Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem morebitnega priposestvovanja spornega dela tožnikove nepremičnine, ni ukvarjalo, glede na trditve tožencev pa bi se do tega pravnega vprašanja moralo opredeliti in ugovor tožencev podvreči materialnopravnim določilom, ki urejajo priposestvovanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v nov postopek.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v nov postopek.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni v bodoče opustiti vsakršno poseganje v nepremičnino parc. št. 287/7 k.o. Z., vpisani pri vl. št. 188, še posebej pa sta dolžni opustiti nadaljnje obdelovanje dela te nepremičnine, ter morata s severovzhodnega dela nepremičnine odstraniti mrežno ograjo, drva, lesene ostanke, stare azbestne plošče, tlakovce, opeko in druge premičnine v 15 dneh. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. V II. odstavku izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni na svoje stroške poskrbeti, da bo pristojni organ GURS na meji med parc. št. 46/5.S in parc. 287/7, obe k.o. Z. ponovno postavil mejnike. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP(1). Predlaga zavrnitev zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev sodišča je nepravilna, saj sporne premičnine ležijo na parceli, ki je njuna last. Vse premičnine so na tem delu zemljišča postavljene že od leta 1963. V vsakem primeru je zemljišče pod temi premičninami last tožencev, saj sta sporno nepremičnino zaradi mirne uporabe in dobre vere v tem obdobju priposestvovala. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik na spornem zemljišču postavil ograjo, naložil premičnine in na njej postavil gnojno jamo. Ne gre prezreti dejstva, da je bil tožnik do leta 1985 lastnik spornega zemljišča, ki ga je prodal tožencema in je zagotovo vedel, kje so meje. Meje so bile pravdnima strankama v naravi znane in so jih kot takšne tudi uporabljali.

Tožeča stranka je na pritožbo podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Toženca sta že v odgovoru na tožbo navedla, da je nepremičnina, na kateri stoji ograja in so postavljene premičnine, njuna last. Ograjo sta tja postavila že leta 1994, glede ostalih premičnin pa sta navedla, da so tam že od leta 1963. Iz zaslišanja pravdnih strank izhaja, da sta toženca svojo nepremičnino (parc. št. 46/5 k.o. Z.), ki meji na tožnikovo parcelo, kupila od tožnika. Tožnik je izpovedal, da je do prodaje prišlo okrog leta 1985, prvo toženka pa je izpovedala, da je bil prepis parcele narejen leta 1983. Pritožba zato povsem pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem morebitnega priposestvovanja spornega dela tožnikove nepremičnine ni ukvarjalo, pa bi se moralo. Toženca sta namreč že v odgovoru na tožbo navedla dejstva, ki predstavljajo dejanski stan pravne norme priposestvovanja, in za svoje trditve ponudila dokaze. Ker se sodišče prve stopnje do vprašanja priposestvovanja ni opredelilo ter odločilnih dejstev v zvezi s tem vprašanjem ni ugotovilo, je zmotno uporabilo materialnopravna določila 269. in 43. člena SPZ(2). Posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeni očitek, da je zmotna ugotovitev, da je tožnik na spornem zemljišču postavil ograjo, naložil premičnine in na njej postavil gnojno jamo, je neutemeljen, saj je prvostopenjsko sodišče s popravnim sklepom z dne 21.5.2009 pisni izvod sodbe popravilo tako, da je to očitno pisno pomoto odpravilo. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženca na spornem zemljišču postavila ograjo, naložila premičnine, postavila gnojno jamo, ki jo s soglasjem matere tožnika uporabljata že od leta 1963 ter imata na spornem delu nepremičnine tudi vrt. Ker pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru dokaznega postopka ne more samo dopolniti, ne da bi pri tem bistveno poseglo v načelo dvostopenjskosti sojenja in v ustavno pravico do pravnega sredstva strank (člen 25 Ustave RS), se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v skladu z določilom 355. člena ZPP razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje razčisti vprašanje priposestvovanja spornega dela tožnikove nepremičnine in v ta namen tudi ustrezno dopolni dokazni postopek.

V skladu z določilom 3. odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo.

(1) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73-3965/07 ter 45-1983/08. (2) Uradni list RS, št. 87-4360/2002.