Jedro

Zakonec, ki s tožbo uveljavlja delež na skupnem premoženju, ni dolžan s tožbo zajeti vsega premoženja. Vendar to dejstvo ne odvezuje sodišča, da pri ugotavljanju deleža na posamezni stvari skupnega premoženja (ki je predmet konkretne tožbe), upošteva vse ostalo premoženje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sodi v zapuščino po pok. S.H. tudi 49/100 stanovanjsko poslovne stavbe, s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem v skupni izmeri 817 m2 ter 1/2 preostalega dela parcele štev. 343/3 v izmeri 543 m2 in toženki naložilo, da dopusti geodetsko odmero in razdelitev ter izda ustrezno listino za vpis v zemljiško knjigo na zapustnika. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je stališče sodišč prve in druge stopnje o toženkini nedobrovernosti zmotno. Med strankama je nesporno, da je bila stavba ob pokojnikovi smrti zgrajena le do tretje gradbene faze. Če je tako, je lahko predmet zapuščine le tisti delež, ki bi ga lahko pridobil pokojni. Med strankami je prišlo do spora šele po tem, ko je bila stavba dograjena. Dediči lahko dedujejo le tisto premoženje, ki je nastalo do smrti zapustnika. Ne gre za razmerja med solastniki, kjer na prirasti in pri graditvi pridobijo enake pravice tudi solastniki, če med njimi ni soglasja. Toženka je gradila sama in sicer svoje posebno premoženje, tako kot je pok. S.H. ustvarjal svoje premoženje. Sodišči nista upoštevali toženkinega nasprotnega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega bi morali vsaj vrednost premoženja v D., V. in L. odšteti od vrednosti gradnje v Š. Toženka zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka v reviziji ni navedla, katere kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja. Po 386. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP) je to dolžna storiti, ker sme revizijsko sodišče presojati izpodbijano sodbo le v okviru razlogov, ki so opredeljeno navedeni (izjema je le kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je zato obravnavalo le ugovor, da sodišči nista odločili o nasprotnem tožbenem zahtevku tožene stranke. Že sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tožena stranka takšnega zahtevka ni postavila in da zato tudi sodišče o njem ni moglo odločati. Enako ugotavlja tudi revizijsko sodišče. Takšnega zahtevka v spisu ni. Po ugotovitvi, da tudi ni bila storjena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, revizijsko sodišče revizijskemu ugovoru bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni moglo ugoditi.

Sodišči prve in druge stopnje pa tudi nista zmotno uporabili materialnega prava. Pravilno sta ravnali, ko sta se oprli na specialne določbe zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b.) in splošna načela stvarnega prava o pridobitvi lastninske pravice na nepremičninah. Kar zadeva ugovor, da je toženka po smrti zapustnika gradila zase svoje posebno premoženje, revizijsko sodišče ugotavlja, da odločitev v tem sporu temelji na ugotovitvi o slabi veri toženke. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila gradnja končana med zapuščinskim postopkom, ko so bile stranke že v sporu. Te ugotovitve na revizijski stopnji ni več dovoljeno preizkušati (3. odstavek 385. člena ZPP). Slaba vera pa je ovira tudi za pridobitev večjega solastninskega deleža na nepremičnini, ki nastane z gradnjo oz. njenim dokončanjem.

Revident nadalje zmotno trdi, da bi sodišči pri presoji morali upoštevati vrednost nepremičnin, ki jih je pokojni pridobil v V., D. in L., in sicer tako, da bi bil za vrednost teh nepremičnin njegov delež na nepremičnini v Š. manjši. Sodišči prve in druge stopnje sta jih upoštevali tako, da sta jih šteli za skupno premoženje zapustnika in toženke. Ugotovili sta, da so bile te nepremičnine pridobljene v času trajanja zakonske skupnosti in da zato velja zanje enak režim kot za nepremičnino, ki je predmet tega postopka. Revizijsko sodišče se strinja z izhodiščem, da se zakonca nista mogla dogovoriti o ločenem pridobivanju premoženja in da zato samo dejstvo, da so se posamezne nepremičnine glasile na ime enega ali drugega zakonca, ni pravno odločilno.

Toda revizijsko sodišče poudarja, da takšno izhodišče ne pomeni, da je bilo v tem postopku pravnomočno odločeno tudi o deležu na tistih nepremičninah, ki niso predmet pravde. Zakonec, ki s tožbo uveljavlja delež na skupnem premoženju, ni dolžan s tožbo zajeti vsega premoženja. Vendar to dejstvo ne odvezuje sodišča, da pri ugotavljanju deleža na posamezni stvari skupnega premoženja (ki je predmet konkretne tožbe), upošteva vse ostalo premoženje. Delež na skupnem premoženju praviloma zajema celoto in posamezne stvari, kar pomeni, da imata zakonca načeloma pravico do enakega deleža na vsaki posamezni stvari skupnega premoženja (2. odstavek 51. in 1. odstavek 59. člena ZZZDR). Razlika lahko nastane tedaj, ko posamezna stvar nastane s prispevki iz posebnega in skupnega premoženja. Konkretna razdelitev premoženja med prejšnjima zakoncema pa ni stvar določanja deležev, temveč delitve (60. in 2. odstavek 61. člena ZZZDR).

Sodišči sta prispevek iz posebnega premoženja (podedovana parcela) upoštevali. Zato je materialnopravno pravilna odločitev, da znaša delež zapustnika na sporni nepremičnini, kolikor ta predstavlja skupno premoženje, eno polovico, ob upoštevanju posebnega premoženja toženke pa 49/100 in da nepremičnina v tem obsegu sodi v njegovo zapuščino.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.