Jedro

V tretjem odstavku 21. člena ZIMI, na katerega se sklicuje upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je določeno, da je do prilagoditve vozila upravičen tudi invalid, ki sam ne upravlja vozila, prilagoditev pa je nujno potrebno za vstop invalida v vozilo in varno vožnjo; v tem primeru lahko invalid uveljavlja stroške za naprave in pripomočke za premostitev višinske razlike pri vstopu v vozilo ter za ustrezne sisteme za pritrditev vozička v vozilo, in sicer enkrat na šest let. V skladu s četrtim odstavkom 21. člena istega zakona se sicer v pravilniku podrobneje opredelijo tudi način prilagoditve vozila – vendar le vozila iz prvega odstavka tega člena, pogoji za prilagoditev, doba trajanja, standardi kvalitete prilagoditve in način vzdrževanja. Prvi odstavek pa obravnava vozilo, ki ga vozi oseba, ki je zaradi invalidnosti gibalno ovirana, lahko pa vozilo upravlja sama pod pogojem, če je to prilagojeno. Za tak primer v obravnavani zadevi očitno ne gre, sicer se upravni organ ne bi skliceval na tretji odstavek 21. člena.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 1401-28/2013/2 z dne 1. 10. 2013 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za plačilo stroškov prilagoditve vozila. Iz obrazložitve izhaja, da ima tožnica v skladu z 21. in 22. členom Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (v nadaljevanju ZIMI) pravico uveljavljati plačilo stroškov prilagoditve vozila, vendar pa pravilnik iz 17. člena zakona, ki naj bi podrobneje opredelil načine prilagoditve vozila, pogoje za prilagoditev itd., še ni bil sprejet. Zato odločanje o plačilu stroškov prilagoditve vozila vsebinsko in pravno ni možno.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma opozarja, da bi moral biti omenjeni pravilnik iz 17. člena ZIMI sprejet najkasneje do 11. 12. 2011. Zaradi njegovega nesprejetja v zakonsko odločenem roku pa upravni organ ne more omejiti zakonske pravice osebe z invalidnostjo do povračila stroškov prilagoditve vozila. Poleg tega sprejem podzakonskega akta ni nujen za pravilno, uspešno in zakonito izvedbo oziroma vgradnjo naprav in pripomočkov za premostitev višinske razlike pri vstopu v vozilo. Tako je tožnica oziroma njena zakonita zastopnika vgradila ustrezne naprave in pripomočke za premostitev višinske razlike za vstop v vozilo ter ustrezne pritrdilne sisteme za varno vožnjo osebe z invalidnostjo na invalidskem vozičku, kar dokazuje potrdilo o skladnosti za predelano vozilo z dne 29. 11. 2002 in za njegovo predelavo z dne 11. 6. 2013. Ker toženka zaradi nesprejetega podzakonskega akta zavrača z zakonom zagotovljeno pravico tožnice do povračila stroškov prilagoditve vozila za prevoz osebe na invalidskem vozičku, krši tudi načelo pravne in socialne države iz 2. člena in načelo enake obravnave iz 22. člena Ustave RS.

Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da ji mora toženka plačati stroške prilagoditve vozila za prevoz osebe z invalidnostjo v skladu z ZIMI v višini 1.776,00 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica gibalno ovirana oseba. Iz vloge njenih zakonitih zastopnikov (staršev) z dne 30. 8. 2013, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, izhaja, da sta jo vložila zaradi odobritve tehničnega pripomočka oz. zaradi prilagoditve vozila za prevoz osebe na invalidskem vozičku (tožnice).

V tretjem odstavku 21. člena ZIMI, na katerega se sklicuje upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je določeno, da je do prilagoditve vozila upravičen tudi invalid, ki sam ne upravlja vozila, prilagoditev pa je nujno potrebno za vstop invalida v vozilo in varno vožnjo; v tem primeru lahko invalid uveljavlja stroške za naprave in pripomočke za premostitev višinske razlike pri vstopu v vozilo ter za ustrezne sisteme za pritrditev vozička v vozilo, in sicer enkrat na šest let. Drugi odstavek 22. člena, ki ureja postopek za uveljavljanje plačila stroškov prilagoditve vozila, določa, da Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča individualno za vsakega invalida, kot izvedenec, pripravi natančno opisan načrt predelave oziroma prilagoditve vozila, pri čemer izhaja iz najenostavnejše, najcenejše, vendar funkcionalno učinkovite rešitve. Načrt mora biti tudi finančno ovrednoten.

Nepravilno je stališče toženke, da je v tem primeru ovira za odločanje v nesprejetju pravilnika iz 17. člena ZIMI, ki v drugem odstavku določa, da se z njim podrobneje opredelijo tehnični pripomočki iz prvega odstavka (za premagovanje komunikacijskih ovir), pogoji za pridobitev, njihova doba trajanja, standardi kvalitete pripomočkov in način vzdrževanja. V skladu s četrtim odstavkom 21. člena istega zakona se sicer v tem pravilniku podrobneje opredelijo tudi način prilagoditve vozila – vendar le vozila iz prvega odstavka tega člena, pogoji za prilagoditev, doba trajanja, standardi kvalitete prilagoditve in način vzdrževanja. Prvi odstavek pa obravnava vozilo, ki ga vozi oseba, ki je zaradi invalidnosti gibalno ovirana, lahko pa vozilo upravlja sama pod pogojem, če je to prilagojeno. Za tak primer v obravnavani zadevi očitno ne gre, sicer se upravni organ ne bi skliceval na tretji odstavek 21. člena.

Navedeno pomeni, da je upravni organ nepravilno uporabil določbo četrtega odstavka 21. člena ZIMI (ta je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi nepopolno povzeta – za besedo vozila manjka „iz prvega odstavka tega člena“). Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Tožnica je zahtevala povračilo stroškov tega postopka, ki pa jih ni opredelila. Ker je s tožbo uspela, bo tudi morebiti plačano sodno takso dobila vrnjeno po uradni dolžnosti (opomba 6.1 c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1), kar pomeni, da v tem postopku niso nastali stroški, ki bi jih sodišče naložilo toženki v plačilo.