Jedro

Temeljni pogoj za uporabo pravnega sredstva odprave odločbe po nadzorstveni pravici, ki je urejeno v 22. členu Zakona o davčnem postopku, je obstoj dokončne odločbe o odmeri davka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 19.2.1999, s katero je tožena stranka zavrgla njegov predlog za odpravo odločb o odmeri prometnega davka za leto 1994, 1995, 1996 in 1997 po 22. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP). Po ugotovitvah upravnih organov tožniku za navedena leta odločbe o odmeri prometnega davka niso bile izdane, zato ni pogojev za odločanje o njegovi vlogi, vloženi 17.12.1998. Sodišče prve stopnje navaja, da med strankama ni sporno, da tožniku za navedena leta odločbe o prometnem davku niso bile izdane. Obstoj odločbe pa je temeljni pogoj za uporabo pravnega sredstva iz 22. člena ZDavP. Zato je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka tožnikovo vlogo utemeljeno zavrgla. Sodišče prve stopnje še pojasnjuje, da je sodba Vrhovnega sodišča RS, št. U 63/95-6 z dne 19.3.1998, na katero se sklicuje tožnik, izdana v zadevi obračunavanja in plačevanja prometnega davka za leto 1993. Z njo je bila odpravljena odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 8.12.1994, kar pomeni, da bo v ponovljenem postopku upravni organ moral upoštevati stališče iz navedene sodbe pri odločanju o isti stvari. Vračilo napačno ali preveč plačanega prometnega davka pa je urejeno v 66. členu Zakona o prometnem davku (ZPD).

Tožnik uveljavlja v pritožbi pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je sklicevanje na to, da odločbe o odmeri prometnega davka niso bile izdane izogibanje vračila preveč plačanega prometnega davka. Tudi sodišče ni spoštovalo vsebine navedene sodbe Vrhovnega sodišča in so kršene njegove ustavne pravice. Navedena sodba Vrhovnega sodišča RS je bila res izdana za leto 1993, vendar je bila ravno za to in za naslednje leto izdana odločba o odmeri prometnega davka. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da o stvari samo odloči. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sporno je, ali so pogoji za uvedbo postopka oziroma za vsebinsko odločanje o tožnikovemu predlogu, vloženem z vlogo 17.12.1998, da se na podlagi 22. člena ZDavP po nadzorstveni pravici izdajo odločbe o odmeri prometnega davka za leta 1994, 1995, 1996 in 1997 za dejavnost fotokopiranja in drugega razmnoževanja (C.M., fotokopiranje in drugo razmnoževanje, s.p., G. ulica, L.). Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je eden od zakonskih pogojev za ravnanje po 22. členu ZDavP, obstoj dokončne odločbe o odmeri davka, ki jo izda davčni organ. Ugotovitev tožene stranke, da za leta, na katera se nanaša tožnikov predlog, prometni davek ni bil odmerjen z odločbami, se ujema s podatki v predloženih upravnih spisih. Da bi bil za navedena leta prometni davek odmerjen z odločbami, tožnik tudi ni izkazal. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča za vsebinsko odločanje o tožnikovem predlogu niso izpolnjeni pogoji iz 22. člena ZDavP in je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki in organu prve stopnje, ki je tožnikov predlog zavrgel. Po ureditvi zakona o splošnem upravnem postopku, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, se vloga s sklepom zavrže, če po predpisih ni pogojev za uvedbo postopka oziroma za odločanje po vsebini (2. odstavek 125. člena ZUP/86).

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Odprava odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti iz razlogov, ki so v 22. členu ZDavP izrecno določeni. Med njimi ni razloga, ki ga navaja pritožnik, to je odprave posledic preveč vplačanega prometnega davka po davčnem obračunu. Kot je navedlo sodišče prve stopnje je vračilo prometnega davka bilo urejeno v 66. členu ZPD, ZDavP pa v 95. členu določa obveznost vračila preveč plačanega zneska kot ga je bil davčni zavezanec dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali davčnem obračunu. Ureditev predvideva ravnanje po uradni dolžnosti, davčni zavezanec pa lahko ravnanje po uradni dolžnosti tudi zahteva, saj gre za njegovo pravico, ki po ureditvi 3. odstavka 96. člena ZDavP zastara v petih letih po poteku roka, v katerem je bil preveč obračunani znesek plačan.

Navedena sodba Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, je posamični akt, ki se nanaša zgolj na presojo zakonitosti in pravilnosti odločbe Republiške uprave za javne prihodke z dne 30.5.1994, s katero je bila ugotovljena razlika pri dokončnem obračunu akontacij prometnega davka za leto 1993 in iz tega naslova tožniku naloženo plačilo 3.707.909,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Zato ne more biti upoštevna v obravnavanem upravnem sporu, katerega predmet je presoja zakonitosti in pravilnosti odločitve o zavrženju tožnikove vloge za ravnanje po 22. členu ZDavP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.