Jedro

Sklicevanje davčnih organov, ki kot ključni razlog za zavrnitev odbitka vstopnega DDV navajata, da tožnik ni uspel dokazati, da so bile dobave po spornih računih opravljene prav s strani izdajateljev računov, ni pravilno. Ta razlog sam po sebi, glede na okoliščine obravnavanega primera in navedene materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV, ne more biti razlog za zavrnitev te pravice. Razlog je tožnikov subjektivni element, torej njegova nedobrovernost, ki izhaja iz objektivnih okoliščin na njegovi strani. Tožniku je mogoče očitati subjektivni element, to je vedenje, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, odločba Davčnega urada Hrastnik DT 0610-23/2008-25-15020-07 z dne 30. 6. 2009 se odpravi v točki I.1.a. in b. (v delu, ki se nanaša na januar 2007) in se v tem obsegu zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku za leto 2007 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) z obrestmi v skupnem znesku 173.884,59 EUR. Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) in 29. 4. 2008 izdan zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so navedene od strani 2 do 5 obrazložitve izpodbijane odločbe. Odgovor na pripombe je razviden iz strani 5 in 6 obrazložitve. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki jih je prejel od družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o.. Tožnik je glede poslovanja z družbo B. d.o.o. podal notarsko podpisano izjavo, da so bile storitve, zaračunane s spornimi računi, dejansko opravljene s strani družbe B. d.o.o. Davčni organ je ugotovil, da se posamezni računi vrednostno ne ujemajo ter druga neskladja, kar je razvidno iz strani 6 do 8 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ je tudi ugotovil nesorazmerja med prejetim računom in med računi, ki jih je družba B. d.o.o. izdala tožniku, ki so opisana na strani 15 obrazložitve izpodbijane odločbe. Storitve, zaračunane s spornimi računi, naj bi izvajala družba C. d.o.o., ki pa ni imela zaposlenih delavcev, ni imela sredstev in tudi ne opreme. Podizvajalec družbe C. d.o.o., družba D. d.o.o., pa prav tako ni imela zaposlenih delavcev in sredstev. Tekoči račun pri banki, na katerega naj bi se poravnale obveznosti, ne obstaja. V družbah A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. nastopajo povezane osebe. Davčni organ je v postopku ugotovil, da gre pri računih, ki so jih izdale družbe D. d.o.o., C. d.o.o. in B. d.o.o. za navidezne račune in da dejansko promet ni bil opravljen, tožnik pa z verodostojnimi listinami ni izkazal, da naj bi bile s predmetnimi računi zaračunane dobave oz. storitve opravljene s strani izdajateljev teh računov.

Računi, ki jih je izdajala družba A. d.o.o., Ljubljana so navedeni na strani 12 in 13 obrazložitve izpodbijane odločbe. Iz ugotovitev DIN pri družbah A., d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. izhaja, da gre za družbe, ki dejansko ne opravljajo gospodarske dejavnosti. Tožnik je uveljavil pravico do odbitka DDV na podlagi neverodostojnih računov in ni izkazal, da so storitve in dobave opravili izdajatelji spornih računov. V konkretnem primeru tudi ni ravnal kot dober gospodar saj ni poizkušal dobiti osnovnih podatkov o dobaviteljih, s katerimi še ni posloval in s katerimi bi lahko zmanjšal poslovno tveganje. Predmetni računi niso bili izdani v skladu z določbami 81. člena do 84. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in niso imeli elementov, kot jih zahteva navedena določba ter tudi ne predstavljajo verodostojnih listin, kot jih opredeljujejo Slovenski računovodski standard 22 (v nadaljevanju SRS). Ker niso podani pogoji iz 3. člena in iz prvega odstavka 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov.

Davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV tudi na podlagi računov, ki jih je tožnik prejel do družbe E. d.o.o., ker gre za račune, izdane v času, ko navedena družba še ni bila registrirana za namene DDV in ni imela identifikacijske številke. Tako davčni organ ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po štirih računih, ki jih je izdala navedena družba in kot podlago navedel četrti odstavek 94. člena ter četrti odstavek 67. člena ZDDV-1. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Glede pravice do uveljavljanja odbitka vstopnega DDV, ki jih je tožnik prejel od družbe E. d.o.o., je navedel, da ni našel bistvenih kršitev pravil postopka oz. kršitev materialnega prava. Glede storitev (izdelav delov orodij), ki sta jih zaračunavali družbi A. d.o.o. in B. d.o.o., pa tožnik ni izkazal, da bi navedeni družbi storitve tudi dejansko opravili. Prvostopenjski organ tožniku utemeljeno očita, da gre za navidezne posle, iz razlogov, razvidnih iz obrazložitve. Osnovni pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka DDV je račun, vendar pa mora biti na računu zaračunana tudi dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg države (sodba SEU C-342/87 Genius Holding BV). Prvostopenjski organ ni zanikal, da storitve ne bi bile opravljene. Navedel pa je, da tožnik ni dokazal, da sta jih opravili prav omenjeni družbi. Računi, izdani s strani teh družb so neverodostojni računi. Navaja tudi sodbo SEU C-255/02 v zadevi Halifax plc., po kateri je treba besedilo Šeste direktive Sveta razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Če nastane dvom v verodostojnost računa, mora tisti, ki uveljavlja pravico do odbitka vstopnega DDV dokazati, da se račun nanaša na dejansko opravljeno storitev (prvi in tretji odstavek 76. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2).

Neutemeljeni so ugovori glede določb Obligacijskega zakonika, saj gre v danem primeru za davčni postopek, za katerega so relevantni predpisi iz davčnega področja. Res je, da bi družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. lahko najeli podizvajalce, ki bi delo opravili v njunem imenu in za njun račun, vendar pa bi to moralo izhajati iz listin. Gre za navidezne posle velikih vrednosti. Navedeni družbi sta bili drugi in tretji tožnikov dobavitelj. Ni mogoče slediti zatrjevanju tožnika, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo oz., da se mu poslovanje s tema dvema družbama nikoli ni zdelo sumljivo. Če gre za sklepanje poslov večjih vrednosti z družbami, ki svoje dejavnosti nikjer ne oglašujejo, ni v skladu z običajno poslovno prakso in odstopa od ravnanja skrbnega gospodarstvenika. Tožnik bi po mnenju pritožbenega organa moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti.

Pritožbeni organ meni, da ne gre za kršitev načela sorazmernosti, če davčni organ zavezancu naloži v plačilo davek, ki bi ga bil zavezanec že sam moral plačati, pa ga ni, ali pa ga je npr. neutemeljeno uveljavljal kot svoj vstopni DDV. Res je, da je DURS šele v letu 2008 izdal Navodila glede poslovanja z „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“, vendar izpodbijana odločba temelji na 62. členu in 63. členu ZDDV-1, Navodila DURS pa niso bila pravna podlaga za odločanje. Ne drži, da naj bi izjava direktorja družbe B. d.o.o. predstavljala nov dokaz, saj gre za pavšalno navedbo, da so bile storitve po izdanih računih v celoti opravljene. Ni pa še vedno pojasnjeno, kdo naj bi predmetne storitve opravil, kdaj in kako. Iz ugotovitev pri družbah A. d.o.o. in B. d.o.o., ki sta izdajali sporne račune, kakor tudi pri pri družbah C. d.o.o. in D. d.o.o., izhaja, da ni bilo realnih pogojev, da bi navedene družbe predmetne storitve tudi dejansko opravile, zato gre za navidezne posle. Dobava je potekala drugače, kot izkazujejo računi in ostale listine. Navedene družbe so izdajale navidezne račune, saj te storitve niso mogle dobaviti, ker niso imele ustreznih sredstev. Takšni računi pa tudi ne morejo biti podlaga za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi glede računov, ki jih je izdala družba E. d.o.o. opozarja na sodbo SEU C-438/09 z dne 22. 12. 2010 v zadevi Dankowski. Navedena sodba predstavlja na podlagi 3.a člena Ustave RS materialno pravo Slovenije, zato bi jo morala tožena stranka upoštevati po uradni dolžnosti. Sklicuje se na določbo 67. člena ZDDV-1, 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter tretji odstavek 2. člena ZDavP-2. V zvezi z nepriznavanjem pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki sta jih izdali družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. pa tožnik ugovarja, da je davčni organ na eni strani navedel, da bi tožnik moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Razlogi za takšno ugotovitev niso jasno navedeni v izpodbijani odločbi in jih ni mogoče preizkusiti. Tožnik tudi ne more ugovarjati ugotovitvam iz leta 2008, ko je davčni organ preverjal, ali navedeni družbi poslujeta. Sporno obdobje v danem primeru je leto 2007. Davčni organ je tudi nezakonito opredelil račune, ki jih je tožniku izdala družba B. d.o.o. in A. d.o.o. kot neverodostojne listine. Neurejeno poslovanje tožnikovega dobavitelja ne more iti na škodo tožnika. Tožnik je ravnal v dobri veri, kot dober gospodar in kot je običajno v poslovni praksi. Tožnik opozarja na določbo 77. člena ZDavP-2, po kateri kot dokaz zadostuje dokumentacija, zato ni mogoče reči, da neka listina ni dokaz, ker domnevno ne ustreza SRS. Dokazno breme je na strani tistega, ki lahko nekaj dokaže in ne na tistem, ki po sami naravi stvari dokazov ne more imeti. Tožena stranka je navedla, da mora opravljene storitve dokazati izvajalec, v istem odstavku, da jih mora dokazati tožnik. Tako je obrazložitev izpodbijane odločbe v nasprotju sama s seboj. Pravica do odbitka vstopnega DDV davčnemu zavezancu ne gre le v primeru, če gre za zlorabo sistema DDV. Brez ugotovitve takšnih okoliščin odločbe o nepriznavanju pravice odbitka DDV ni mogoče izdati. Tožnik ugovarja, da so razlogi davčnega organa v zvezi z opredelitvijo predmetnih poslov kot navideznih poslov, neutemeljeni in neobrazloženi. Tožnik meni, da je za uveljavljanje DDV potrebna realizacija pravnega posla, kajti le-ta ima šele posledice. Vseeno je ali je posel navidezen ali ne, če je bila dobava opravljena. Pravica do odbitka DDV pa je vezana le z dobavo, ne pa na pravni posel. Da je bila dobava opravljena pa priznavata oba davčna organa. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povračilo vseh stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, razvidnih iz obrazložitev obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K točki I izreka: Tožba je delno utemeljena.

Iz upravnih spisov nesporno izhaja, da v predmetni zadevi davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV podlagi štirih računov (v skupnem znesku 5.535,00 EUR), ki jih je tožnik prejel od družbe E. d.o.o., v času, ko navedena družba še ni bila registrirana za namene DDV zgolj zaradi dejstva, da v času izdaje predmetnih računov izdajatelj ni bil registriran za namene DDV .in kot podlago navedel četrti odstavek 94. člena ter četrti odstavek 67. člena ZDDV-1. Tožnik v tožbi upravičeno opozarja na sodbo SEU v zadevi Dankowski (C-438/09), iz katere izhaja, da je člena 18(1)a in 22(3) Šeste direktive Sveta 77/388 ES o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih treba razlagati tako, da ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV, plačanega kot vstopni davek za storitve, ki jih opravlja drug davčni zavezanec, ki ni registriran za namene tega davka, tudi če zadevni račun ne vsebuje vseh podatkov, ki jih zahteva člen 22(3)b direktive, zlasti tiste, ki so potrebni za identifikacijo osebe, ki je te račune izdala in vrste opravljenih storitev. Če oseba, ki opravlja storitve, ne izpolni obveznosti, določene v členu 22(1) Šeste direktive Sveta, to ne more vzbuditi dvoma o pravici do odbitka, do katere je upravičen prejemnik te storitve na podlagi člena 17(2) te direktive. Člen 22(1) Šeste direktive Sveta določa le obveznost prijave začetka, spremembe in prenehanje dejavnosti, državam članicam pa ne dovoljuje, da če prijava ni bila opravljena, uveljavljanje pravice do odbitka odložijo do dejanskega začetka običajnega izvrševanja obdavčenih transakcij ali da davčnemu zavezancu preprečijo uveljavljanje te pravice (34. odstavek že navedene sodbe Dankowski).

Člene 167, 168.a, 178.a in 273 Direktive Sveta 2006/12/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu DDV - v nadaljevanju Direktiva 2006/112, ki je razveljavila Šesto direktivo Sveta (člen 411 Direktive Sveta 2006/112), je potrebno razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni praksi, v skladu s katero davčni organ zavrne pravico do odbitka DDV, ker se davčni zavezanec ni prepričal, ali je imel izdajatelj računa za blago, glede katerega se uveljavlja pravica do odbitka, status davčnega zavezanca oz. ker navedeni davčni zavezanec, razen tega računa nima drugih dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati, da so navedene okoliščine podane, čeprav so izpolnjeni vsebinski in formalni pogoji, ki so v Direktivi 2006/112 določeni za uveljavljanje pravice do odbitka in davčni zavezanec nima indicev, ki bi upravičeno kazali na nepravilnost ali goljufijo na področju dejavnosti izdajatelja računov (točka 50 sodbe SEU v zadevi Toth). Takšno stališče pa izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 224/2011 z dne 13. 9. 2012, iz katere izhaja, da za zavrnitev odbitka vstopnega DDV ne zadostuje zgolj ugotovitev, da v trenutku izdaje računov izdajatelj računa ni imel veljavne identifikacijske številke. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe v tem delu pa ne izhajajo objektivne okoliščine na podlagi katerih bi se lahko tožniku tudi očitalo, da je vedel oziroma da bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah katerih namen je utaja davkov oz. neupravičena pridobitev davčnih ugodnosti. Sodišče je v skladu z načelom lojalne razlage nacionalnih predpisov (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji) določbo ZDDV-1 glede uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV, dolžno razlagati v skladu z zgoraj navedenimi stališči SEU. Glede na navedeno je sodišče tožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v tem delu odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Davčni organ naj v ponovnem postopku ugotovi dejansko stanje glede subjektivnega elementa na strani tožnika v zvezi s predmetnimi računi, ki jih je izdala družba E. d.o.o., ter ugotovitve v zvezi z dobrovernostjo tožnika ponovno odloči. K točki II izreka: V preostalem delu tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožniku pravilno in zakonito dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV, ki ga je tožnik odbijal kot vstopni DDV na podlagi spornih računov, ki jih je prejel od družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o.. Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah, kot je obravnavana, vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DVV pa se v skladu z načelom nevtralnosti DDV lahko zavrne v le primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen.

Iz obrazložitve izpodbijane odločitve je razvidno, da v predmetni zadevi med strankama ni sporno, da je bila dobava po spornih računih opravljena. Sklicevanje davčnih organov, ki kot ključni razlog za zavrnitev odbitka vstopnega DDV navajata, da tožnik ni uspel dokazati, da so bile dobave po spornih računih opravljene prav s strani izdajateljev računov, pa ni pravilno. Ta razlog pa sam po sebi, glede na okoliščine obravnavanega primera in navedene materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV, ne more biti razlog za zavrnitev te pravice, zaradi česar so tožnikovi tožbeni ugovori v tem delu utemeljeni. Pač pa je razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV tožnikov subjektivni element, torej njegova nedobrovernost, ki izhaja iz objektivnih okoliščin na strani tožnika. Slednje pa je po presoji sodišča v konkretni zadevi izkazano. Tudi po presoji sodišča je tožniku mogoče očitati subjektivni element, to je tožnikovo vedenje, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Tudi iz prakse Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) izhaja, da je v primerih, kot v obravnavani zadevi, ko je storitve oziroma dobave opravil drug gospodarski subjekt, mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta (sodba SEU v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04, Axel Kittel). Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se lahko od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo bo opravil, ni del davčne utaje (sodba SEU C-409/04, Teleos in drugi). Iz novejše sodbe SEU v zadevi C-80/11 in C-142/11 – združeni zadevi (Mahagében in David) izhaja, da bi se moral preudaren trgovec, kadar obstojajo indici, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo, ob upoštevanju okoliščin primera, pozanimati o drugem trgovcu, od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (glej že navedeno sodbo v zadevi Mahagében in David – točka 60). V konkretni zadevi je po presoji sodišča nerazumno ravnanje tožnika, ki pri poslovanju z omenjenimi družbami, pri poslih tako velike vrednosti, ni pridobil informacij o navedenih družbah, njihovih referencah, ni nadziral izvedbe posla, z navedenimi družbami ni komuniciral itd.. Ob presoji ugotovljenih objektivnih okoliščin na strani tožnika (okoliščine sklenitve posla, popolna opustitev kontrole izvedbe posla, neobstoj listin), sodišče zaključuje, da bi se tožnik, za katerega se predpostavlja, da naj bi deloval kot dober gospodarstvenik, vsaj moral in mogel zavedati, da na ta način sodeluje pri transakcijah, ki so povezane z goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV.

Prvostopenjski organ se sicer pri zaključku, da je tožnik vedel, oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa, sklicuje tudi na okoliščine, ki se nanašajo na družbi, ki sta izdali sporne račune (npr. da nimajo zaposlenih delavcev in materialnih pogojev, da bi storitve lahko opravile, ni dokumentacije za morebitno opravljene storitve ipd.), čeprav objektivne okoliščine na strani navedenih družb (ki kažejo na nezakonito poslovanje teh družb), pri presojanju tožnikovega subjektivnega elementa po presoji sodišča niso relevantne. Ne glede na to, pa so po presoji sodišča bile v predmetnem postopku na strani tožnika ugotovljene okoliščine, iz katerih je mogoče zaključiti, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji.

V postopku so bile namreč ugotovljene številne objektivne okoliščine na strani tožnika. Predmetni računi, ki jih je tožnik prejel od družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. se nanašajo na visoke zneske, zaradi česar bi bilo razumno, da bi tožnik glede navedenih družb pridobil kakšne informacije, njihove reference. Kljub temu ni tožnik izvedel nobene preveritve o delovanju navedenih družb. Tožnik ni imel kontaktov z odgovornimi osebami navedenih družb, ki sta mu izdali račune. Tožnik razen računov nima izvirnih listin, iz katerih bi izhajalo, katero delo je bilo opravljeno, kdaj in kdo je storitev opravil. Po presoji sodišča tako ravnanje tožnika ni v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ki se od poslovnih subjektov, ki nastopajo na trgu tudi zahteva. Iz vseh navedenih okoliščin je zato utemeljen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi vsaj moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri njihovem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravico do odbitka DDV. Z razumnim ravnanjem (v smislu skrbnosti dobrega gospodarstvenika) namreč slednji zagotovijo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca. Tako ravnanje je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj, zahteva po takem ravnanju pa ne predstavlja več od tistega, kar je v takih primerih nujno potrebno.

Tudi iz sodbe SEU (C-255/02 v zadevi Halifax) izhaja, da je treba Šesto direktivo Sveta potrebno razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcija, na kateri temelji ta pravica, pomeni zlorabo. V konkretni zadevi gre ta takšno situacijo, saj tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ker bi ob skrbnem ravnanju moral prepoznati, da gre za goljufijo in za navidezne račune.

Tudi po presoji sodišča predmetni računi predstavljajo fiktivne, navidezne račune. Dobava je potekala drugače, kot izkazujejo računi in ostale listine. Navedene družbe so izdajale navidezne račune, saj te storitve niso mogle dobaviti, ker niso imele ustreznih sredstev. Iz DIN pri tožnikovih dobaviteljih in pri družbah, ki naj bi bili dobaviteljevi podizvajalci, je davčni organ ugotovil, da je tožnik uveljavljal več vstopnega DDV, kot ga je obračunal njegov dobavitelj B. d.o.o.. Računi, ki bi se sicer morali ujemati, se oblikovno razlikujejo, v določenih primerih se ne ujemajo številke računov in zaračunane storitve, podpisi direktorja na računih se razlikujejo, zaporedne številke računov si ne sledijo. Nesorazmerje se kaže pri računih, ki jih je izdala družba B. d.o.o. in računom, ki ga je ta prejela od svojega podizvajalca C. d.o.o.. B. d.o.o. je za opravljanje storitev od svojega podizvajalca prejel le en račun, storitve naj bi bile opravljene v oktobru 2007, tožniku je bilo izdanih več računov, storitve pa naj bi bile opravljene od junija do decembra 2007. Pri družbi C. d.o.o. se kopije računov izdanih družbi B. d.o.o. vrednostno ne ujemajo s podatki iz knjige izdanih računov. Navedeni družbi sta bili drugi in tretji tožnikov dobavitelj glede na velikost prometa tožnika. Zaupane so jima bile storitve velikih vrednosti in bi bilo tako razumljivo, da bi tožnik preveril njihove reference še posebej, ker doslej z navedenima subjektoma ni posloval. Direktorja družbe B. d.o.o. naj bi tožniku predstavil znanec. Osebe F.F., ki je v upravnem postopku podala izjavo, da je družba B. d.o.o. izdala račune družbi G. d.o.o. in da so dobave dejansko bile opravljene, pa direktor tožnika sploh ni poznal. Nenavadno je tudi dejstvo, da naj bi reklamacije reševala družba G. d.o.o. in ne dobavitelja, ki so jima bili izstavljeni računi za dobave. Ni mogoče slediti zatrjevanju tožnika, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo oz., da se mu poslovanje s tema dvema družbama ni zdelo sumljivo. Tožnik ni poskušal dobiti vsaj osnovnih referenc tudi za družbo A. d.o.o.. Res je, da bi družbi B. d.o.o. in A. d.o.o. lahko najeli za izvedbo dobav podizvajalce, vendar bi navedeno moralo izhajati iz dokumentacije. Za izvedbo nekaterih spornih dobav je bila potrebna specialna oprema in tako tožnik ni ravnal dovolj skrbno, da se ni pozanimal, kdo bo sporne dobave dejansko izvedel, pri čemer pa je šlo za posle velikih vrednosti. Kot je pravilno ugotovil že davčni organ poslovanje brez sestavljanja poslovnih listin in preverjanja domnevnih ponudnikov storitev, še zlasti, če gre za sklepanje poslov večjih vrednosti z družbami, ki svoje dejavnosti nikjer ne oglašujejo, ni v skladu z običajno poslovno prakso in odstopa od skrbnega dobrega gospodarstvenika. Glede na navedeno je neutemeljen ugovor tožnika, da je vseeno ali je posel navidezen ali ne, če je bila dobava opravljena, saj je pravica do odbitka DDV vezana na dobavo in ne na pravni posel. Ker so v navedeni zadevi za zakonitost presojane odločitve odločilne okoliščine, ki so pojasnjene v tej sodbi, sodišče kot nerelevantne zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na okoliščine na strani družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o.. in s tem posledično zatrjevanih kršitev pravil postopka, saj kot pojasnjeno, navedene okoliščine v zadevi niso pomembne.

Sodišče je tožbo v tem delu zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

K točki III izreka: Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.