Jedro

Sodišče se strinja s stališčem organa za brezplačno pravno pomoč, da stroški telefoniranja, dopisovanja, kopiranja in tiskanja niso tiste vrste, na katere se nanaša pravica do izredne denarne socialne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu, ki se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani obravnava pod opr. št. V Ps 1368/2019, na prvi in drugi stopnji. V konkretni zadevi prosilec uveljavlja pravico do izredne denarne socialne pomoči za stroške telefoniranja, dopisovanja in fotokopiranja. Organ za brezplačno pravno pomoč je z vpogledom v spis V Ps 1368/2019 ugotovil, da je glede na naravo stvari očitno, da tožnik v postopku pred sodiščem ne bi mogel uspeti. Stroški telefoniranja, fotokopiranja in tiskanja namreč niso povezani s preživljanjem oziroma niso takšne narave, na katere se pravica do izredne denarne socialne pomoči iz 33. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) nanaša. Ta je namenjena pokrivanju izrednih primerov oziroma razlogov, zaradi katerih se posameznik ali družina znajde v položaju materialne ogroženosti oziroma zaradi katerih je preživljanje posameznika ali družine ogroženo. Razen tega pa tožnik tudi ni izkazal, da se je znašel v tem položaju iz razlogov, na katere ni mogel vplivati, saj je v zaporu zaradi prestajanja kazni, kjer je poskrbljeno za njegove osnovne življenjske potrebe, med drugim tudi za stroške fotokopiranja in tiskanja. Glede na to je organ za brezplačno pravno pomoč s sklicevanjem na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v skladu z 2. točko drugega odstavka 37. člena tega zakona tožnikovo prošnjo kot neutemeljeno zavrnil. 2. Tožnik vlaga tožbo po vseh točkah iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je tožena stranka prekoračila svoja pooblastila, ko je presojala, zakaj se izredna denarna socialna pomoč dodeli, saj je to v pristojnosti sodišča prve stopnje. Navaja, da v zaporu ni poskrbljeno za osnovne življenjske potrebščine, kot so stroški pri uveljavljanju človekovih pravic, to je za stroške telefoniranja (odvetniku ali osebam, ki tožniku nudijo pravno ali kakšno drugo pomoč) in tiskanja (zato je tudi ta tožba napisana lastnoročno). Tožniku ni omogočeno fotokopiranje oziroma mu je omogočeno le, če se odpove pravici do varstva osebnih podatkov (tega pa ne bo storil). Tožnik se je znašel v položaju materialne ogroženosti, ker je v zaporu, ko se zoper obtožbo zaradi poškodbe možganov in psihiatrične terapije ni bil sposoben zagovarjati. Z vsem tem sodni izvedenec ni bil seznanjen, tožnik pa ga zaradi svojega psihičnega stanja ni bil sposoben na to opozoriti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje oziroma, da mu dodeli brezplačna pravna pomoč.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).

6. Za dodelitev brezplačne pravne pomoči morata torej biti kumulativno izpolnjena takoimenovani subjektivni oziroma materialni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine, ter objektivni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Organ za brezplačno pravno pomoč mora torej pri odločanju, ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, presoditi tudi, ali okoliščine in dejstva o zadevi dopuščajo dodelitev brezplačne pravne pomoči. Materialnopravno je ta presoja vezana na okvir, ki ga določa 24. člen ZBPP, v obravnavani zadevi pa je to vprašanje, ali je očitno, da ima tožnik verjetne izglede za uspeh. Le v tem primeru je namreč, kot izhaja iz določbe prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, razumno začeti oziroma nadaljevati ta postopek ali vlagati pravna sredstva.

7. Tožeča stranka je vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem na prvi in drugi stopnji in sicer v zadevi pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani št. V Ps 1368/2019. Predmet presoje v tej zadevi je odločitev Centra za socialno delo Ljubljana, št. 1232-2501/2019-31984/2 z dne 1. 10. 2019, potrjena z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 12301-511/2019-2 z dne 4. 11. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova vloga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Za dodelitev izredne denarne socialne pomoči je tožnik zaprosil zaradi stroškov telefoniranja, dopisovanja in fotokopiranja.

8. Izredna denarna socialna pomoč se lahko dodeli samski osebi oziroma družini, kot posebna oblika denarne socialne pomoči, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, in ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti (prvi odstavek 33. člena ZSVarPre).

9. Sodišče se strinja s stališčem organa za brezplačno pravno pomoč, da stroški telefoniranja, dopisovanja, kopiranja in tiskanja niso tiste vrste, na katere se nanaša pravica do izredne denarne socialne pomoči iz 33. člena ZSVarPre. Ta je namenjena pokrivanju izrednih situacij, ko prosilec izkaže izredne stroške, vezane na preživljanje oziroma razloge, na katere ni mogel vplivati, da se je znašel v položaju materialne ogroženosti. Obstajati mora torej nek poseben izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika ali družine ogroženo, takšne okoliščine pa v obravnavani zadevi niso podane.

10. Po obrazloženem se sodišče strinja s stališčem, da tožnik očitno v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh, zato je bila njegova prošnja na podlagi 24. člena ZBPP pravilno zavrnjena1. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna in sodišče njenemu stališču, da je organ za brezplačno pravno pomoč prekoračil svoja pooblastila, ne pritrjuje. Organ za brezplačno pravno pomoč je presojal okoliščine v zvezi z dodelitvijo izredne denarne socialne pomoči po 33. členu ZSVarPre v smislu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Pri tem je s svojo presojo ostal znotraj polja očitnosti tožnikovih verjetnih izgledov za uspeh in ugotovil, da ta pogoj ni izpolnjen. Sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi, ki glede na obrazloženo sicer nima bistvenega pomena za odločitev, da tožnik tudi tega, da se je v tem položaju znašel iz razlogov, na katere ni mogel vplivati, ni izkazal. Tožnik je na prestajanju kazni zapora, kjer je za njegovo preživljanje poskrbljeno, pri tem pa okoliščine, ki jih navaja tožnik v zvezi s potekom kazenskega postopka, na odločitev v predmetni zadevi ne vplivajo.

11. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava in za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Enako stališče je sodišče že zavzelo v sorodnih zadevah I U 1214/2019 z dne 20. 8. 2019 in I U 2030/2019 z dne 14. 1. 2020.