Jedro

Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožeča stranka v dopolnitvi tožbe ni postavila tožbenega zahtevka. Ker je tožena stranka (takrat še dolžnik) sklep o izvršbi izpodbijala v celoti oziroma v delu, v katerem ji je bilo naloženo, naj terjatev plača, je sodišče razveljavilo sklep o izvršbi in nato nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Predlog za izvršbo je zato sodišče prve stopnje obravnavalo kot tožbo v pravdnem postopku. Predlog za izvršbo pa vsebuje tudi zahtevo, naj sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški. Pritožbeni očitek, da je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, ki da ga je samo oblikovalo, je zato neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da v 8 dneh plača tožeči stranki 2.690,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 904,60 EUR od 19. 7. 2020 dalje do plačila, ter od zneska 1.785,60 EUR od dne 23. 7. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka), tožena stranka pa je dolžna tožeči plačati tudi njene pravdne stroške v znesku 195,00 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku ‒ ZPP pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po razveljavitvi sklepa o izvršbi v izvršilnem postopku in odstopu zadeve v pravdni postopek. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da tožeča stranka v dopolnitvi tožbe ni postavila tožbenega zahtevka. Ker je tožena stranka (takrat še dolžnik) sklep o izvršbi izpodbijala v celoti oziroma v delu, v katerem ji je bilo naloženo, naj terjatev plača, je sodišče razveljavilo sklep o izvršbi in nato nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (prim. drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ‒ ZIZ), kar je v 1. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pojasnilo. Predlog za izvršbo je zato sodišče prve stopnje obravnavalo kot tožbo v pravdnem postopku. Predlog za izvršbo pa vsebuje tudi zahtevo, naj sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški (prim. drugi odstavek 41. člena ZIZ). Pritožbeni očitek, da je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, ki da ga je samo oblikovalo, je zato neutemeljen.

8. Pri tem se pritožnica neutemeljeno sklicuje tudi na prekoračitev tožbenega zahtevka, ki da jo je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo. Zahtevek, kot ga vsebuje I. točka izreka izpodbijane sodbe, namreč ne predstavlja ne odločitve o nečem drugem ali o nečem več, kot je tožeča stranka (najprej upnik) zahtevala v predlogu za izvršbo (prim. 357. člen ZPP). Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka je zato neutemeljen.

9. Pritožbeni očitek, da zahtevek tožeče stranke ni sklepčen, ker da je tožeča stranka v tej zadevi podala le navedbe v vlogi z dne 23. 3. 2021 in v vlogi z dne 3. 3. 2021 ter predlagala izvedbo dokazov, ni razumljiv. Skladno s 452. členom ZPP sta obe pravdni stranki poleg tožbe in odgovora na tožbo vložili še vsaka po eno pripravljalno vlogo, pritožnica pa niti ne pojasni, v čem bi nesklepčnost bila. Pri tem višje sodišče le še dodaja, da se nesklepčnost lahko nanaša le na tožbo, torej trditve, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, ne pa na zahtevek, kot zmotno uveljavlja pritožnica.

10. Preostanek pritožbenih razlogov tožene stranke predstavljajo pavšalne trditve o tem, da je tožena stranka navedbam tožeče stranke in njenemu zahtevku nasprotovala, sodišče pa s strani tožene stranke predlaganih dokazov ni izvedlo. Ker pritožnica svojega očitka ni konkretizirala, se do njega ne more podrobneje opredeliti niti višje sodišče, zato pri tem le še dodaja, da absolutna kršitev določb pravdnega postopka ne po 14. ne po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ti pa so jasni, skladni, vsebinsko izčrpni in prepričljivi.

11. Ker torej pritožba ne uveljavlja dovoljenih in utemeljenih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).