Jedro

Sodišče prve stopnje, sklicujoč se na sodno prakso, v obrazložitvi napadenega sklepa pravilno navaja, da vsake protipravne uporabe fizične sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje ni mogoče vedno opredeliti kot nasilništvo. Za navedeno kaznivo dejanje, ki predstavlja grob napad na osebno dostojanstvo, varnost in osebno nedotakljivost, je namreč značilno izvajanje nasilja zaradi nasilja, izživljanje nad oškodovancem z nasiljem, oziroma tako storilčevo nasilje ali grožnja z neposrednim napadom na življenje ali telo žrtve, s katerim se to preganja, ali se ji omejuje svoboda gibanja, ali pa se žrtev spravi v položaj, ko se storilcu uklanja, oziroma, ko postane žrtev objekt nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti. Po opisu kaznivega dejanja pa bi se naj obdolženi in oškodovanec ruvala in pri tem bi naj obdolženi oškodovanca brcnil v predel ledvic. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje takšnega ravnanja obdolženega ni mogoče oceniti kot spravljanje oškodovanca v podrejeni položaj, še manj pa kot povzročanje občutka nemoči pri oškodovancu, njegove ponižanosti in ogroženosti.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 38363/2017 z dne 13. 4. 2018 na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. in 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru KT/11924/2017 z dne 20. 3. 2018 zoper obdolžena D.M. in E.R. zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki obdolžencev obremenjujejo proračun.

2. Zoper ta sklep se je pritožil okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter obtožni predlog zoper oba obdolženca dopusti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz izreka in obrazložitve napadenega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje opravilo predhodni preizkus obtožnega predloga na podlagi določb 435. in 436. člena ZKP, in da je sodnik, ki mu je zadeva bila dodeljena, pri materialnem preizkusu obtožnega akta ugotovil, da so podani razlogi za zavrženje obtožnega predloga, ker dejanje, opisano v njem, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, ob tem pa tudi ni zadosti dokazov, da bi obdolženi R. bil utemeljeno osumljen dejanja, ki je predmet obtožbe. Sklep je torej oprlo na določbe 1. in 4. točke prvega odstavka 277. člena in 437. člen ZKP. Za tako svojo odločitev pa je v obrazložitvi sklepa navedlo tehtne razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot pravilne ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, glede na pritožbena izvajanja državne tožilke pa dodaja:

5. V skrajšanem postopku obdolženec nima pravice do ugovora zoper obtožni predlog, zato je dolžnost sodnika, ki mu je zadeva dodeljena, da po uradni dolžnosti preizkusi, ali je sodišče krajevno in stvarno pristojno za postopek po obtožnem aktu, zatem pa opravi še formalni in materialni preizkus tega akta. Formalni preizkus se nanaša na obstoj obveznih sestavin obtožnega akta (prvi odstavek 434. člena ZKP), materialni preizkus pa na obstoj procesnih in materialnih pogojev za zavrženje obtožnega akta (prvi odstavek 437. člena ZKP). Tak preizkus mora biti opravljen takoj po prejemu obtožnega akta, še pred razpisom glavne obravnave, saj je njegov namen, da ne pride do neutemeljene uvedbe kazenskega postopka in nepotrebne oprave glavne obravnave, če za to niso podani zakonski pogoji. Eden od teh je, da ima dejanje, ki je predmet obtožbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja, ki se očitajo obdolžencu. Obtožni akt se zavrže, če je že iz samega opisa dejanja razvidno, da je podan razlog za ustavitev kazenskega postopka iz 1. do 3. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, če pa so bila opravljena preiskovalna dejanja, pa je predmet preizkusa tudi obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil z obtožbo očitano mu kaznivo dejanje, torej, ali obstajajo razlogi za zavrženje obtožnega predloga po 4. točki prvega odstavka 277. člena v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP.

6. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z navedenimi zakonskimi določbam in pravilno ugotovilo, da dejanje, opisano v obtožnem predlogu, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena ZKP, ker opis dejanja, ki se nanaša na zakonski znak "spravljanje v podrejeni položaj", ne ustreza definiciji tega zakonskega znaka.

7. Obdolžencema se očita, da sta z oškodovancema grdo ravnala, ju pretepala in ju z drugačnim nasilnim omejevanjem njunih enakih pravic spravljala v podrejeni položaj, pri dejanju pa sta lahko telesno poškodovala oškodovanko na ta način, da sta nenadoma pristopila do obeh oškodovancev, ko so se naključno srečali in je obdolženi E.R. z leseno vejo v obliki palice zamahnil proti oškodovancu, ki se mu je umaknil, zaradi česar je s palico udaril oškodovanko v predel desnega očesa, da je utrpela izrazit periorabitalni hematom, da je bilo začasno okvarjeno njeno zdravje, zatem pa sta se obdolženi D.M. in oškodovanec ruvala, pri čemer je M. brcnil oškodovanca v predel ledvic. Z navedenim pa sta oškodovancema povzročila občutke nemoči, ponižanosti in ogroženosti ter ju omejevala v pravici do osebnega dostojanstva.

8. Sodišče prve stopnje, sklicujoč se na sodno prakso1, v obrazložitvi napadenega sklepa pravilno navaja, da vsake protipravne uporabe fizične sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje ni mogoče vedno opredeliti kot nasilništvo. Za navedeno kaznivo dejanje, ki predstavlja grob napad na osebno dostojanstvo, varnost in osebno nedotakljivost, je namreč značilno izvajanje nasilja zaradi nasilja, izživljanje nad oškodovancem z nasiljem, oziroma tako storilčevo nasilje ali grožnja z neposrednim napadom na življenje ali telo žrtve, s katerim se to preganja, ali se ji omejuje svoboda gibanja, ali pa se žrtev spravi v položaj, ko se storilcu uklanja, oziroma, ko postane žrtev objekt nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti. Po opisu kaznivega dejanja pa bi se naj obdolženi M. in oškodovanec ruvala in pri tem bi naj obdolženi M. oškodovanca brcnil v predel ledvic. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje takšnega ravnanja obdolženega M. ni mogoče oceniti kot spravljanje oškodovanca v podrejeni položaj, še manj pa kot povzročanje občutka nemoči pri oškodovancu, njegove ponižanosti in ogroženosti. Sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljuje tudi s tem, da bi se oškodovanec lahko obdolžencu umaknil, ker je do dogodka prišlo na javnem kraju in na odprtem prostoru, vendar navedeno po presoji pritožbenega sodišča ni odločilno za ugotovitev, ali ima dejanje obdolženca, kot je opisano v obtožnem aktu, zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena ZKP. Pač pa je odločilno to, da iz opisa ni mogoče razbrati, ob dejstvu, da sta se med seboj pretepala, s čim bi naj obdolženi M. oškodovanca "z drugačnim nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravljal v podrejen položaj", kot se mu to očita in s čim bi naj povzročil pri oškodovancu "občutek nemoči, ponižanosti in ogroženosti ter ga omejeval v pravici do osebnega dostojanstva", kar so vse zakonski znaki kaznivega dejanja, ki so na abstraktni ravni sicer povzeti v opis dejanja, z ničemer pa niso konkretizirani. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi v ravnanju obdolženca M. lahko bili podani zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po členu 135 KZ-1, vendar pa je za navedeno kaznivo dejanje potreben predlog oškodovanca, katerega pa slednji ni podal. 9. Pritrditi je tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da po opravljenih preiskovalnih dejanjih ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženi R. utemeljeno osumljen dejanja, ki je predmet obtožbe. Oškodovanka ni vedela povedati, kdo točno bi jo naj poškodoval in po njenem mnenju do poškodbe ni prišlo namerno, ampak takrat, ko sta obdolženi M. in oškodovanec vlekla palico vsak na svojo stran, obdolženi R. pa je želel oškodovanca odstraniti od obdolženega M., pri čemer je palica zadela oškodovanko in jo telesno poškodovala. S čim bi naj oba obdolženca oškodovanko spravljala v podrejeni položaj, jo pretepala ali z drugačnim nasilnim omejevanjem enakih pravic oškodovanko spravljala v podrejeni položaj, ji povzročila občutek nemoči, ponižanosti in ogroženosti, pa v opisu kaznivega dejanja ni z ničemer opisano.

10. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, razvidno iz izreka napadenega sklepa. Glede na navedbe pritožnice, da sodišče prve stopnje ni pritegnilo v postopek izvedenca medicinske stroke, da bi opredelil vrsto, naravo in težo poškodbe ter mehanizem njenega nastanka za oškodovanko, kar bi bilo potrebno storiti, in da bo glede na ugotovljeno dejansko stanje tožilstvo lahko do konca glavne obravnave ustrezno spremenilo obtožni predlog in pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, pa je potrebno povedati, da sodišče v sumarnem postopku opravi tista preiskovalna dejanja, ki jih predlaga tožilec, obtožni akt pa mora biti tak, da vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja, ker je le na tej podlagi mogoče presojati, ali je podan utemeljen sum, da je storilec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita. Namen glavne obravnave je, da se ta sum potrdi ali ovrže, ni pa njen namen, da se na njej zberejo dokazi in podatki, ki bi šele bili podlaga za ugotavljanje, ali obstajajo posamezni zakonski znaki kaznivega dejanja in bi torej šele na podlagi izvedene glavne obravnave tožilec ugotavljal obstoj katerega od zakonskih znakov, ki ga v opisu dejanja v obtožnem aktu zgolj abstraktno navaja. V skladu z načelom zakonitosti, katerega vsebina se med drugim izraža v načelu določnosti (lex certa), mora opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja namreč predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča sodišču pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja, oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani. Zaradi tega pritožbeno naziranje, da je potrebno glavno obravnavo opraviti, da bo tožilstvo glede na njej ugotovljeno dejansko stanje ustrezno spremenilo obtožni predlog in pravno opredelitev kaznivega dejanja, ni pravilno in je nesprejemljivo ter taka pritožbena izvajanja ne morejo omajati pravilnosti napadenega sklepa.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Sodbi vrhovnega sodišča RS I Ips 164/2009 in I Ips 166/2010.