Jedro

ZPP v poglavju, ki ureja spore majhne vrednosti, posebej ureja trenutek, do katerega lahko stranka navaja dejstva in predlaga dokaze. Zaradi navedenega v sporu majhne vrednosti ni mogoče (niti smiselno) uporabiti določbe drugega odstavka 286. člena ZPP, po kateri lahko stranki še kasneje navaja dejstva in predlaga dokaze, če tega brez svoje krivde ni storila pravočasno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 19. 4. 2010, opr. št. P 118/2010 in tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo v plačilo pravdne stroške toženca v znesku 109,84 EUR.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 339. člena ZPP). Sodba temelji na nepravilni uporabi materialnega prava, kar je posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Dejstvo je, da je klic na telefonsko številko po toliko letih izjemno težko dokazati in gre zgolj za besedo proti besedi, pri čemer je tožeča stranka predložila podpisano naročilo in evidenčni list s strani gospe K. Sodišče je napačno zaključilo, da na predmetnem naslovu ni nikoli živela nobena druga ženska, saj ravno iz evidence CRP izhaja, da je na tem naslovu živela B. Š., toženec pa je izpovedal, da je, sicer po novem, to njegova partnerica. Delavec tožeče stranke je domneval, da je ženska, ki je podpisala naročilo, žena naročnika, saj je prišla iz hiše in mu tudi pokazala greznico, nad njegovim prihodom pa ni bila presenečena, kar pomeni, da ga je pričakovala. Glede (ne)skladnosti pri razporeditvi prostorov je sodišče zanemarilo, da je bila hiša v času praznjenja greznice v obnavljanju in je današnje stanje, tudi zunanjost in okolica, drugačno. Tožeča stranka ni prekludirana z dokazi, ki so bili sodišču predloženi na ogledu, saj je toženec na naroku 14. 3. 2012 zatrjeval, da tožeča stranka predhodno pri njemu ni delala in da ga prvič vidi, česar predhodno ni trdila in zato tožeča stranka teh dokazov sodišču ni mogla posredovati prej.

3. Toženec v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče druge stopnje je tako vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: * toženec pri tožeči stranki ni naročil čiščenja greznice, ne telefonsko ne kako drugače; * toženec ni podpisal naročila št. 09590 (B4) niti evidenčnega lista (B5); * na naslovu X v času domnevne oprave storitve 11. 9. 2008 ni prebivala nobena ženska, ki bi se pisala K., niti nobena druga ženska;

7. Pritožbene navedbe, katera so tista odločilna dejstva, glede katerih naj sodba ne bi imela razlogov, so podane na pavšalnem nivoju, zato jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Pritožnica tudi ne pojasni, v čem vidi nepravilno uporabo materialnega prava, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člen ZPP) ugotavlja, da je bilo to pravilno uporabljeno.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so dokazni predlogi tožeče stranke, predloženi na ogledu, prepozni, in jih utemeljeno zavrnilo. Postopek v sporih majhne vrednosti (30. poglavje ZPP) je poseben postopek, ki je izraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka. Razmerje med rednim in posebnim postopkom je zamejeno v 442. členu ZPP, ki določa; če v tem poglavju ni posebnih določb, veljajo v postopku v sporih majhne vrednosti druge določbe tega zakona. V postopku v sporih majhne vrednosti je v primerjavi z rednim postopkom poudarjeno načelo pisnosti postopka in poostreno načelo prekluzije pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov. Stranka lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze samo v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi pa odgovarja na doslej podane navedbe nasprotne stranke (451. in 452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v kakšnih drugih vlogah od navedenih, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). ZPP torej v poglavju, ki ureja spore majhne vrednosti, posebej ureja trenutek, do katerega lahko stranka navaja dejstva in predlaga dokaze. Zaradi navedenega v sporu majhne vrednosti ni mogoče (niti smiselno) uporabiti določbe drugega odstavka 286. člena ZPP, po kateri lahko stranki še kasneje navaja dejstva in predlaga dokaze, če tega brez svoje krivde ni storila pravočasno.(1) Pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

9. Z vsemi ostalimi pritožbenimi navedbami tožeča stranka izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dopustne pritožbeni razlog.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Ude in drugi: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 716.