Jedro

Dejstvo sofinanciranja izgradnje komunalne infrastrukture in njegov obseg ter vrednost je mogoče ugotoviti z dokazi po določbi 2. odstavka 164. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Ljubljana št. 354-746/2009 z dne 15. 6. 2009 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek zaradi legalizacije dvostanovanjskega objekta in garaže na zemljišču parc. št. ... k.o. Bizovik v višini 27.955,34 EUR. Ta prispevek je tožnik dolžan plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe, v nasprotnem primeru pa se znesek revalorizira z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin, ki ga mesečno objavi Statistični urad RS, o čemer izda upravni organ na investitorjevo zahtevo sklep o revalorizaciji. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je bil komunalni prispevek izračunan na podlagi Odloka o komunalnem prispevku za Mestno občino Ljubljana (v nadaljevanju Odlok). Tožnik je tako dolžan plačati sorazmerni del stroškov opremljanja stavbnega zemljišča z javno infrastrukturo, na katero je na območju posega mogoče izvesti priključke, in sicer za vodovodno omrežje, kanalizacijsko omrežje – ločen sistem, plinovodno omrežje (objekti individualne komunalne opremljenosti), asfaltirane ceste do širine 5 m, meteorno kanalizacijsko omrežje, javno razsvetljavo in hidratantno omrežje (objekti kolektivne komunalne opremljenosti).

Upravni organ druge stopnje je s svojo odločbo v 1. točki izreka odpravil prvostopenjski sklep z dne 21. 8. 2009, s katerim je upravni organ zavrgel tožnikovo pritožbo in v 2. točki izreka odločil, da se ta pritožba, vložena zoper uvodoma navedeno prvostopenjsko odločbo o odmeri komunalnega prispevka, zavrne. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil sklep o zavrženju pritožbe odpravljen, ker bi moral upravni organ prve stopnje v skladu z določbami členov 240 do 245 Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pritožbo odstopiti v reševanje upravnemu organu druge stopnje kot pristojnemu organu za odločanje o vloženem pravnem sredstvu glede na to, da prvostopenjski organ izpodbijane odločbe po vloženi pritožbi ni nadomestil z novo odločbo. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da pri izračunu komunalnega prispevka niso bila upoštevana tožnikova vlaganja v komunalno infrastrukturo (ceste, odvodnjavanje meteornih vod in javno razsvetljavo), ki so jo postavili skupaj s sosedi, drugostopenjski organ najprej ugotavlja, da je bila tožniku dana možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Upravni organ v konkretnem postopku ni dolžan raziskovati, v kakšnem obsegu je investitor sofinanciral izgradnjo infrastrukture, ampak je stranka v skladu z določbo 140. člena ZUP dolžna za svoje navedbe sama predlagati dokaze in jih, če je mogoče, tudi predložiti. V zvezi z izjavo A.A. z dne 5. 11. 2009 poudarja, da je v njej omenjeno sofinanciranje krajanov iz stroškov vzdrževanja in ne investicij. Poleg tega je iz dodatne obrazložitve službe za lokalno samoupravo z dne 14. 10. 2009 razvidno, da se v arhivu ne nahaja nobena dokumentacija iz let 1986 in 1987, ki bi dokazovala, da so krajani, stanujoči ob Poti na Visoko, v sodelovanju z bivšo Krajevno skupnostjo Bizovik z lastnimi sredstvi asfaltirali cesto, uredili njeno odvodnjavanje in postavili javno razsvetljavo. Ker tožnik za sofinanciranje ni predložil dokazil, kot je to dolžan na podlagi 12. člena Odloka, njegovih vlaganj v komunalno infrastrukturo ni mogoče upoštevati.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma poudarja, da je v upravnem postopku nastopal kot laik, zato se je pri uradni osebi pozanimal, katere dokaze mora predložiti za znižanje višine komunalnega prispevka. Ker glede na naravo izvajanja del v zvezi z asfaltiranjem ceste, postavljanjem drogov javne razsvetljave in jaškov za komunalne vode niso sodelovali izvajalci, ki bi tožniku in drugim sosedom izstavili račune, teh ni mogel predložiti. O tem je prav tako seznanil uradno osebo in je predložil le dokumente, ki jih je kot fizična oseba in laik lahko pridobil. Med drugim gre za izjavo A.A. - nadzornega organa Ljubljanskih komunalnih skupnosti za Občino Ljubljana Moste Polje, ki je pojasnil, da so krajani sofinancirali asfaltiranje Bizoviške ceste, ureditev odvodnjavanja s propusti in javno razsvetljavo. To so izvedli s t.i. samoprispevkom, poleg tega pa tudi s svojim delom in materialom uredili odvodnjavanje do večjega vodotoka, izkopali jame za drogove javne razsvetljave, prispevali pa so tudi lesene obeljene drogove. Teh dokazov organ ni upošteval, kot neuko stranko pa ga nihče ni podučil, katere dokaze lahko še predlaga. Toženki je namreč znano, da ni financirala izgradnje ceste, asfaltiranja, odvodnjavanja niti postavitve javne razsvetljave, kar bi bilo na podlagi javnih evidenc z lahkoto mogoče razbrati. Poleg tega bi bil upravni organ dolžan opraviti ustno obravnavo in na njej zaslišati tožnika, pričo A.A. in vse sosede – krajane, ki so z lastnim delom in sredstvi prispevali k izgradnji navedene infrastrukture. S tem ko tega ni storil in ni opozoril stranke na njene pravice, je kršil temeljna načela ZUP in ga je povsem nestrokovno pošiljal v arhiv Mestne občine Ljubljana, čeprav je bilo jasno, da dokumentacije v zvezi z gradnjo ceste Pot na Visoko v letih 1978 do 1990 v arhivih ni, saj toženka ni financirala njene izgradnje. Iz tega bi lahko logično sklepala, da je bilo asfaltiranje opravljeno s strani krajanov. Za ugotovitev njihovega prispevka pa bi moral postaviti izvedenca gradbene stroke, ki bi zneskovno opredelil vrednost del, opravljenih s strani tožnika. V zaključku tožnik še navaja, da je v postopku predložil pogodbo, sklenjeno z Javnim podjetjem Vodovod-Kanalizacija, iz katere je razvidno, da je za priključek na vodovod in kanalizacijo že plačal v tožbi navedeni znesek, a ga upravni organ pri odločanju ni upošteval. Predlaga, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali bi morala toženka pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati tožnikova vlaganja v komunalno infrastrukturo. Sama meni da ne, saj za to ni predložil dokazil, kot to določa 2. odstavek 12. člena Odloka (Uradni list RS, št. 36/00). Po tej določbi se investitorju prizna neposredno financiranje izgradnje javne infrastrukture, za kar mora priložiti sklenjeno pogodbo in dokazilo o plačilu (virman, blagajniški prejemek, izpisek iz žiro računa, cenitev uradnega cenilca in podobno). Navedena določba torej določa dokazila, s katerimi lahko investitor dokazuje svojo soudeležbo pri izgradnji javne infrastrukture, in jih primeroma našteva, pri čemer je vsem skupno, da gre za listine.

Po mnenju sodišča je določba Odloka o tem, s katerimi dokazi je mogoče dokazovati pravno relevantno dejstvo, v razmerju do določb ZUP omejujoča, za kar uporabljeni podzakonski predpis nima podlage v zakonu. V skladu z določbo 2. odstavka 164. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) se namreč kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Zato je treba zavezancu za plačilo komunalnega prispevka dati možnost, da financiranje izgradnje javne infrastrukture dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, med drugim s pričami.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je upravni organ tožniku poslal zahtevo z dne 25. 5. 2009, da v roku 8 dni predloži dokazila o sofinanciranju javne komunalne opreme (pogodbo, račun). V upravnih spisih se na manjšem rumenem listu papirja, prilepljenem na list A4 formata (št. lista ni označena), nahaja še kasnejši zapis oz. zaznamek, da „bo dopolnil z dokazili“ z navedbo telefonske številke očitno mobilnega telefona, čemur sledi izdaja izpodbijane odločbe.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je organ z navedbo listin, ki jih pričakuje, tožnika v nasprotju z omenjeno določbo 2. odstavka 164. člena ZUP omejil glede tega, katere dokaze lahko predlaga v prid svojim trditvam. Tako njegovo ravnanje tudi ni v skladu z določbo 1. odstavka 7. člena ZUP, po kateri je dolžan stranki omogočiti, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice, česar pa v obravnavanem primeru po mnenju sodišča zgolj s pozivom tožniku, da predloži pogodbo in račune, ni storil. Poleg tega v izdani odločbi o odmeri komunalnega prispevka – kar je naslednja nepravilnost – kljub temu, da je tožnik v vlogi za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka uveljavljal svoja dosedanja vlaganja v izgradnjo komunalne infrastrukture (asfaltiranje ceste), o tem ni nobenih razlogov, čeprav mora obrazložitev obsegati ugotovljeno dejansko stanje glede dejstev, pomembnih za odločitev (2. točka 1. odstavka 214. člena ZUP).

Navedene pomanjkljivosti je nato skušal sanirati drugostopenjski upravni organ, s tem da je vsebinsko ocenil v pritožbenem postopku predloženo izjavo A.A. z dne 5. 11. 2009 in jo kot nerelevantno zavrnil, pri čemer se sklicuje še na obrazložitev službe za lokalno samoupravo z dne 14. 10. 2009, da v arhivu ni dokumentacije, ki bi dokazovala, da so krajani s Poti na Visoko asfaltirali cesto, uredili njeno odvodnjavanje in postavili javno razsvetljavo. Na tej podlagi je sprejel stališče, da tožnik ni predložil dokazil za potrditev svojih navedb, ki pa je najmanj preuranjeno, zato se sodišče z njim ne strinja.

Drži, da mora stranka v skladu z 2. odstavkom 140. člena ZUP za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. S tem ko je ta zahtevala le predložitev že navedenih listin, čeprav bi bilo dejstvo sofinanciranja izgradnje komunalne infrastrukture in njegov obseg ter vrednost mogoče ugotoviti tudi z drugimi dokazi (s pričami, cenitvijo uradnega cenilca - kar navaja tudi odlok), je bila kršena določba 2. odstavka 164. člena ZUP o tem, katere dokaze je mogoče uporabiti za ugotavljanje stanja stvari, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe (3. točka 1. odstavka 237. člena ZUP).

V skladu z navedenim je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo moral dati tožniku možnost, da predlaga izvedbo tudi drugih dokazov – npr. zaslišanje v tožbi navedenih prič o tem, če in v kakšnem obsegu so krajani prispevali k izgradnji javne infrastrukture in kakšen je bil pri tem tožnikov delež ter v nadaljevanju (verjetno) s pomočjo cenilca ugotoviti vrednost tožnikovega prispevka k izgradnji javne infrastrukture. Šele če tožniku po dodatno predlaganih in izvedenih dokazih, ki bodo predmet dokazne ocene, ne bo uspelo izkazati trditev o sofinanciranju izgradnje javne infrastrukture (pri tem sodišče poudarja, da ne zadostuje ugotovitev, da je pri tem sodeloval, ampak je za odločitev bistveno, v kakšnem obsegu oz. vrednosti, saj je le zneskovno opredeljeno udeležbo mogoče upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka), bo to dovolj zanesljiva podlaga za sklep, da njegovih vlaganj ni mogoče upoštevati. V zvezi z izjavo A.A., ki se nahaja v upravnih spisih, sodišče še opozarja, da jo je mogoče razumeti tudi tako, da je komunalna skupnost ljubljanskih občin v dogovoru o sofinanciranju krajanov iz stroškov vzdrževanja (torej iz sredstev komunalne skupnosti, namenjenih za vzdrževanje) asfaltirala cesto in da torej tu niso mišljena sredstva krajanov iz „stroškov vzdrževanja“, kot je to razlagal drugostopenjski upravni organ. Navedeno bo treba v ponovljenem postopku razčistiti in se opredeliti tudi do predložene pogodbe z JP Vodovod-Kanalizacija z dne 19. 11. 1998.