Jedro

Drži, da selitev družine ni neobičajno dejanje v življenju in zgolj stiska otroka pri tem ne more biti razlog za zavrnitev premestitve/selitve. Da za slednje sprejme ukrep sodišče, pa morajo biti izkazane takšne okoliščine, ki kažejo na to, da je otrok ogrožen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe: (1) da se sklep Okrožnega sodišča v Kranju III N 282/2024 z dne 6. 9. 2024 v I. točki izreka spremeni tako, da se mladoletna A. A., EMŠO: ... (roj. 2011), s stalnim bivališčem ..., (območje) X., premesti v Krizni center za mlade (KCM) X., (2) da v ostalem ostane sklep III N 282/2024 z dne 6. 9. 2024 v veljavi, (3) da ta začasna odredba velja do drugačne začasne odločitve sodišča oziroma do pravnomočnega zaključka tega postopka, ugovor zoper sklep pa ne zadrži njene izvršitve.

2.Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil predlagatelj. Navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma podrejeno, da samo odloči o podanem predlogu.

Izražena volja otroka ni nujno enaka koristim otroka. Za nadaljnje načrtovanje pomoči mladoletni A. A. je pomembno razumevanje razlike med bivanjem v kriznem centru, kjer je nameščena od 5. 9. 2024 dalje in med vključenostjo v stanovanjsko skupino. Razlika je predvsem v namenu in vsebini strokovnega dela obeh ustanov in pomembno je, da se mladoletno A. A. premesti v trajnejšo obliko namestitve. Razumljivo je, da se je mladoletna A. A. kriznega centra privadila, obiskuje namreč isto šolo, ima iste prijatelje in bi selitev v novo okolje zanjo predstavljalo frustracijo. Vendar glede na njene karakterne lastnosti predlagatelj ocenjuje, da bo lahko stisko hitro predelala in jo preusmerila v prilagoditev na novo okolje.

Spremembe v vedenju staršev so v primerih zlorabe otrok počasne, postopne in zahtevajo čas ter zagotovljen fizični in psihološki prostor za izvajanje kontinuiranega svetovalnega dela. Starši so v poziciji izgube moči, sramu, občutkih nekompetentnosti. Ustvarjanje delovnega odnosa, v katerem bi skupaj z njimi soustvarjali rešitve, je izjemno zahtevno in filigransko delo. Uspeh je, da sta bila starša odzivna in sta sprejela in obdržala sodelovanje vsaj ene strokovne delavke predlagatelja. Predlagatelj je za namestitev mladoletne A. A. v krizni center X. in kasneje stanovanjsko skupino na tem območju že izpeljal več aktivnosti.

Strokovna odločitev o stikih s starši ne more temeljiti le na otrokovem zavračanju stikov. Ugotoviti je treba vzroke za zavračanje stikov in delati na odpravi razlogov za takšno počutje otroka. Ker je A. A. nameščena v krizni center, drugačno izvajanje stikov tudi ni bilo možno. Drugačni stiki se bodo lahko postopoma začeli izvajati šele, ko bo nameščena v stanovanjsko skupino v X. Zaznana je bila tudi tekmovalnost med sorojenci v A. A. družini in stališče A. A. "biti na drugi strani".

Selitev je povsem običajno dejanje v življenju družine, prav tako je stiska ob tem pričakovan odziv in ne more biti podlaga za sprejemanje strokovne odločitve o premestitvi. Mladoletna A. A. je imela o svoji sposobnosti prilagajanja na spremembe pozitivno mnenje. Vse te lastnosti so predlagatelja napeljale na strokovno oceno, da se bo ob ustrezni zunanji podpori stanovanjske skupine hitro vključila v novo bivalno okolje. Obveščeni so tudi, da A. A. z B. ne prijateljuje več tako kot je v preteklosti.

Otrok ima pravico do lastne realnosti, v kateri živi. A. A. je trenutno popolnoma sama, brez ožje in širše družine. Ima dva sorojenca, s katerima za začetek obstaja večja možnost zbližanja z manj čustvene napetosti v odnosih in morda se bo preko njiju zgodila tudi sprememba v odnosu staršev do hčerke. Kasneje pa se bo lahko odločila, da s svojo družino ne bo imela stikov. Do te odločitve mora priti na koncu izkustvenega procesa in vloženega truda spreminjanja slabih in škodljivih odnosov v boljše ali pa na podlagi ugotovitve, da je bil vložen trud zaman. Nikakor pa ne na podlagi pozicije, kdo bo zmagal - starš ali otrok.

Predlagatelj je prepričan, da bo brez premestitve mladoletna A. A. utrpela škodo, ki bo bistveno vplivala na njen nadaljnji razvoj. Odvzeta ji bo izkušnja možnosti izboljšanja odnosov s sorojenci, starši in drugimi družinskimi člani. Postavljanje ciljev strokovnega dela bo vprašljivo, saj se A. A. ne more obravnavati le kot posameznico, temveč kot del družine. Njena odsotnost bo imela negativen vpliv na sorojenca, ki sta zaradi razmer v družini posebej ranljiva otroka. Prilagoditi se bosta morala na odsotnost sestre v njunem življenju, ob zavedanju, da sestra vendarle obstaja. Dlje časa trajajoče bivanje v kriznem centru brez poglobljenega individualiziranega načrta, v katerega je vključeno sodelovanje staršev in drugih deležnikov iz okolja, lahko povzroči značilnosti in posledice, ki jih ima predolgo bivanje v instituciji, na primer ločenost od širše skupnosti. Zaradi zasedenosti prostora v stanovanjskih skupinah in strokovnih pomislekov je vprašljivo, kdaj bi do namestitve v stanovanjsko skupino na Gorenjskem prišlo, če sploh, kar bi še podaljšalo negotovost situacije za mladoletno A. A., ogrožene bi bile njene razvojne potrebe, kot so spodbude za intelektualni in socialni razvoj oziroma bi te lahko nazadovale.

3.Nasprotna udeleženca na pritožbo nista odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

Načeloma se je moč strinjati s pritožbenimi navedbami, da izražena volja otroka ni nujno enaka koristim otroka, da so spremembe v vedenju staršev v primerih zlorabe otrok počasne, postopne in zahtevajo čas ter zagotovljen fizični in psihološki prostor za izvajanje kontinuiranega svetovalnega dela. Gotovo mora tudi do odločitve za prekinitev stikov otroka z družino priti na koncu izkustvenega procesa in vloženega truda za spreminjanje odnosov. Drži tudi, da selitev družine ni neobičajno dejanje v življenju in zgolj stiska otroka pri tem ne more biti razlog za zavrnitev premestitve/selitve. Da za slednje sprejme ukrep sodišče, pa morajo biti izkazane takšne okoliščine, ki kažejo na to, da je otrok ogrožen.

Ogroženost otroka je torej edino in s tem odločilno merilo za odločitev. Če otrok ni ogrožen, sodišče nima podlage za ukrepanje.

Predlagatelj neutemeljeno vztraja, da bo brez premestitve mladoletna A. A. utrpela škodo, ki bo bistveno vplivala na njen nadaljnji razvoj. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne ugodi predlogu predlagatelja za premestitev mladoletne A. A. iz KCM Y. v KCM X., temelji na ugotovitvi, da se od ponovnega odvzema deklice staršem (5. 9. 2024) kot verjetno kaže, da do premikov na strani staršev v izboljšanju odnosa do deklice in v prepoznavanju njenih potreb po varnosti, ljubezni, sprejetosti in spoštovanju ni prišlo. Razvidno tudi ni, da bi starša glede tega sprejela kakršnokoli pomoč. Iz njunih razgovorov je verjetno sklepati, da še vedno nimata uvida v neustreznost vzgojnih pristopov (fizično in psihično nasilje). Vpliv teh na razvoj deklice mama zanemarja. Odgovornosti ne sprejema. Krivdo pripisuje hčerki. Po navedbah predlagatelja deklica še vedno odločno odklanja vrnitev v matično družino. Stiki še vedno potekajo zgolj telefonsko. Deklica ob predlagani premestitvi doživlja hudo stisko.

Na podlagi teh ugotovitev, ki jih pritožba z ničemer ne omaje, ni dvoma, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Okoliščine, ki bi v tem primeru narekovale nujno ukrepanje sodišča, zanesljivo niso podane. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da sama premestitev deklice iz enega kriznega centra v drugega ne bo v ničemer doprinesla k izboljšanju odnosa ali k ohranitvi družinske povezanosti. Ta se bo lahko na povsem enak način zagotavljala v okolju, kjer je deklica trenutno nastanjena. Aktivnosti, ki jih je predlagatelj že sprejel, ne morejo biti razlog za premestitev, prav tako ne nadaljnja možnost namestitve deklice v stanovanjsko skupnost na območju X. Škoda, ki jo predlagatelj zatrjuje v zaključku pritožbe, ni konkretizirana, poleg tega je vezana na namestitev v stanovanjsko skupnost, ki ni predmet odločanja. Zato je tudi poudarjanje pomena razlik med bivanjem v kriznem centru in stanovanjski skupnosti nerelevantno. Enako velja glede argumenta, da se bodo drugačni stiki lahko začeli izvajati šele v stanovanjski skupnosti.

Ranljivost dekličinih sorojencev je v obravnavanih okoliščinah gotovo podana, ne utemeljuje pa škode, ki naj bi jo utrpela A. A. Tudi, če za uspeh štejemo, da sta bila starša odzivna in sta sprejela in obdržala sodelovanje z vsaj eno strokovno delavko predlagatelja, pa je izjava mame, da za njih A. A. ne obstaja več, več kot zaskrbljujoča. Pojasnilo očeta, da si A. A. veliko izmišlja, pa tudi kaže na njegov nekritičen odnos do situacije. Pritožbeno sodišče sprejema, da so starši ob odvzemu otroka v poziciji izgube moči, sramu, občutkih nekompetentnosti in je ustvarjanje delovnega odnosa, v katerem bi skupaj z njimi soustvarjali rešitve, izjemno zahtevno in filigransko delo. Vendar pa je treba zadostno stopnjo napredka doseči, da je smiselno otroka premeščati. Poleg tega predlagatelj popolnoma spregleda, da je deklica povedala, da se še nikoli ni počutila tako dobro od kar je zunaj družine in zadnje čase tudi odlično spi. Spreminjanje takšnega stanja bi po oceni pritožbenega sodišča deklici trenutno prej škodilo kot koristilo. Za morebitno selitev je deklica brez dvoma pokazala pogum (pri sebi vidi pozitivne lastnosti, da se na novo okolje hitro privadi in najde nove prijatelje), a je hkrati ob tem nabirala solze. Tudi jasno izražena in z argumenti podprta želja deklice, da želi ostati na območju ..., ne sme biti spregledana. Zakaj bi predlagatelj z namestitvijo deklice v Vzgojni zavod Z. sodeloval v nezdravi družinski dinamiki merjenja moči med A. A. in njenima staršema, ni jasno. Vodilo za namestitev mora biti otrokova največja korist. Tudi zasedenost prostora v stanovanjskih skupinah ne more biti razlog za premestitev otroka v drug krizni center.

Konkretne okoliščine, ki bi kazale, da so ogrožene razvojne potrebe mladoletne A. A. tudi po oceni pritožbenega sodišča niso podane, še manj, da bi te lahko zaradi pomanjkanja spodbude za intelektualni in socialni razvoj nazadovale. Pritožbene trditve, da se bo lahko odnos oziroma družinska povezanost in navezanost zgolj zaradi premestitve deklice v drug krizni center kakorkoli izboljšala, niso utemeljene, prav tako neutemeljene so trditve, da bo deklici brez te premestitve odvzeta možnost izkušnje za izboljšanje odnosov s sorojenci, starši in drugimi družinskimi člani. Pritožbo je zato treba ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevanih kršitev zavrniti ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku; ZNP-1).

-------------------------------

(1) V skladu s 157. členom Družinskega zakonika (DZ) sodišče izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če ugotovi, da je otrok ogrožen. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo (na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju ali na premoženju) in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju.

Zveza:

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 157

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.