Jedro

V času trajanja zakonske zveze pridobljen kredit se šteje za pasivo skupnega premoženja, kako sta ga zakonca odplačevala, pa ni odločilno. Če je eden od zakoncev odplačeval več, kot je bil glede na deleže dolžan, je upravičen do ustreznih zahtevkov do drugega zakonca, ne vpliva pa to na ugotovitev deleža na skupnem premoženju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da je delež tožeče stranke na nepremičnini (soba v samskem domu na naslovu..., izmere 21 m², skupaj s kletnim prostorom ter pripadajočim deležem na skupnih prostorih in funkcionalnem zemljišču, ki leži na parc. št. 357, 395, 356 in 358 k.o. Š. v.) 70 %, delež tožene stranke pa 30 %, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače pa se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 94,66 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo in sodbo odločilo, da delež tožeče stranke na nepremičnini – sobi v samskem domu na naslovu..., izmere 21 m², skupaj s kletnim prostorom ter pripadajočim deležem na skupnih prostorih in funkcionalnem zemljišču, ki leži na parc. št. 357, 395, 356 in 358 k.o. Š. v., znaša 60 %, delež tožene stranke pa 40 %. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače je zavrnilo. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da toženec izstavi tožnici listino sposobno za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini, sicer bo to listino nadomestila sodba, je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo tožničinih stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je napačno odločilo, da je delež tožnice na skupnem premoženju le 60 %, moral bi biti občutno večji, praktično celoten. Toženec ni prispeval k skupnemu premoženju praktično ničesar, saj ni skrbel za otroke, kupoval hrane, plačeval položnic, opravljal gospodinjskih del, ali drugače skrbel za družino. Svoj denar je porabil zase in za nikogar drugega, do tožnice je bil nasilen. Sodišče je napačno štelo vložek toženca v višini 480.000,00 SIT kot njegovo posebno premoženje, saj je navedeni znesek plačal od plače, torej iz skupnega premoženja, ne posebnega. Vse kar je toženec v času zakona prispeval k skupnemu premoženju je bilo le prvo leto, ko odplačeval kredit v višini 25.000,00 SIT mesečno. Nerazumljiva je odločitev, da dogovor med strankama, da je tožnica lastnica sporne nepremičnine v celoti, ne velja, ker ne zadostuje obličnostnim zahtevam. Ker velja za stranki in se tiče le njiju, bi moralo veljati tudi navzven.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je toženec znesek 480.000,00 SIT za nakup spornega stanovanja prispeval s svojega posebnega premoženja. Iz tožbenih trditev, ki se glede na dejstvo, da toženec ni podal odgovora na tožbo, štejejo za neprerekane in tako dokazane, izhaja, da je toženec prispeval 480.000,00 SIT iz svoje plače, ki pa se šteje za skupno premoženje. Toženec tako k nakupu stanovanja ni prispeval ničesar iz svojega posebnega premoženja. Sodišče druge stopnje ne upošteva pritožbenega vztrajanja, da je toženec k skupnemu premoženju prispeval le prvo leto, ko je odplačeval kredit v višini 25.000,00 SIT mesečno. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se v času trajanja zakonske zveze pridobljen kredit šteje za pasivo skupnega premoženja, kako sta ga zakonca odplačevala, pa ni odločilno. Če je tožnica odplačevala več, kot je bila glede na deleže dolžna, je upravičena do ustreznih zahtevkov do toženca, ne vpliva pa to na ugotovitev deleža na spornem stanovanju. Pritožbene trditve, da je toženec ves svoj z delom prisluženi denar porabil zgolj zase in da je bil do tožnice nasilen, so pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih sodišče druge stopnje ne sme upoštevati. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da zatrjevan dogovor med strankama ni upošteven, ker ni bil sklenjen v ustrezni z Zakonom o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/94 s spremembami; v nadaljevanju ZN) zahtevani obliki.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo trditve tožnice, da je ona sama opravljala vsa gospodinjska dela, skrbela za otroke, hrano in plačevanje položnic, vendar pa omenjenega prispevka ni primerno ovrednotilo glede na celotno skupno premoženje. Potrebno je namreč upoštevati, da so se bivšima zakoncema rodili trije skupni otroki, kar ob dejstvu, da je tožnica sama skrbela za njih po splošnem vedenju terja precejšen napor. Sodišče druge stopnje je na podlagi povedanega spremenilo v prvi sodbi prisojena deleža in odločilo, da je primeren tožničin delež v višini 70 %. Upoštevalo je namreč, da je tožnica s prispevkom 520.000,00 SIT k nakupu stanovanja pridobila že iz tega naslova približno 55 % delež na stanovanju, sodišče druge stopnje pa je upoštevalo še dodaten 15 % prispevek iz naslova celovite skrbi za vsa gospodinjska dela in skrb za otroke.

Glede na navedeno, je sodišče druge stopnje v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem je pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Uspeh tožnice v pritožbenem postopku je 20 % (iz razmerja 60:40 je sodba spremenjena na razmerje 70:30), zato je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da toženec krije sorazmeren delež pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje je pooblaščeni zastopnici tožnice odmerilo stroške v višini 374,40 EUR (234,00 EUR po 36. členu Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08; v nadaljevanju ZOdvT) pomnoženo s količnikom 1,6 za postopek z rednimi pravnimi sredstvi – Tar. št. 3210). K temu je prištelo še 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve po Tar. št. 6002 in DDV po Tar. št. 6007, kar skupaj znese 473,28 EUR. Glede na tožničin uspeh na pritožbeni ravni je upravičena do 94,66 EUR, ki jih je dolžan plačati toženec v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.