Jedro

Za priznanje statusa osebi, rojeni staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja, zadošča, da je bil takemu ukrepu ali nasilju izpostavljen eden od staršev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1903/96-8 z dne 30.9.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče ugodilo tožničini tožbi in odločbo z dne 20.11.1996, odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote B. z dne 3.7.1996, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - izgnanke in odločeno, da se ji od 1.2.1996 naprej prizna pravica do doživljenske mesečne rente v znesku 2.400,00 SIT mesečno, pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja od 1.2.1996 naprej, čas od 27.4.1944 do 12.6.1945 pa se ji upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe, kot posebne dobe. V obrazložitvi sodbe sodišče povzema ugotovitve tožene stranke, ki jih je opirala na 1. in 2. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja in na novelo navedenega zakona, ki je pričela veljati 10.8.1996. Ta določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka 2. člena. Po ugotovitvah tožene stranke tožnica ni dokazala, da je bila rojena staršem v času, ko je zoper njih trajal prisilni ukrep izgona iz Slovenije. Tožničina mati namreč ni bila izgnana iz Slovenije ampak iz Republike Poljske. Ker tožnica pogoja za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja v obravnavanem primeru (izgon obeh staršev iz Slovenije) ni izpolnjevala, je tožena stranka prvostopno odločbo odpravila.

Prvostopno sodišče se z navedeno presojo tožene stranke ni strinjalo. Po presoji prvostopnega sodišča iz določb 1., 2. in 3. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja izhaja, da pridobi status žrtve vojnega nasilja med drugim tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev, med drugim tudi, če so bili prisilno izseljeni (izgnanci) in ob nadaljnih pogojih iz 2. odstavka 2. člena in 1. odstavka 2. člena. Tožena stranka je napačno razlagala navedeni zakon zlasti določbe, ki se nanašajo na priznanje statusa žrtve, vojnega nasilja - otrok, rojenim staršem, ko so bili slednji v izgnanstvu. Zaključek tožene stranke, da bi morala biti oba starša izgnana iz Slovenije, če naj bi bil njunemu otroku priznan status žrtve vojnega nasilja, sicer izhaja iz gramatikalne razlage zakona, ne pa tudi iz namena (noveliranega) zakona. V obrazložitvi predloga Zakona o dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Poročevalec DZ, št. 23 z dne 20.6.1996) izhaja, da je potrebno status žrtve vojnega nasilja priznati tudi otrokom, rojenim slovenskim staršem v izgnanstvu, saj naj bi slednji doživljali enako usodo kot drugi. Namen zakonodajalca torej ni bil, da bi bili od pridobitve statusa žrtve vojnega nasilja izključeni otroci, katerih eden izmed staršev ni bil pregnan iz Slovenije, ne glede na to, če gre za očeta ali mater. Stališče, kot ga je v spornem primeru zavzela tožena stranka, ni utemeljeno, tudi iz razloga, ker posega v ustavno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).

Tožena stranka se v pritožbi ne strinja z navedenim stališčem prvostopnega sodišča. Oseba, ki uveljavlja status žrtve vojnega nasilja po 2. odstavku 1. člena novele zakona (ZZVN-B, Uradni list, št. 44/96) mora izpolnjevati tudi vse pogoje iz 1., 2. in 1. odstavka 3. člena prvotnega zakona, torej da gre za osebo, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka 2. člena zakona. Iz določb 1. in 2. člena zakona izhaja, da je žrtev vojnega nasilja tista oseba, ki izpolnjuje tudi pogoj, da je bila izpostavljena nasilnemu dejanju ali prisilnemu ukrepu okupatorja na ozemlju Republike Slovenije ali na ozemlju dežele Furlanije - Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji. Iz navedenega po presoji pritožnice izhaja, da se je moral prisilni ukrep zoper oba otrokova starša pričeti izvajati iz ozemlja Republike Slovenije, dežele Furlanije - Julijske krajine v Republiki Italiji iziroma ozemlja dežele Koroške v Republiki Avstriji. Pa tudi sicer iz predloga k navedeni noveli izhaja, da se status žrtve vojnega nasilja prizna otrokom, rojenim slovenskim staršem v izgnanstvu, kar je po gramatikalni razlagi in namenu zakona moč razumeti, da sta morala biti oba roditelja in ne samo eden izmed njih, izgnana iz Republike Slovenije oziroma navedenih območij. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo odpravi in samo odloči o stvari oziroma vrne zadevo v ponovno presojo sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo upravnega sodišča. Meni, da je v zadevi upravno sodišče pravilno odločilo in da tožena stranka nepravilno oziroma nekorektno interpretira zakon.

Pritožba ni utemeljena.

Status žrtve vojnega nasilja in pravic iz tega naslova pridobi oseba, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96-ZZVN). V 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjim ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 1. odstavku 2. člena je žrtev vojnega nasilja po tem zakonu ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 16.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Po 2. odstavku 2. člena je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (begunec). S 1. členom novele (Uradni list, št. 44/96 - ZZVN-B) je 2. člen prvotnega zakona dopolnjen z novim 3. odstavkom, ki se glasi: "Žrtev vojnega nasilja je tudi oseba, ki je bila rojena staršem, v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka tega člena." Po navedeni noveli so žrtve vojnega nasilja tudi otroci, rojeni staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni krepi ali prisilna dejanja.

V navedeni zadevi ni sporno, da je bil tožničin oče pregnan iz Slovenije, sporno pa je, ali je pogoj iz 3. odstavka 2. člena ZZVN, da so trajali prisilni ukrepi ali dejanja zoper enega izmed njiju, ne glede ali je to mati ali oče. Res je, da gramatikalna razlaga sporne določbe kazala, da je za izpolnjevanje statusa po navedeni določbi pogoj, da sta bila oba starša izpostavljena prisilnim ukrepom ali prisilnim dejanjem. Toda gramatikalna razlaga je le ena od možnih razlag, tudi po presoji pritožbenega sodišča je predvsem pomemben namen zakonodajalca. Ta pa je ob noveli ZZVN iz leta 1996, razviden iz obrazložitve predloga za sprejem novele: da se z uvrstitvijo otrok, rojenih v izgnanstvu, tudi te otroke izenači z drugimi osebami, ki jim ZZVN priznava status žrtev vojnega nasilja, ker so tudi otroci doživljali enako usodo pregnanstva kot vsi drugi. Pri tem ne izhaja, da bi bil namen zakonodajalca razlikovanje otrok po tem ali sta bila oba ali le eden od njihovih staršev pregnana iz Slovenije. Razlikovanje na tej podlagi bi tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljalo poseg v ustavno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).

Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je pogoj iz 3. odstavka 2. člena ZZVN izpolnjen, če je bil prisilnemu ukrepu ali prisilnemu dejanju iz 1. in 2. odstavka 2. člena izpostavljen eden od staršev otroka, rojenega v času prisilnega ukrepa ali prisilnega dejanja.

Ker tožeča stranka sporne določbe ni pravilno uporabila, je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožba tožene stranke pa neutemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.