Jedro

Avtor se uveljavljanju materialne avtorske pravice lahko odpove.

Tudi v primeru, če med avtorsko organizacijo in uporabnikom ni sklenjene pogodbe za plačilo avtorskega honorarja, je podlaga za plačilo v določbi 81. člena ZASP.

Repertoar sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela tako domačih kot tujih avtorjev.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v točki II. in III. izreka znesek 912,50 EUR zviša na znesek 1.056,61 EUR, - v točki V. in VI. izreka znesek 758,75 EUR zviša na znesek 904,06 EUR, - v točki VII. izreka znesek 652,01 EUR zniža na znesek 228,07 EUR.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 65286/2010 z dne 15. 5. 2010 v 1. točki izreka za plačilo 912,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2008 do plačila ter za stroške izvršilnega postopka, v presežku pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 94457/2010 z dne 8. 7. 2010 pa je ohranilo v veljavi v 1. točki izreka za plačilo 758,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2008 do plačila ter za plačilo izvršilnih stroškov, v presežku pa je tudi ta sklep o izvršbi razveljavilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške 652,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožeča stranka zoper zavrnilni del, tožena stranka zoper ugodilni del, obe pa tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sklicujeta se na vse pritožbene razloge in predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da bi lahko tožeča stranka obračunala nadomestilo toženi stranki samo na podlagi tarife iz Pravilnika 1998. V nadaljevanju obširno pojasnjuje svoje stališče, da bi bilo pravilno le obračunavanje nadomestila po tarifi iz Pravilnika iz leta 2006. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo tudi tarifo 1998, saj pri večini vtoževanih računov ni napravilo pravilnega preračuna, ki ga tudi ni obrazložilo. Nadalje je sodišče nepravilno obračunalo tudi davek na dodano vrednost, ki ga je tožeča stranka dolžna obračunati v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost po stopnji 8,5 % in ne zgolj 8 %, kot je to napravilo sodišče. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka, ker bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi, posledično pa toženi stranki naložiti povrnitev vseh pravdnih stroškov in ne le sorazmernega dela.

Tožena stranka v pritožbi ugotavlja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da se posamezni avtor svojim materialnim avtorskim pravicam ne more odpovedati. Takšna odločitev je v nasprotju z že ustaljeno in obširno sodno prakso, v kateri so sodišča zavzela jasno stališče, da se avtor lahko odpove svojim materialnim avtorskim pravicam. Prvostopenjsko sodišče, gotovo tudi zaradi tega materialnopravno zmotnega stališča, pri odločanju, katera glasbena dela je tožeča stranka upravičena varovati oziroma s pravicami katerih (tujih) avtorjev glasbenih del je upravičena upravljati, ni upoštevalo niti pomena repertoarjev kolektivnih organizacij in dejstva, da pri njej predvajana glasba ni v teh repertoarjih, niti namena in vsebine sklenjenih recipročnih sporazumov. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je ZASP leta 2004 spremenil pristojnost tožeče stranke in je obseg opravljanja avtorskih pravic omejil glede na to, ali avtorsko delo sodi v repertoar kolektivne organizacije ali ne. Sodišče se glede tega ni opredelilo do dokumenta Evropske komisije št. MEMO/08/511 ter do stališča Urada RS za intelektualno lastnino, objavljenega na njeni internetni strani. Tožena stranka je izrecno prerekala in zatrjevala, da pri njej predvajana dela niso zaobjeta v repertoarju nobene tuje kolektivne organizacije, zaradi česar slednje na tožečo stranko niso mogle prenesti nikakršnega upravičenja varovanja teh glasbenih del in njihovih avtorjev. Tudi 176. člen ZASP ne daje tožeči stranki nikakršnih pravic, da pobira avtorski honorar za predvajanje tujih glasbenih del, ki niso v repertoarju nobene kolektivne organizacije, pri čemer tudi njihovi avtorji niso člani nobene kolektivne organizacije. Dokazno breme glede del v repertoarju in dejanske uporabe je na tožeči stranki kot kolektivni organizaciji in ne na toženi stranki. Sodišče pri razsoji tudi ni upoštevalo določb 182. člena ZASP, ki ureja satelitsko oddajanje varovanih del oziroma priobčitev javnosti po satelitu in odgovarja na vprašanje, katero pravo naj se uporabi za satelitsko oddajanje. Prvostopenjsko sodišče ni ravnalo pravilno, ko je za razsojo v pravdi uporabilo slovensko pravo. Glede na dejstvo, da pri toženi stranki predvajana glasbena dela preko satelita oddaja družba R. iz Avstrije, bi sodišče moralo uporabiti avstrijsko pravo. Tožena stranka tudi po višini zavrača zneske avtorskega honorarja in sicer za poslovni prostor Domžale, ker je bil račun delno plačan v znesku 29,79 EUR ter za S. restavracijo B. in restavracijo I. Kranj, ker ni bilo upoštevano 30 % znižanje honorarja, saj gre za gostinski obrat s popolno gostinsko ponudbo. Tožena stranka izpodbija tudi sklep o stroških. V konkretni zadevi ni pravne podlage, da bi sodišče lahko odločalo o stroških postopka ločeno glede na uspeh po temelju in uspeh po višini, poleg tega pa sklep o stroških ni obrazložen. Sodišče pri nagradi za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine pri tožeči stranki ni upoštevalo tarifne številke 3100 Zakona o odvetniški tarifi ter napačno odmerilo tožeči stranki potne stroške za pristope pooblaščenke na narok, saj ne gre za potrebne stroške za pravdo, ker si je tožeča stranka odvetnika izbrana v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek, le-ta pa ni uporabil substituta.

Obe pravdni stranki sta vložili odgovor na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Tožeča stranka uveljavlja v tej zadevi plačilo avtorskega honorarja za male avtorske pravice na podlagi računov, ki jih je izstavila toženi stranki zaradi javne priobčitve glasbenih del v njenih poslovnih prostorih za meseca februar 2008 in november 2008. Stališče tožeče stranke je, da je po določbah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) dolžna ščititi interese avtorjev v konkretni zadevi, saj je na podlagi ugotovitev zapisnika o opravljenih kontrolah tožena stranka, ki ima v Republiki Sloveniji mrežo trgovskih centrov, v njih predvajala mehanično glasbo v spornem obdobju. Bistveni ugovor tožene stranke, ki je pred tem tudi odpovedala pogodbo o javni priobčitvi glasbenih del z dne 5. 4. 2007, pa je, da je predvajala izključno glasbena dela tujih avtorjev, ki so se odpovedali uveljavljanju svojih materialnih avtorskih pravic oziroma upravljanju z njimi ter da gre za dela, ki niso obsežena niti v repertoarju tožeče stranke, niti v repertoarjih drugih tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Sodišče prve stopnje je odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku oprlo na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da bi se avtorji predvajanih glasbenih del odpovedali svojim avtorskim pravicam ter da takšnih trditev toženke tudi sicer ne bi bilo mogoče upoštevati glede na sistem obveznega kolektivnega upravljanja malih avtorskih pravic, ki ga predpisuje ZASP. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da so bila v trgovinah in gostinskih lokalih tožene stranke predvajana avtorska dela, ki jih v svojem repertoarju, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja, tožeča stranka varuje.

Glede spornega vprašanja med strankama o tem, ali se posamezni avtor svojim materialnim avtorskim pravicam lahko odpove ali ne, ima pritožba tožene stranke seveda prav, da je sodna praksa(1) že poenotila stališče, da se avtor uveljavljanju materialne avtorske pravice lahko odpove. Navedeno pa ne vpliva na pravilnost odločitve, saj je v nadaljevanju sodišče ugotavljalo in po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da so se avtorji uveljavljanju materialnih avtorskih pravic odpovedali. V ostalem pa pritožbeno sodišče poudarja, da je med strankama sporna vprašanja, ki so odločilna za presojo, ali je tožeča stranka upravičena uveljavljati od tožene avtorske honorarje, Višje sodišče v Ljubljani že obravnavalo in zavzelo vsebinsko enaka stališča kot prvostopenjsko sodišče v številnih odločbah(2). Tožena stranka se zato kljub številnim ugovorom in nasprotnim trditvam plačilu avtorskega honorarja v konkretni zadevi ne more izogniti.

Materialnopravna podlaga za presojo zahtevka tožeče stranke je v določbah ZASP, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, glede višine avtorskega honorarja pa je bilo potrebno upoštevati Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur.l. RS, št. 29/98, v nadaljevanju: Pravilnik 1998), katerega določbe pa sodišče prve stopnje ni v celoti pravilno uporabilo. V ZASP je predpisano kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic, pri čemer kolektivna organizacija avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (147. člen in 151. člen ZASP). Tudi v primeru, če med avtorsko organizacijo in uporabnikom, kot v konkretni zadevi, ni sklenjene pogodbe za plačilo avtorskega honorarja, je podlaga za plačilo v določbi 81. člena ZASP, v povezavi z njo pa je potrebno upoštevati tudi določilo o neupravičeni obogatitvi iz 198. člena Obligacijskega zakonika. V zvezi z ugovori tožene stranke, ki jih ponavlja v pritožbi, je treba najprej poudariti, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe v pretežni meri odgovorilo na vse relevantne ugovore tožene stranke, s katerimi zavrača plačilo avtorskega honorarja. Tožeča stranka na podlagi ZASP dovoljuje in nadzoruje uporabo del iz repertoarja varovanih del, izterjuje plačilo nadomestil in honorarja, uveljavlja varstvo pravic pred sodiščem ter drugimi organi ter opravlja druge naloge v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZASP. Glede obsega repertoarja varovanih del tožeče stranke je pravilno stališče sodbe, da repertoar sestavljajo vsa že objavljena neodrska glasbena dela tako domačih kot tujih avtorjev. Navedeno je v skladu s 176. členom ZASP, kjer je uzakonjeno načelo enakega obravnavanja tujih in domačih avtorjev. Pritožbeno stališče toženke, da je tožeča stranka upravičena upravljati z malimi avtorskimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem ga za to pooblastijo tuje kolektivne organizacije oziroma samo z deli tujih avtorjev, ki so člani teh organizacij, nima podlage v zakonski ureditvi in ga tudi sodna praksa ne sprejema. Memorandum evropske komisije, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi ter stališče Urada za intelektualno lastnino RS, nista pravno zavezujoča pravna vira in ne posegata v domačo pravno ureditev, zato se sodišče prve stopnje do teh dokumentov ni bilo dolžno v sodbi posebej opredeljevati.

Pravilno je stališče sodbe tudi glede dokaznega bremena in sicer, da je tožena stranka tista, ki je dolžna dokazati, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam. Kot je bilo že navedeno, se avtor lahko odpove uveljavljanju materialnih avtorskih pravic. Vendar v konkretni zadevi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da bi v svojih poslovnih prostorih predvajala le dela avtorjev, ki so se odpovedali uveljavljanju materialnih avtorskih pravic.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo slovensko pravo in je zmotno pritožbeno stališče, da je za obravnavano zadevo potrebno uporabiti avstrijsko pravo. Kot je že ugotovljeno v istovrstnih pravdnih zadevah, sklicevanje na 182. člen ZASP uporabe prava ne spremeni, saj dela avtorjev niso bila priobčena javnosti neposredno po satelitu, temveč je bil program zakodiran ter se je prenašal le do poslovalnic tožene stranke. Kaj omeni izraz „priobčitev javnosti po satelitu“ v ZASP ureja drugi odstavek 30. člena, ki je tudi v skladu z določili direktive sveta 93/83/EGS o uskladitvi določenih pravil o avtorskih in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo. Priobčitev javnosti po satelitu pomeni dejanje pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije, s katerim pošlje signale kot nosilce programa, ki so namenjeni javnemu sprejemu, v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo. Če so programski signali kodirani, pride do priobčitve javnosti po satelitu pod pogojem, da je način za dekodiranje oddaje javnosti ponujen s strani RTV organizacije ali z njenim soglasjem. 182. člen ZASP ima torej namen urejanja oddaje satelitskih programov preko RTV organizacij, ki dela priobčajo javnosti, za kar pa v danem primeru ne gre.

Tožeča stranka pa v pritožbi neutemeljeno očita sodišču, da je upravičena do nadomestila za uporabo avtorskih del po tarifi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, ki je bil objavljen v letu 2006 (Ur. l. RS, št. 138/2006, v nadaljevanju: Pravilnik 2006) in ne po tarifi Pravilnika 1998. Razlogi sodbe o tem so pravilni, v njih je odgovorjeno tudi na v pritožbi ponovljena stališča tožeče stranke. Pritožbeno sodišče še opozarja, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 160/2011 poenotilo dotlej neenotno prakso višjih sodišč v zvezi z vprašanjem materialnopravne podlage za odmero nadomestila za uporabo avtorskih del. Sklicevanje tožeče stranke na drugačno stališče Višjega sodišča v Ljubljani v prej sprejetih odločbah, zato ne more biti uspešno.

Pri uporabi Pravilnika 1998 pa je sodišče prve stopnje deloma napačno uporabilo tarifno določbo III-C (trgovska podjetja in blagovno-trgovski centri). Medtem ko površina poslovnih prostorov tožene stranke (trgovskih centrov in prodajaln) med strankama očitno ni sporna, ima tožeča stranka prav, da je za večino prodajaln in trgovskih centrov, ki so zajeti v spornih računih, izračun honorarja po sodišču nižji, kot ji pripada po tarifi Pravilnika iz leta 1998, poleg tega pa je napačno obračunan DDV (8 % namesto 8,5 %). Izračun sodišča je očitno posledica drugačnega načina obračunavanja avtorskega honorarja glede na določilo v točki III-C1 tarife in sicer na ta način, da ni uporabilo postopnega obračuna, ampak je kvadraturo nad 600 m2 uvrstilo v eno izmed velikosti po tarifni številki III-C ter zgol od tu naprej upoštevalo pribitke glede na kvadraturo po 1,75 EUR. Takšen izračun pa iz določb tarife ne izhaja in ni logičen, saj v tem primeru večji trgovski centri plačujejo precej nižje nadomestilo kot manjši blagovni centri. Po izračunu pritožbenega sodišča zato znaša izračunana višina avtorskega honorarja, skupaj z 8,5 % DDV, za mesec februar 2008 za: S. M. 36,12 EUR, S. C. 34,22 EUR, S. H. V. 39,92 EUR, S.D. 32,32 EUR, I. M. C. 58,90 EUR in 8,21 EUR, I. M. S. 55,11 EUR, I. P. 53,21 EUR, S.I. B. 41,82 EUR, S. R. 39,92 EUR, H. S.M. 39,92 EUR, S. S. P. 38,02 EUR, S. K. 36,12 EUR, S. R.S. 39,92 EUR, S. R. BTC 41,84 EUR, S. B. – T. hala A 45,61 EUR, S. O.41,82 EUR, S. R. 45,61 EUR, S. K. 47,51 EUR, I. J. ulica Ljubljana 58,90 EUR, S. Novo mesto 43,71 EUR, S. Slovenj Gradec 49,41 EUR, S. Brežice 39,92 EUR, R. I. Kranj 51,80 EUR, S.S. B. 32,32 EUR, S. Kranj 34,22 EUR; za mesec november 2008 pa za: I. M. Kranj 57,01 EUR, S. Slovenjske Konjice 41,82 EUR, S. Metlika 36,12 EUR, S. Celje 34,22 EUR, S. H. Vrhnika 39,92 EUR, S. Domžale 32,32 EUR, I. M. Celje 58,90 EUR in 8,21 EUR, I. Murska Sobota 55,11 EUR, I. Ptuj 53,21 EUR, S. Ilirska Bistrica 41,82 EUR, S. Ribnica 39,92 EUR, H. S. Maribor 39,92 EUR, S. S. Ptuj 38,02 EUR, S.Kamnik 36,12 EUR, S.Rogaška Slatina 39,92 EUR, S.R. B. 41,84 EUR, S. B.– T. hala A 45,61 EUR, S. Oromž 41,82 EUR, S. Ruše 45,61 EUR, S. Krško 47,51 EUR, I. J. ulica Ljubljana 58,90 EUR. Skupaj znese avtorski honorar za februar 2008 1.086,40 EUR, za november 2008 pa 933,85 EUR. Ker ima glede višine nadomestila delno prav tudi pritožba tožene stranke, da pri prodajalni S.Domžale ni upoštevano delno plačilo 29,79 EUR, ki ga tožeča stranka priznava in izhaja tudi iz listin v spisu (priloga A25), znaša tako pravilna višina glavnice za mesec februar 2008 1.056,61 EUR, za mesec november 2008 pa 904,06 EUR. Glede pritožbene trditve tožene stranke, da ni pravilno izračunan avtorski honorar za restavraciji S. R. B. in restavracija I. K. pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka šele v pritožbi prvič zatrjevala dejstvo, da gre za gostinske obrate s popolno gostinsko ponudbo, zaradi česar bi morala biti tarifa nižja za 30 %. Ker s tem tožena stranka navaja nova dejstva, pri tem pa ne izkaže, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno, jih pritožbeno sodišče glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in sodbo spremeniti na podlagi pete alineje 358. člena ZPP.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (165. člen ZPP). Obe pravdni stranki tudi sicer izpodbijata stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka utemeljeno ugovarja, da ni podlage za izračun uspeha ločeno po temelju in višini zahtevka. Prav tako ima prav, ko opozarja, da bi moralo sodišče ob pravilni uporabi tarife 3100 nagrado za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteti v nagrado za postopek na prvi stopnji, saj je ta potekal kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Pač pa tožena stranka nima prav, ko ugovarja potnim stroškom pooblaščenke tožnice za pristop na naroke, saj vsekakor gre za potrebne stroške postopka, četudi pooblaščenka nima pisarne v kraju sedeža sodišča. Tožeča stranka pa v pritožbi konkretnega izračuna višine stroškov ne izpodbija, neupravičeno pa se sklicuje tudi na višji procent njenega končnega uspeha v pravdi. Ta po izračunu pritožbenega sodišča znaša 64 %. Skupaj odmerjeni stroški tožeče stranke so po izračunu prvostopenjske sodbe 652,01 EUR, po odbitku nagrade za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine pa 584,62 EUR. Potrebni stroški tožene stranke, upoštevaje potrebne postavke v njenem stroškovniku, znašajo 405,80 EUR. Po pobotanju stroškov glede na uspeh pravdnih strank je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki še 228,07 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tako tožeča kot tožena stranka sta delno uspeli s svojima pritožbama, zato je prav, da sami krijeta vsaka svoje stroške v zvezi s pritožbo. Enako pa velja za njuna odgovora na pritožbo, poleg tega stroški za njuno sestavo niso bili potrebni stroški postopka. O stroških pritožbenega postopka je zato odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.

(1) Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3402/2011 in številne druge odločbe tega sodišča, ki jih našteva tožena stranka v pritožbi.

(2) na primer II Cp 1495/2012, II Cp 2201/2012, II Cp 1317/2012, II Cp 1495/2012, II Cp 2997/2012, II Cp 2951/2012, II Cp 3287/2012, II Cp 2270/2012 itd.