodelovanje in zaposlitev tudi vnaprejšnja, oziroma opustiti vse, kar bi lahko predstavljajo oviro zanju, čeprav sta ga morebiti že prej prekinila. Ob takšnem tožnikovem ravnanju si namreč ni mogoče zamisliti, da bi ga obnovila. Pojasnilu pritožbenega sodišča, da je tožena družba podala ustrezno trditveno podlago o njegovih kršitvah v pripravljalni vlogi z dne 22. 5. 2013, le neuspešno nasprotuje.

32. V veliki meri pa nasprotuje tudi odločitvi, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ker jo je pritožbeno sodišče v tem delu spremenilo, povsem brez potrebe.

33. Kar se tiče plačil, ki jih je družba A. opravila Banki Koper na račun starih kreditov, pa so njegovi ugovori neutemeljeni. Dokazno breme, da je terjatev (ali zanj družba I., d. o. o., s kompenzacijo) poravnal, je tožnikovo. Kot je pojasnilo sodišče druge stopnje, ni odločilno, kdo jo je poravnal, pač pa, ali jo je.12 Tega tožnik po presoji sodišč nižjih stopenj ni dokazal. Pa bi moral, če bi se želel uspešno zoperstaviti toženkini terjatvi. Šele spričo njegovega uspeha bi dokazno breme prešlo nanjo.

34. Sklepno revident sodišču očita še kršitev pravice do poštenega sojenja, ker ni zaslišalo direktorja družbe A. oziroma pozneje H.. Pri tem očitkov ne nameni pritožbenemu sodišču. Pravzaprav je v tem delu le skopiral pritožbeno besedilo in povsem prezrl odgovor pritožbenega sodišča, da dejstvo, ki ga je želel dokazati z njegovim zaslišanjem, ni pravno odločilno. Ker temu ni nasprotoval, revizijsko sodišče ni moglo presoditi, ali je navedena kršitev res podana.

**Odločitev o reviziji in revizijskih stroških**

35. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

36. Zavrnitev tožnikove revizije narekuje tudi zavrnitev njegove zahteve za povračilo stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

37. Tožena družba pa tudi ni upravičena do povračila stroškov za vložen odgovor na revizijo, saj se do polovice pete strani od šestih strani in pol ukvarja le z razlago, zakaj naj revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrže oziroma zakaj je ne sme vsebinsko obravnavati. Zanjo je revizijsko sodišče že pojasnilo, da ni utemeljena. V nadaljevanju sicer povzame tožnikove revizijske razloge in jim nasprotuje, a te njene navedbe niso v ničemer pripomogle k revizijski presoji. Po oceni revizijskega sodišča tožena družba tako ni podala vsebinskega odgovora na revizijo.

1 Zakonodajalec je sicer določil izjeme, ko mora biti takšna izjava podana v oblični obliki, in izhajajo iz predpisane obličnosti pravnega posla, za katerega se daje oziroma sprejema izjava volje (75. člen OZ). 2 Tudi sicer veljavnost procesnega pooblastila ni odvisna od veljavnosti pooblastitve, primerjaj dr. A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 362. 3 Primerjaj M. Ovčak in Ž. Razdrih v Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija - civilnopravni spori, Odvetnik, 2015, št. 71. 4 Ob vložitvi predloga za dopustitev revizije in revizije mora biti plačana sodna taksa, in sicer najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. Le če v roku sodna taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena (105. a člen ZPP). 5 Več o vlogi Vrhovnega sodišča v njegovi odločbi II Ips 212/2016. 6 Primerjaj 2. poglavje revizije na str. 3. 7 Tretji odstavek 370. člena ZPP. 8 Če bi iskalo smisel posameznih razlogov, bi svoja pooblastila prekoračilo, nasprotno stranko pa prikrajšalo za možnost odgovora nanje. 9 Primerjaj predvsem 10. in 14. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. 10 Odstop terjatve ali cesija je pogodba, ki jo dosedanji upnik sklene s kom tretjim in nanj prenese svojo terjatev (prvi odstavek 417. člen OZ). 11 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 250/2008. 12 Primerjaj 16. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.