Jedro

Ne gre se strinjati s pritožnikoma, da varnost ljudi z obdolžencema očitanimi kaznivimi dejanji ni bila ogrožena. Tudi Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je varnost ljudi lahko ogrožena zaradi nevarnosti ponavljanja premoženjskih deliktov, še posebej, če vsebujejo elemente sile.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 7. 5. 2021, opr. št. II Ks 18258/2021, na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolžena S. H. in K. R. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca, do vključno dne 9. 7. 2021. Obdolženca se nahajata v priporu od 9. 4. 2021, zoper njiju in soobdolžene D. R., M. R. ter R.T. pa je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju, s sklepom z dne 5. 5. 2021, opr. št. II Kpr 18258/2021, uvedel preiskavo. Zoper obdolženega S. H. je preiskava uvedena zaradi dveh kaznivih dejanj goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zoper obdolženega K. R. pa zaradi kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1. Zoper soobdolžena D. R. in R. T. je zunajobravnavni senat prvostopenjskega sodišča pripor podaljšal s sklepom z dne 10. 5. 2021, opr. št. II Ks 18258/2021, pritožbeno sodišče pa je pritožbi zagovornikov teh dveh obdolžencev kot neutemeljeni zavrnilo s sklepom z dne 21. 5. 2021, opr. št. I Kp 18258/2021. 2. Zoper sklep zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora obdolženima S. H. in K. R. sta se pravočasno pritožila njuna zagovornika. Uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornik obdolženega S. H. pa tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencema pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po proučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb obeh zagovornikov, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora tudi zoper ta dva priprta obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da sta storila očitana jima kazniva dejanja, da sta še vedno ponovitveno nevarna, da je pripor zoper njiju neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolžencev tudi sorazmeren ukrep.

5. Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po posameznem obdolžencu storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Takšen standard pa je bil v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča dosežen in po prvem sodišču primerno argumentiran.

6. Uvodoma zagovornik obdolženega S. H. smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP saj zatrjuje, da so zaključki sodišča prve stopnje pavšalni, splošni in nekonkretizirani. V nadaljevanju celo izraža mnenje, da izpodbijani sklep zgolj povzema navedbe iz zahteve za uvedbo preiskave in predloga za odreditev pripora. Sodišče druge stopnje te pritožnikove trditve zavrača, saj ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu temeljito obrazložilo vse pogoje, ki jih določata Ustava in ZKP za odreditev ter podaljšanje pripora. Seveda pa je bilo vezano na sedanjo stopnjo kazenskega postopka, ko vendarle odloča le o obstoju zahtevanega dokaznega standarda, torej utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji goljufije. Opis kaznivega dejanja goljufije na škodo oškodovanca D. R. obdolženemu S. H. očita, da naj bi ga storil v sostorilstvu s soobdolženima D. R. in M. R.. Okoliščine tega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje opisalo pod točko 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Na podlagi ocene doslej zbranih podatkov in izvedenih dokazov je opredelilo vlogo tega obdolženca pri storitvi predmetnega kaznivega dejanja. Opisalo je obdolženčevo vlogo, ki se je odražala tudi v izpolnjevanju kupoprodajne pogodbe skupaj s soobdolženim D. R. in oškodovancem, potem pri prevzemu 20.000,00 EUR gotovine od oškodovanca ter poznejšem telefonskem izgovarjanju ter zavajanju oškodovanca o težavah pri prehodu meje. Torej ne gre zgolj za navzočnost obdolženca na kraju, kjer naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno kot to trdi pritožnik, pač pa tudi njegovo aktivno udeležbo kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja in zadostne argumentacije prvega sodišča. Sodišče prve stopnje se je pri argumentaciji dokazne ocene oprlo na izjave oškodovanca ter prič A. B., M. Š., še zlasti pa na prepoznavo obdolženega po samem oškodovancu ter pričah M. Š. in A. B. Zato sodišče druge stopnje ne prepriča večkrat poudarjena teza pritožnika, češ da gre v obravnavnih primerih za življenjsko nelogično in za povprečno razumnega, poslovno sposobnega človeka, nesprejemljivo zgodbo. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje pod točko 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ob izkazanem enakem modusu operandi, ni razvidno, da bi bili oškodovanci med seboj povezani ali da bi se sploh poznali. Sodišče je razpolagalo s kupoprodajno pogodbo z dne 2. 3. 2021, v kateri je kot kupec naveden obdolženi D. R., nenazadnje pa so oškodovanci obdolžence večkrat videli in jih prepoznali na fotografijah. Okoliščine kaznivega dejanja, ki jih pritožnik še izpostavlja, češ da obdolženi ni prejel nobenega denarja, niti se ni dogovarjal za prodajo in kupnino, ter da ni z ničemer vplival na voljo oškodovancev, pa bodo predmet nadaljnjega preiskovalnega postopka. Zaenkrat pa tudi sodišče druge stopnje v zbranih podatkih in dokazih vidi večjo verjetnost, da je bil obtoženec kot sostorilec udeležen pri obravnavanih kaznivih dejanjih, kot pa da ni bil. 7. Zagovornik obdolženega K. R. izpodbija zaključke prvega sodišča glede utemeljenega suma, da naj bi ta obdolženec v sostorilstvu storil kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, sklicujoč se na alibi, ker naj bi videoposnetki nadzornih kamer bencinskega servisa Petrol v ...potrjevali, da je obdolženi točil gorivo in plačeval na blagajni. Iz kopije vinjete je vidna ura nakupa ob 09.59 uri na BS Petrol .... Obdolženec je na posnetku vozil avtomobil reg. št ... in ne reg. št. ... Objektivno naj bi bilo nemogoče, da bi obdolženec kaznivo dejanje ropa storil 31. 3. 2021 ob 10.30 uri. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje pritrjuje argumentaciji prvega sodišča pod točko 7 obrazložitve, da drugi pridobljeni podatki in izvedeni dokazi, torej izjava oškodovanca ter njegova zanesljiva prepoznava obdolženega na fotografijah, pa tudi izpovedbe K. S. o napovedanih kupcih za šotor ter izposoji 2.000,00 EUR, zaenkrat zadostujejo za obstoj zahtevanega dokaznega standarda, v nadaljevanju preiskovalnega postopka pa bo obdolženčev alibi seveda potrebno ustrezno dokazno preizkusiti.

8. Kaznivo dejanje goljufije na škodo oškodovanca J. G. naj bi obdolženi K. R. storil v sostorilstvu s soobdolženima D. R.in S. H.. Kot pravilno navaja pritožnik, mu opis kaznivega dejanja očita, da naj bi se s soobdolženima združil, da bi goljufal po medsebojnem dogovoru in po vnaprej pripravljenem načrtu. Ne drži pa pritožbeni očitek, da naj bi bila njemu očitana in opisana izvršitvena ravnanja vsebinsko prazna, saj je s soobdolženima kar trikrat obiskal oškodovanca, ob drugem obisku 6. 4. 2021 naj bi D. R. oškodovancu predlagal, da 30.000,00 gotovine izroči vsem trem sostorilcem, skupaj s soobdolženima pa naj bi tudi ta obdolženec zasledoval pridobitev protipravne premoženjske koristi v tej višini. Sodišče prve stopnje je svojo oceno o obstoju zahtevanega dokaznega standarda primerno argumentiralo na podlagi izjav oškodovanca ter zanesljive prepoznave obdolženega, ki so jo na podlagi fotografij opravili oškodovanec ter priči M. Š. in A. B. 9. Neutemeljeni so očitki obrambe obeh obdolžencev, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljene dejanske okoliščine objektivne (teža, način in okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, ko sta obdolženca z ostalima sostorilcema skrbno in načrtovano pripravila izvršitev očitanih jima kaznivih dejanj, ki se pri K. R.po teži stopnjujejo z uporabo sile in grožnje zoper oškodovanca P. S.) in subjektivne (predkaznovanost, kriminalna količina ter odločenost nadaljevati s tovrstnimi dejanji, pa tudi vztrajnost ter izvrševanje kaznivih dejanj kot vira preživljanja) narave izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bosta obdolženca na prostosti s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljevala.

10. Ne gre se strinjati s pritožnikoma, da varnost ljudi z obdolžencema očitanimi kaznivimi dejanji ni bila ogrožena. Tudi Ustavno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da je varnost ljudi lahko ogrožena zaradi nevarnosti ponavljanja premoženjskih deliktov, še posebej, če vsebujejo elemente sile. Do tega vprašanja se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo pod točko 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko je utemeljevalo neogibnost in sorazmernost predmetnega osebnega omejevalnega ukrepa. Sicer pa problematiziranje pritožnikov, da pripor zoper oba obdolženca ni več sorazmeren ukrep z vidika dosedanjega trajanja, ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje sprejema v izpodbijanem sklepu pod točko 9 sprejeto ugotovitev, da je glede na težo obdolžencema očitanih kaznivih dejanj pripor še vedno sorazmeren ukrep tudi z vidika njegovega dosedanjega trajanja. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je glede na izkazano ponovitveno nevarnost, edino s priporom mogoče zagotoviti varnost potencialnih oškodovancev oziroma njihovega premoženja, ter da milejši osebni omejevalni ukrep hišnega pripora pri obeh obdolžencih ne bi bil učinkovit. Okoliščine, da je obdolženi S. H. oče treh otrok, ki jih močno pogreša oziroma da je obdolženi K. R. ledvični bolnik, vsekakor ne morejo pretehtati vseh razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pripor zoper njiju še vedno neogiben in sorazmeren ukrep. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, mora biti obdolženemu K. R. tudi v času trajanja pripora zagotovljena vsa potrebna in primerna zdravstvena oskrba.

11. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev zavrnilo kot neutemeljeni.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.