Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je B. Ž. (v nadaljevanju toženec) dolžan plačati S. M. (v nadaljevanju tožnica) 1.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za čas od 26.6.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 28.6.2003 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Hkrati je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženec v roku 15 dni povrniti tožnici njene pravdne stroške v višini 296,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev sta se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožila tako tožnica (zoper zavrnilni del) kot toženec (zoper obsodilni del v 1. in 3 točki izreka). Toženec se pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, tožnica pa zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v zavrnilnem delu ugodi s stroškovno posledico, toženec pa predlaga, naj pritožbeno sodišče tožničin zahtevek zavrne v celoti oziroma da ji prisojeno odškodnino ustrezno zniža in ponovno odloči o stroških postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka.

Toženec v svoji pritožbi navaja, da je bila tožnica vpletena v pretep med njim in tožničinim možem in da je v tem pretepu prav lahko dobila poškodbo ob očesu, vendar na drug način in ne z udarcem s toženčevo pestjo. Toženec namreč še nikoli v življenju ni udaril ženske, pri tehtanju nasprotujočih si izjav obeh pravdnih strank pa ni pravilno verjeti le eni stranki v celoti, drugi pa nič. Tudi sicer pa toženec meni, da bi bilo treba upoštevati dejstvo, da je bil izzvan s strani tožnice in njenega moža, zato je mogoče govoriti le o delni krivdi z njegove strani. Toženec nadalje graja izvedensko mnenje, ki ga v svojih ugotovitvah povzema sodišče prve stopnje, in izpostavlja, da večkratni obiski tožnice pri okulistu in splošnem zdravniku niso povezani z obravnavanim dogodkom in so prej posledica tožničinih siceršnjih težav z očesom, zato je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem vsaj za 300 EUR previsoka. Glede odškodnine za prestani strah toženec meni, da pri tožnici strah ni bil take intenzitete, da bi opravičeval prisojo denarne odškodnine, odškodnine za duševne bolečine zaradi izgube časti in dobrega imena pa tožnica ni z ničemer utemeljevala in tudi sodba v tej smeri nima nobenih konkretnih razlogov.

Tožnica na vročeno pritožbo toženca ni odgovorila, je pa vložila svojo pritožbo. V slednji, ob povzemanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, izpostavlja, da bi pravilna uporaba materialnega prava narekovala odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1251,88 EUR, za pretrpljeni strah prav tako 1251,88 EUR in za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena 834,59 EUR. Tožnica izpostavlja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi 216. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP), prisoditi tudi zahtevanih 62,59 EUR iz naslova premoženjske škode. Ne strinja se namreč z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da svojega premoženjskega zahtevka, kljub pozivu, ni dovolj specificirala. Glede na to, da je višina vtoževane materialne škode izredno nizka, bi bilo vsakršno drugačno dokazovanje povezano z nesorazmernimi težavami.

Toženec na vročeno pritožbo tožnice ni odgovoril. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi pravilno uporabilo določbe 1. odstavka 154. člena in 155. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/79 in nasl, v nadaljevanju ZOR), ki se glede na čas škodnega dogodka uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje namreč ugotovilo, da je toženec 13.6.2001 okoli 23.00 ure, v stanovanjski zgradbi na K. 9 v Ljubljani, v stanovanju tožnice in njenega pokojnega moža, z roko udaril tožnico v obraz, zaradi česar je tožnica utrpela udarnino v predelu desnega obočesnega predela in udarnino desnega očesnega zrkla.

Toženec v svoji pritožbi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, na podlagi katere je prišlo do zgoraj navedene ugotovitve glede temelja njegove odškodninske odgovornosti, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženčeve pavšalne pritožbene navedbe v ničemer ne omajajo prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (glej izpodbijano sodbo na str. 5-7), je sodišče prve stopnje v luči vseh izvedenih dokazov ocenilo tako tožničino verzijo dogodkov, kot tudi toženčevo in nato, na podlagi vseh dokazov skupaj, utemeljeno in v celoti sprejelo verzijo tožnice. Poleg prepričljive izpovedbe same tožnice, njeno verzijo poteka dogodkov dodatno potrjuje medicinska dokumentacija (časovni okvir nastanka poškodb) in izvedensko mnenje (nastanek poškodb), nenazadnje pa tudi pravnomočna obsodba toženca za lahko telesno poškodbo tožničinega moža v kazenskem postopku (glej sodbo Okrajnega sodišča v L. III K 119/02 z dne 6.7.2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v L. opr. št. I Kp 1246/2005 z dne 7.12.2005). Tožnica je namreč udarec v obraz s strani toženca prejela, ko je slednji 13.6.2001 okrog 23.00 najprej protipravno napadel njenega moža, nato pa udaril še njo. Pritožbeno sodišče prav tako kot pravilno sprejema oceno sodišča prve stopnje da, tudi če je tega dne dejansko prišlo do zmerljivk s strani tožnice ali njenega moža, le-te ne morejo biti opravičilo za fizično obračunavanje s tožnico, zato so toženčeve pritožbene navedbe o delni krivdi zaradi izzvanosti v celoti neutemeljene že iz tega razloga, njegovo verzijo poteka dogodkov pa je sodišče prve stopnje tudi sicer prepričljivo ovrglo (glej izpodbijano sodbo na str. 6-7).

Tako toženec kot tožnica pa se pritožujeta glede višine prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je glede odmere nepremoženjske škode pravilno izhajalo iz določb 200. člena ZOR, iz katerih izhaja, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Namen odškodnine za nepremoženjsko škodo je, da se oškodovanec s prejetim zneskom potolaži in si opomore od okrnitve telesne in duševne celovitosti. V nasprotju z namenom odškodnine pa bi bilo, da bi se oškodovanec na ta račun obogatil. Ob individualizaciji odškodnine na konkretnem primeru mora biti odškodnina hkrati določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami, ki se prisojajo v podobnih škodnih primerih. Ker obe pravdni stranki izpodbijata pravilnost določitve višine za posamezne postavke nepremoženjske škode, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju ob obravnavanju posamezne postavke odgovorilo na pritožbene navedbe obeh pravdnih strank hkrati, in sicer tako glede same določitve višine kot tudi glede očitanih bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

O odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, izhajajo sledeča pravno relevantna dejstva glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem: ? telesne bolečine zaradi udarca so trajale skupno 7 dni, in sicer je tožnica trpela 2 dni hude in 5 dni lahke telesne bolečine (neprestane 2 in občasne 3); ? tožnica je morala opraviti več pregledov pri zdravniku (kot izhaja iz izvedenskega mnenja, na katerega se sodišča prve stopnje sklicuje, je tožnica skupaj 7x obiskala zdravnika oziroma okulista); ? ostale nevšečnosti kot so uporaba kapljic, podplutba in oteklina obraza ter zmanjšana možnost za gledanje z desnim očesom, pa je tožnica trpela še največ dva tedna; Upoštevajoč zgoraj navedena dejstva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo pravično odškodnino za nevšečnosti med zdravljenjem in za pretrpljene telesne bolečine v višini 500 EUR (približno 0,55 povprečne plače v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje), ki ne odstopa od sodne prakse oziroma odmere odškodnine v primerljivih zadevah (prim. npr. s sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 138/2000). Toženec v svoji pritožbi izrecno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede nevšečnosti med zdravljenjem in izpostavlja, da so večkratni obiski pri zdravniku oziroma okulistu posledica težav, ki jih je imela tožnica z očmi že pred škodnim dogodkom. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili obiski in pregledi pri zdravniku zgolj eden od elementov, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri in da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo navaja, da iz opisov pregledov, ki jih je tožnica opravila pri osebnem zdravniku in okulistu, v obdobju od 14.6.2001 do 6.9.2001, izhaja, da so bili le-ti povezani s poškodbami njenega očesa, in sicer z ugotavljanjem teh poškodb, njihovim zdravljenjem in preverjanjem stanja očesa oziroma ugotavljanjem morebitnih posledic poškodb (glej izpodbijano sodbo na str. 10). Pritožbeno sodišče pa tudi sicer v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da so toženčevi ugovori preveč pavšalni in nekonkretizirani, da bi z njimi lahko vzbudil dvom v pravilnost izvedeniškega mnenja oziroma ugotovitev sodišča prve stopnje.

O odškodnini za strah Iz ugotovitev sodišče prve stopnje izhajajo sledeča pravno relevantna dejstva glede odmere odškodnine za pretrpljeni strah: ? tožnica je pred samim udarcem spremljala hujše fizično nasilje, ki ga je toženec izvajal nad njenim možem, sam udarec, ki je sicer trajal krajši čas, pa je predstavljal nenaden boleč in za tožničino telo agresiven dogodek, zato je bil ob udarcu nedvomno podan močan in intenziven primarni strah za zdravje in življenje; ? hujši oziroma intenzivnejši sekundarni strah je tožnica trpela do pregleda v okulistični ambulanti naslednjega dne, kjer je bilo ugotovljeno, da udarec ni povzročil hujših notranjih poškodb očesa; ? tožnica je imela leta 2000 že eno operacijo na poškodovanem očesu ? poškodovan je bil pomemben tožničin organ, zaradi česar je bila njena zmožnost globinskega gledanja 2 tedna zmanjšana, zato so bili vsaj še v tem času podani objektivni razlogi za zaskrbljenost za izid zdravljenja, vendar je bila intenziteta tožničinega strahu v tem obdobju pod nivojem, nad katerim je potrebno prejemati pomirjevala.

Upoštevajoč navedeno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odškodnino za strah v višini 300 EUR (približno 0,33 povprečne plače v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje), ki ne odstopa od sodne prakse oziroma odmere pravične odškodnine v primerljivih zadevah. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno ocenilo tako pomen primarnega kot tudi sekundarnega strahu pri tožnici, upoštevajoč njuno relativno dolžino in intenzivnost. O odškodnini za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo sledeča pravno relevantna dejstva glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena: ? vidne podplutbe, ki so trajale dva tedna, so tožnici vzbujale občutek sramu, zaradi česar ji je bilo neprijetno in nerodno v trgovini, na cesti in pred drugimi, ki so jo spraševali o razlogih za takšno stanje Tožničine poškodbe so objektivno takšne narave, da lahko nedvomno povzročijo prizadetost časti in dobrega imena, ki presega običajne nevšečnosti pri zdravljenju. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sta tako tožničina trditvena podlaga kot tudi njena izpoved dali sodišču prve stopnje potrebno podlago za zaključek, da je škodni dogodek pustil pravno priznane škodne posledice zlasti na tožničini zavesti o lastni vrednosti, to je na časti. Kljub navedenemu, ugotovljena intenzivnost duševnih bolečin iz tega naslova, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne presega prisojenih 200 EUR (približno 0,33 povprečne plače v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje).

Skupna višina prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode tako znaša 1.000,00 EUR (približno 1,1 povprečne plače v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje), glede tožničinega zahtevka iz naslova premoženjske škode v višini 62,59 EUR pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Tožnica v svoji pritožbi ponavlja svojo trditveno podlago glede premoženjske škode in vztraja na tem, da je svoj zahtevek v tem delu dovolj specificirala ter da vtoževane materialne stroške poleg izpovedbe tožnice potrjuje tudi medicinska dokumentacija. Po mnenju tožnice naj bi nizek vtoževani znesek narekoval uporabo 216. člena ZPP. V zvezi s slednjim pritožbeno sodišče opozarja, da zgolj nizek znesek vtoževane odškodnine iz naslova materialne škode ne pomeni avtomatične uporabe 216. člena ZPP oziroma obstoja nesorazmernih težav pri ugotavljanju višine odškodnine. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi ugotovilo, da tožničine trditve, da so jo na preglede prevažali z vozilom in da je skupno prevozila 50 km, niso bile z ničemer dokazane. Tožnica je namreč sama izpovedala, da je na preglede k osebni zdravnici hodila peš, na preglede v Klinični center pa se je vozila z avtobusom. Tožnica bi morala navedeno pravočasno zatrjevati in predlagati ustrezne dokaze za ugotovitev višine stroškov z avtobusnim prevozom. Izvedba pravočasno predlaganih poizvedb o ceni avtobusne vozovnice v času nastanka stroškov nikakor ne bi predstavljala nesorazmernih težav pri ugotavljanju višine odškodnine. Pritožbeno sodišče se prav tako strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da bi tožnica lahko na enak način predlagala poizvedbe o ceni prevez in mazil, če bi pravočasno postavila ustrezne trditve o tem, kolikokrat in kakšne vrste prevez in mazil je kupila, česar pa ni storila in to kljub temu, da jo je sodišče prve stopnje, v okviru materialno procesnega vodstva, pozvalo naj to stori. V luči vsega zgoraj navedenega se tožničini pritožbeni očitki izkažejo za neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi glede premoženjskega dela tožničinega zahtevka pravilno izhajalo iz stališča, da možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku, ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore (212. člen ZPP).

Razlogi, zaradi katerih sta bili pritožbi vloženi, torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila sprejeta na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP in temelji na 1. odst. 154. člena ZPP. Tako tožnica kot toženec s svojo pritožbo nista uspela, zato nosita vsak svoje stroške pritožbe.