Jedro

Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) glede odprave posledic čezmernega obremenjevanja okolja, vključno z odškodninsko odgovornostjo, določa objektivno odgovornost povzročitelja. Stroški subsidiarnega ukrepanja države ali občine namreč ne pokrivajo stroškov odškodninskih zahtevkov oškodovancev zaradi posledic čezmerne obremenitve okolja. Vendar pa s tem ni izključena odgovornost povzročitelja okoljske škode nasproti tretjim osebam v skladu z OZ. Imisije kljub preseženim mejnim oziroma kritičnim vrednostim v Uredbi, ne predstavljajo podlage za pravno priznano škodo, zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 14. člena Ustave (enakosti pred zakonom) in 22. člena Ustave (enakega varstva pravic). Izhajajoč iz okoliščine, da so kritične vrednosti skupnega hrupa v povprečju presežene le za 1,5 %, za 3,4 % pa so presežene kritične vrednosti kazalca hrupa za noč, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo stopnjo kršitve pravic tožeče stranke iz 22. člena Ustave Republike Slovenije v zunanjem okolju, kot tako izrazito nizko, da ne dosega stopnje resne kršitve in da ne ugotavlja nesorazmernosti med stopnjo kršitve, ki jo mora tožeča stranka trpeti in med koristmi, ki jih ima tožeča stranka zaradi stanovanja v mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 6.900,00 EUR, in sicer prvotožnici 3.500,00 EUR ter drugotožniku 3.400,00 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, ter toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 627,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

2. Pritožuje se tožena stranka, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

3. Navaja, da sta v predmetnem pravdnem postopku tožeči stranki uveljavljali plačilo odškodnine zaradi utrpele nematerialne škode, ki jima je nastala v posledici kršitve njune pravice do zdravega življenjskega in družinskega okolja in je nastajala kot posledica opravljanja splošno koristne dejavnosti, za katero je bilo izdano dovoljenje pristojnega organa, tožeči stranki pa že več kot 30 let prebivata v stanovanju številka 5, v prvem nadstropju večstanovanjske stavbe - bloka na C. .. XY, Maribor. Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se omenjena cesta nahaja na poselitvenem območju Mestne občine Maribor, da ima status republiške oziroma državne ceste in da je kot taka v pristojnosti Republike Slovenije, v vtoževanem obdobju je po njej vozilo cca. 27.000 vozil dnevno, stanovanjski blok pa se nahaja v oddaljenosti 11 metrov od ceste, pri čemer za zmanjšanje hrupa niso bili izvedeni nobeni drugi protihrupni ukrepi. Iz izvedenskega mnenja glede hrupa na cesti G1-1/0364, ki ga je izdelal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano izhaja, da je v obravnavanem obdobju ob Cesti ... živelo 18,4 % vseh s hrupom v nočnem času čezmerno obremenjenih prebivalcev ob cestah, stanovanje pa je v smislu Uredbe o mejnih vrednosti kazalcev hrupa v okolju uvrščeno v III. območje varstva pred hrupom. Uredba o mejnih vrednosti kazalcev hrupa v okolju v spornem obdobju za območje Ceste ... ni veljala, za to območje predpisuje mejne vrednosti kazalcev v okolju, pri čemer znaša kazalec dnevnega hrupa Ld - 65 dBA, kazalec večernega hrupa pa Lv - 60 dBA, kazalec nočnega hrupa Ln - 55 dBA in kazalec hrupa dan-večer-noč Ldvn - 65 dBA. Kritične vrednosti za kazalec hrupa dan-večer-noč znašajo Ldvn - 69 dBA in za kazalec nočnega hrupa Ln - 59 dBA. Iz izvedenskega mnenja sledi, da je za stanovanje tožnikov pokazalo hrupnost po kazalcu dnevnega hrupa Ld - 69 dBA, kazalcu večernega hrupa Lv - 67 dBA, kazalcu nočnega hrupa Ln - 61 dBA in kazalcu hrupa dan-večer-noč Ldvn 70 dBA. Navedeno pomeni, da je hrup za 4 dBA do 7 dBA presegal kritične vrednosti hrupa, in sicer v nočnem času za 2 dBA, v kazalniku dan-večer-noč pa je hrup celo presegel kritično vrednost za 1 dBA. Tako predstavlja stanovanjski blok, v katerem prebivata tožeči, stranki degradirano območje zaradi presežene kritične vrednosti kazalcev hrupa. Sklicuje se na prvi odstavek 12. člena Uredbe, ki določa, da posamezno območje varstva pred hrupom pridobi status degradiranega okolja, če kazalec hrupa L-noč ali Ldvn, na kateremkoli mestu ocenjevanja na tem območju presega kritično vrednost za trajno obremenjevanje okolja s hrupom. V nadaljevanju se je izvedenska institucija ukvarjala z možnimi ukrepi, s katerimi bi upravljalec ceste lahko zmanjšal obremenitev s hrupom, pri čemer bi se obremenitev okolja s hrupom v času prometnih konic lahko zmanjšala v primeru izgradnje obljubljane zahodne obvoznice Maribora za 2,5 dBA, ter z omejitvijo hitrosti prometa iz 70 km/h na 50 km/h za dodatnih 1,7 dBA.

4. Zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje vidi pritožba v tem, da je sodišče prve stopnje v točki 29 napačno ugotovilo, da stanovanjsko območje tožečih strank ne predstavlja degradiranega območja. Takšna ugotovitev je v nasprotju z ugotovitvijo izvedenske institucije, saj iz izvedenskega mnenja (stran 21, odgovori na vprašanja tožeče stranke, številka 10) izhaja, da stanovanjski blok, v katerem prebivata tožeči stranki, predstavlja degradirano območje. Definicijo degradiranega območja določa Uredba v prvem odstavku 12. člena, in sicer določa, da posamezno območje varstva pred hrupom pridobi status degradiranega okolja, če vrednost kazalca hrupa L(noč) ali L(dvn), na kateremkoli mestu ocenjevanja na tem območju presega kritično vrednost za trajno obremenjevanje okolja s hrupom. Dejstva in razlogi, na katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeči stranki ne prebivata v degradiranem območju, so povsem zmotni, pri čemer si je sodišče prve stopnje kriterije za določitev degradiranega območja „izmislilo“ kar samo, in sicer je kot kriterij za določitev degradiranega območja štelo odseljevanje prebivalstva s tega območja ter ocenjevalo cene nepremičnin in fluktuacijo prebivalstva na tem območju, v nasprotju z ugotovitvijo izvedenske institucije pa tudi iz razloga, ker naj bi se v tem okolju le delno pojavljal presežni hrup.

5. Graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v kolikor bi tožnikom pripadale odškodnine zaradi sicer nesporno ugotovljenega prekomernega hrupa v okolju, bi to območje lahko postalo privilegirano in ne degradirano, kar kaže na dejstvo, da sodišče prve stopnje ne pozna osnovne opredelitve pojmov, pri čemer sodišče prve stopnje šteje, da Uredba za območje kjer prebivata tožnika sploh ne velja. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ne prebivata v degradiranem okolju ugotovljena zmotno in v diametralnem nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja. Uredba v drugem odstavku 12. člena toženi stranki (točneje Vladi RS) nalaga sprejem programa ukrepov za zmanjšanje emisij hrupa v okolje in obvezne prilagoditve zmogljivosti virov hrupa na območju s statusom degradiranega okolja, pri čemer je nesporno, da tožena stranka takšnega programa ni sprejela.

6. Napačno uporabo materialnega prava in samovoljni odstop od ustaljene sodne prakse vidi pritožba v tem, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da Uredba o mejnih vrednosti kazalcev hrupa v okolju v spornem obdobju za območje C. ... ni veljala. Citirana Uredba je podzakonski predpis (objavljen v Uradnem listu RS, št. 105/2005, številka 34/2008, številka 109/2009 in številka 62/2010) in velja na celotnem območju RS od dne 1. 1. 2006 dalje. V spornem obdobju je le-ta veljala tudi za celotno območje Ceste ..., sodišče prve stopnje pa bi to v predmetni zadevi moralo upoštevati. Tožena stranka v postopku namreč nastopa kot upravljalec ceste, torej vira hrupa, in je zato povsem enakovredni pravni subjekt kot vsaka druga fizična ali pravna oseba, zato zanjo veljajo povsem enaki materialni predpisi kot za kateregakoli drugega upravljalca vira hrupa. Vsakršno razlikovanje, kot ga ponuja v svoji interpretaciji sodišče prve stopnje, bi namreč privedlo do favorizirane obravnave tožene stranke kot obratovalca vira hrupa napram ostalim pravnim subjektom, ki niso država ali državni organ in bi povzročilo kršitev ene izmed temeljih ustavnih pravic iz 14. člena Ustave RS, to je pravice do enakosti pred zakonom. Upoštevaje nesporno ugotovljene vrednosti hrupa iz katerih izhaja, da je bila za stanovanje tožečih strank ugotovljena presežena mejna vrednost za vse kazalce hrupa v celotnem spornem obdobju, je potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da je okolje, v katerem prebiva tožeča stranka čezmerno obremenjeno s hrupom. Pri tem izpostavlja, da je izvedenska institucija za stanovanje tožečih strank izračunala kazalce hrupa upoštevaje le hrup, ki ga povzroča le en vir hrupa - promet po C. ... in je za tak položaj, torej, kadar se ugotavlja obremenjenost okolja s hrupom kot posledica obratovanja ene ceste potrebno uporabiti četrti odstavek 9. člena Uredbe in upoštevati mejne vrednosti.

7. Očita še, da bi sodišče prve stopnje moralo ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, da je bilo okolje tožnikov, kjer prebivata glede na določila Uredbe, ki se nanašajo na prekomerni hrup, ki izvira iz enega vira hrupa, v spornem obdobju čezmerno obremenjeno s hrupom, upoštevaje mejne vrednosti hrupa. Primerjanje ugotovljenih vrednosti hrupa s kritičnimi vrednostmi v skladu z Uredbo je po prepričanju pritožbe nesprejemljivo in materialnopravno zmotno, saj se v izvedenskem mnenju ugotovljene vrednosti za posamezne kazalce hrupa nanašajo na zgolj en vir hrupa in ne na vse vire v okolju tožnikov.

8. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ocenjevalo škodo in dolžni prag tolerance tožnikov skozi kritične vrednosti hrupa, ki jih določa Uredba. Slednje bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava lahko uporabilo le, v kolikor bi iz izvedenskega mnenja ugotovljene stopnje oziroma kazalci hrupa bili izračunani za vse vire hrupa. Očita še, da je odločitev sodišča prve stopnje oziroma zaključek le-tega, da gre pri tožečih strankah zgolj za „zelo rahlo kršitev pravice do zdravega življenjskega okolja“ in da ni mogoče govoriti niti „o resni kršitvi pravice“, povsem nesprejemljiv in tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

9. Sklicuje se še na drugačno sodno prakso, ki sta jo tožeči stranki tekom postopka na prvi stopnji že navajali, ter na sodbo Vrhovnega sodišča RS v Ljubljani II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 105/2015 z dne 2. 3. 2017 ter navaja, da je obravnavani primer v odločilnih dejstvih identičen s citirano sodno prakso, saj so v vseh teh primerih tožniki živeli ob cesti kot viru hrupa, po kateri se je odvijal promet, zaradi katerega so bile presežene mejne (in/ali kritične) vrednosti hrupa, kot jih določa Uredba in ki so veljala za posamezna območja varstva pred hrupom. Vsi tožniki so vtoževali duševne bolečine zaradi neugodnosti in nevšečnosti, ki so jih utrpeli v posledici prekomernega hrupa v njihovem bivalnem okolju, ki so mu bili izpostavljeni v daljšem časovnem obdobju (zaradi pravil v zvezi z zastaranjem tovrstnih odškodninskih zahtevkov vselej vsaj tri leta). Pri tem navaja, da je Vrhovno sodišče nedvoumno obrazložilo vsebino pravnega standarda „običajne meje“ po tretjem odstavku 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pri čemer običajne meje nedvomno predstavljajo mejne vrednosti kazalcev hrupa, ki jih določa citirana Uredba. V kolikor kazalci hrupa mejne vrednosti za posamezno območje varstva pred hrupom presežejo, slednje lahko pomeni preseganje pravnega standarda običajne meje po tretjem odstavku 133. člena OZ in vzpostavlja odškodninsko odgovornost upravljalca vira hrupa - tožene stranke, zaradi kršitve osebnostne pravice posameznika za škodo, ki presega običajne meje.

10. Očita še, da je sodišče prve stopnje s tem storilo kršitev pravice do enakega varstva pravic in kršitev zahteve po enakopravnem obravnavanju strank v postopku (Up 280/2000 z dne 28. 9. 2001) ter navaja, da izpodbijana sodba tako ob popolnem pomanjkanju argumentov za napačno (drugačno) uporabo materialnega prava, ne more vzdržati presoje Vrhovnega sodišča, še manj pa ustavnopravne presoje, saj zgoraj navedeno nedvomno in argumentirano dokazuje, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožnikoma kršilo ustavno pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije oziroma ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, Pri tem je argument v tretjem odstavku 31. točke izpodbijane sodbe, da tožnika nista upravičena do odškodnine, ker da „državni proračun ni vreča brez dna“ neustaven in se sklicujeta na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi, ko je odločalo o povrnitvi škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva in v tej zvezi na odločbo U-80/2016. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico.

11. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

12. Pritožba ni utemeljena.

13. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih ali v pritožbi uveljavljanih kršitev procesnih pravil. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje (od strani 7 do 30), v zvezi s pritožbenimi izvajanji tožeče stranke pa le še dodaja: Sodišče prve stopnje je na strani 7 izpodbijane sodbe navedlo sporna in nesporna dejstva, kot sledi: 1 Sodišče kot neprerekana in nesporna ugotavlja dejstva, da se C. nahaja na poselitvenem območju Mestne občine Maribor, da je po svojem prometnem režimu urejena kot 4 pasovna cesta z dvema voznima pasovoma v eno smer, da ima status republiške oziroma državne ceste in da je kot taka v pristojnosti Republike Slovenije, da je v vtoževanem obdobju po sporni cesti vozilo povprečno cca. 27.000 vozil dnevno, od tega 705 vozil nad 3,5 tone in da je delež lokalnega prometa znašal 85 %, delež tranzitnega prometa pa 15 % (takšne podatke navaja tožena stranka, tožeči stranki pa jih ne prerekata in ne navajata drugačnih), da tožeči stranki bivata v stanovanju, ki se nahaja v stanovanjskem bloku ob tej cesti na razdalji 11 m in da sta na tem naslovu, do trenutka vložitve tožbe v letu 2014, bivali že 34 let, torej od leta 1980 dalje). Neprerekano in nesporno je med strankama tudi, da s strani nobene izmed strank niso bili izvedeni pasivni ukrepi za zmanjševanje hrupa (protihrupne ograje, izolacija fasade, …). Neprerekana dejstva v skladu z 214. členom ZPP veljajo za priznana in jih sodišče posebej ni ugotavljalo.

Sporno pa je, da je v vtoževanem obdobju hrup, izvirajoč iz cestnega prometa, ki se je odvijal po C. v Mariboru, presegal z Uredbo o mejnih in kritičnih kazalcih hrupa v okolju (v nadaljevanju tudi Uredba) predpisane vrednosti, ali je Uredba v spornem času za območje C. veljala in v katero varovano območje po Uredbi spada območje ob C. Sporno dejstvo med strankama je tudi, ali je tožečima strankama nastala škoda zaradi vpliva hrupa in v kakšnih oblikah se kaže. Sporna med strankami so tudi pravna vprašanja o zastaranju zahtevka tožečih strank, o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke in o relevantni pravni podlagi za razsojo zadeve.

14. Sodišče prve stopnje je obravnavalo predmetno zadevo iz vseh v poštev prihajajočih pravnih podlag Ustava RS 72. člen, 75. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 133. člen OZ. Pri tem je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da v obravnavani zadevi ni mogoče pritrditi, da bi škoda, ki jo trpi tožeča stranka, presegla običajne meje, kar je na podlagi tretjega odstavka 133. člena OZ pogoj za utemeljenost zahtevka za povrnitev škode. Citirani člen OZ določa naslednje: Vsakdo lahko zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.

Sodišče odredi na zahtevo zainteresirane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti na stroške njegovega posestnika, če ta sam tega ne stori.

Če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje.

Vendar se lahko tudi v tem primeru zahtevajo upravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje.

15. Slovenska Ustava določa pravico vsakogar do zdravega življenjskega okolja v skladu z zakonom (člen 72, prvi odstavek URS). Ta pravica ni uvrščena v poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Iz Ustave tudi ne izhaja, da bi država vsakomur garantirala zdravo življenjsko okolje oziroma, da bi za čezmerne posege vanj s strani drugih subjektov odškodninsko odgovarjala. Ustava obveznost države opredeljuje kot skrb za zdravo življenjsko okolje, zakon pa določa pogoje in način za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti (člen 72, drugi odstavek URS). Določa še, da pogoje in obseg odškodninske odgovornosti povzročitelja za škodo v življenjskem okolju ureja zakon (člen 72, tretji odstavek URS). Iz Ustave pa ne izhaja, da bi država vsakomur garantirala zdravo življenjsko okolje oziroma, da za (čezmerne) posege vanjo odškodninsko odgovarja. Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) glede odprave posledic čezmernega obremenjevanja okolja, vključno z odškodninsko odgovornostjo, določa objektivno odgovornost povzročitelja2. Pojem okoljske škode ni enak civilnopravnemu pojmu škode, zakon ga opredeljuje kot večjo škodo, povzročeno posebnim delom okolja.3 Država je dolžna odpravljati posledice čezmerne obremenitve subsidiarno, to je, če stroškov ni mogoče naložiti povzročiteljem ali posledic ni mogoče drugače odpraviti (načelo subsidiarnega ukrepanja).4 Vendar pa to ne pomeni, da država (ali občina) odškodninsko odgovarja posameznikom zaradi posledic čezmerne obremenitve okolja. Stroški subsidiarnega ukrepanja države ali občine namreč ne pokrivajo stroškov odškodninskih zahtevkov oškodovancev zaradi posledic čezmerne obremenitve okolja.5 Vendar pa s tem ni izključena odgovornost povzročitelja okoljske škode nasproti tretjim osebam v skladu z OZ.6

16. Pri oblikovanju in uporabi pravil o svoji odškodninski odgovornosti mora država upoštevati svoje finančne zmožnosti. Odškodninske odgovornosti vsekakor ne sme predvideti tako široko, da bi bilo zaradi obsega zahtevkov ogroženo njeno delovanje.7 Gre za heterogene primere, v katerih si je država sama s predpisi naložila obveznost, da bo posameznikom povrnila določene izgube („škode“), čeprav teh izgub ni povzročila sama, oziroma ji glede tega ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.8 Sodišče prve stopnje je sicer v tem kontekstu nerodno zavzelo stališče, da državni proračun ni vreča brez dna, s čemer polemizira pritožba, vendar ostaja dejstvo, da država ne more biti vselej odgovorna za škodo emisij, ki izhajajo iz splošne koristne dejavnosti države in presegajo običajno mejo, ne da bi po drugi strani bile upoštevane istočasne koristi posameznika zaradi opravljanja te splošne koristne dejavnosti, oziroma ne bi istočasno storil posameznik ničesar, da bi njihov vpliv zmanjšal, saj razlogi ne temeljijo izključno na ekonomski zmožnosti države za plačilo odškodnine, zaradi česar sodišče druge stopnje tovrsten ugovor zavrača kot neutemeljen.

17. Slovenska sodišča so v odškodninskih sporih državo zelo pogosto obsojala na plačilo odškodnin zaradi posega v pravico posameznikov do zdravega okolja. Pri tem so se opirala na obligacijskopravno varstvo okolja, ki omogoča širše varstvo od upravnopravnega.9 Znana je denimo množica več tisoč tožb stanovalcev ob cesti Pesnica - Vučja vas ter stanovalcev Cankarjeve in Tišinske ulice v Murski Soboti. Dokler ni bila zgrajena pomurska avtocesta, je cestni potniški in tovorni cestni promet (zlasti mednarodni, z Madžarsko), potekal po cesti skozi naselja. Ljudje so zato trpeli povečan hrup, tresljaje ter druge vplive ceste. Prebivalci so svoje odškodninske zahtevke oprli na obligacijskopravni institut imisije, v skladu s katerim je mogoče zahtevati povrnitev škode, nastale zaradi sicer splošno koristne in dovoljene dejavnosti, kolikor škoda presega običajne meje (člen 133, tretji odstavek OZ). V sodni praksi in teoriji velja, da odškodninski zahtevek ni odvisen od krivde.10 Na to sodno prakso se sklicuje tudi pritožba ter poudarja odločitev v zadevi II Ips 105/2015 in navaja, da gre v primerljivih zadevah za pravno priznano škodo, ter se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča, ki je pojasnilo, da življenje v urbanem okolju sicer terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij (hrup, vibracije, onesnaževanje okolja), vendar le do normalnih meja. Kadar te emisije presežejo mejne vrednosti pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, da je njegova škoda pravno priznana in je tudi podana odškodninska odgovornost zanjo. Po drugi strani pa pravna teorija in pravna stroka navaja, da so upravni predpisi o dovoljenih količinah imisij le orientacija, na katero sodišče ni vezano.

18. V obravnavani zadevi je povečan hrup na C. ... v Mariboru potrebno obravnavati kot „ škodljivi vpliv“ od infrastrukturne dejavnosti, ki jo je šteti kot splošno koristno dejavnost urejeno s posebnimi predpisi o ekoloških standardih in mejah dopustnega onesnaževanja (mejne emisijske vrednosti). Ker je obratovanje objektov javne infrastrukture splošno koristna dejavnost morajo oškodovanci te učinke trpeti, povrnitev škode pa lahko zahtevajo le, če le-ta presega običajne mere (izključena sta opustitveni in odstranitveni zahtevek). Tako je protipravna le tista škoda, ki presega običajne mere. V primeru prepovedanih emisij pripada oškodovancem le pravica do škode, ki presega običajne mere. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo države se le-ta kljub okoliščini, da se zanjo uporabljajo določila OZ, razlikuje od klasične odškodninske odgovornosti.11 Kljub temu, da se zanjo uporabljajo določbe obligacijskega prava o odgovornosti za drugega, se odgovornost države v nekaterih točkah razlike od klasične odškodninske odgovornosti, ki temelji na krivdni povzročitvi škode enemu posamezniku s strani drugega posameznika.12 Citirani strokovni članek, ki govori o vprašanju odškodninske odgovornosti države za cestni hrup, avtomatizem odgovornosti države zavrača in poudarja: Včasih je poseg v pravice posameznika utemeljen le s skupnim interesom ali pravicami drugih. Treba je tehtati med interesi posameznika ali družbe, se spraševati o pravičnem ravnovesju in možnih ukrepih za odpravo oziroma zmanjšanje motenja. Višje sodišče v Ljubljani v novejši odločbi utemeljeno opozarja, da tudi sodna praksa ESČP glede obveznosti države na področju varstva okolja (8. člen Evropske konvencije za človekove pravice) ne daje opore za stališče, da mora država vsem zagotavljati pravico do mirnega in čistega okolja; vsakič je treba iskati pravično ravnovesje med nasprotujočimi si interesi posameznika in širše skupnosti.

19. V obravnavani zadevi sodišče druge stopnje tako pravilno zaključuje, da škode, ki sta jo utrpeli tožeči stranki ni mogoče upoštevati kot pravni standard, ki presega običajne meje. Dejstvo je, da C ... nedvomno sodi pod Maribor - mesto, da prometa po njej ni mogoče prepovedati ali usmeriti drugam; mogoče bi bilo le zgraditi obvoznico, ki pa je še ni. Ob tehtanju posledic splošne koristne dejavnosti (če ne gre za škodo, ki presega običajne mere), jo morajo trpeti tožeče stranke. Test sorazmernosti pa je uporabilo tudi sodišče prve stopnje v razlogih na strani 21, 22 in 23 izpodbijane sodbe, ko je ugotovilo preseganje kritičnih vrednosti hrupa za povprečno 1,5 %.

20. Po povedanem se pokaže kot nerelevantna pritožbena graja, da stanovanjsko območje, kjer živi tožeča stranka, ne predstavlja degradiranega območja, čeprav to glede na kazalce izmerjenega hrupa, upoštevaje prvi odstavek 12. člena Uredbe je. V obravnavani zadevi gre sicer za odstop zadeve v primerljivih zadevah, vendar pa je sodišče prve stopnje svoj odstop ustrezno argumentiralo in pojasnilo, zakaj je zaključilo, da imisije kljub preseženim mejnim oziroma kritičnim vrednostim v Uredbi, ne predstavljajo podlage za pravno priznano škodo, zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 14. člena Ustave (enakosti pred zakonom) in 22. člena Ustave (enakega varstva pravic). Izhajajoč iz okoliščine, da so kritične vrednosti skupnega hrupa v povprečju presežene le za 1,5 %, za 3,4 % pa so presežene kritične vrednosti kazalca hrupa za noč, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo stopnjo kršitve pravic tožeče stranke iz 22. člena Ustave Republike Slovenije v zunanjem okolju, kot tako izrazito nizko, da ne dosega stopnje resne kršitve in da ne ugotavlja nesorazmernosti med stopnjo kršitve, ki jo mora tožeča stranka trpeti in med koristmi, ki jih ima tožeča stranka zaradi stanovanja v mestu. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki zaradi navedenega ni nastala pravno priznana škoda, pri čemer sodišče druge stopnje še pripominja, da v notranjosti stanovanja tožeče stranke presežene mejne ali kritične vrednosti hrupa niso bile ugotovljene.

21. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določil 353. člena ZPP.

22. Ker tožeča stranka ni bila uspešna s svojo pritožbo nosi na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP sama svoje pritožbene stroške.

1 Pri čemer vprašanje zastaranja zahtevka tožečih strank ni predmet pritožbene obravnave. 2 Glej člen ZVO-1, Uradni list RS, št. 41/2004, zadnja sprememba 57/2012. Pojem okoljske škode se sicer razlikuje od obligacijsko-pravnega pojma škode, glej opredelitev v členu 3 (točka 6.8.2) ter člen 110b. 3 Glej člen 3, točka 6.8.2. ter člen 110b ZVO-1. 4 Glej člen 11, odstavek 1 in 2 ter člen 110a ZVO-1. 5 Glej člen 11, odstavek 5 ZVO-1. 6 Glej člen 110a, odstavek 6 ZVO-1. 7 In tu smo pri naslednji pomembni razliki: države kot dolžnika ni mogoče obravnavati enako kot dolžnika v civilnem in gospodarskem pravu. Tu namreč velja, da mora dolžnik, ko je njegova obveznost enkrat ugotovljena, to obveznost izpolniti. 8 Država se je npr. odločila, da bo žrtvam nasilnih kaznivih dejanj povrnila določene oblike škode ter da bo povrnila škodo, ki jo prebivalcem povzročijo nekatere divje živali. V teh primerih ne gre za klasično nepogodbeno odškodninsko odgovornost, kajti njen temelj ni niti krivdna ali protipravna povzročitev škode niti objektivna odgovornost za nevarne stvari oziroma dejavnosti, ampak gre za drugačno povrnitveno shemo: država se odloči, da bo riziko nastopa določene izgube, ki ga sicer sama po sebi ne bi nosila, odvzela oškodovancem in ga porazdelila med vse davkoplačevalce. V tem smislu je položaj države podoben položaju zavarovalnice. 9 Glej Damjan, Množični zahtevki zaradi posegov v zdravo življenjsko okolje, Pravni letopis 2011, stran 243. 10 Glej Jadek - Pensa, v: Juhart/Plavšak (ur.), OZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, člen 133, stran 763. 11 dr. Damjan Možina, Nepremoženjska škoda zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja: Odškodninska odgovornost države za cestni hrup, publikacija: Podjetje in delo - 2016, št. 1, stran 21, GV Založba, 1. 1. 2016. 12 Država lahko denimo - tako pri odškodninski odgovornosti za protipravno izvajanje oblasti kot pri drugih povrnitvenih shemah - načeloma sama določa obseg svoje odgovornosti. Seveda mora spoštovati lastno Ustavo, obveznosti do EU in EKČP ter druge mednarodne obveznosti, toda to ne spremeni okoliščine, da ključne odločitve sprejme sama na podlagi svoje suverenosti. Navsezadnje tudi sprejem Ustave, pristop k EU ter prevzemanje mednarodnih obveznosti izhajajo prav iz suverenosti. Nekoč so države oziroma vladarji, ki so jih poosebljali na podlagi te suverenosti svojo odgovornost nasproti prebivalcem izključevali („The King can do not wrong“), danes pa je načelo odškodninske odgovornosti države splošno sprejeto in si je težko zamisliti, da bi država v celoti izključila svojo odgovornost. Vseeno pa lahko država določa meje te odgovornosti.